Jedro

Dokazno breme, da obdolženec ni bil zmožen pristopiti na glavno obravnavo in se aktivno braniti, je na obdolžencu.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega S.B. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se razveljavita sodbi sodišč prve in druge stopnje glede dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ (opisanega v točki II. sodbe sodišča prve stopnje), razveljavita se tudi odločba o enotni kazni in odločba o stroških postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo S.B. za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena tega zakona. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje po 1. odstavku 146. člena KZ določilo kazen dva meseca zapora, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 299. člena pa kazen šest mesecev zapora ter mu za tem po pravilih o steku določilo enotno kazen sedem mesecev zapora ter preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev. Višje sodišče je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitev pravice do enakosti in do obrambe, torej iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitev kazenskega zakona ni podana, saj vsebuje opis kaznivega dejanja pod tč. I. sodbe vse zakonite znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po členu 146 KZ. Opis vsebuje abstraktni del in obe posledici, ki morata nastati z grdim ravnanjem. Tudi ni mogoče pritrditi zahtevi, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodba ima namreč razloge v vseh odločilnih dejstvih. Sodišče je tako utemeljilo zakaj verjame priči M.B., katere izpovedba je podkrepljena tudi z listinskimi dokazi in ne obsojenčevi verziji poteka dogodkov. Sodišče nadalje tudi ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe s tem, ko je obravnavo dne 17.12.2003 opravilo brez njegove navzočnosti. Glede na procesno situacijo, kakršna je nastala na obravnavi tistega dne, je namreč povsem opravičeno sklenilo nadaljevati glavno obravnavo v skladu 442. členom ZKP v obdolženčevi nenavzočnosti, saj so za to obstajali zakoniti razlogi. Zagovornik pa tudi preložitve ni predlagal. Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Kršitev določb materialnega zakona, naj bi bila po mnenju zagovornika izkazana s tem, da dejanje kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe (dejanje opisano v točki I.) nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz 1. odstavka 146. člena KZ (razlog iz 1. točke 372. člena ZKP). Posledica tega kaznivega dejanja se namreč kaže bodisi v fizični ali v psihični prizadetosti oškodovanca. Zagovornik opozarja še na komentar KZ, kjer kot primer psihične prizadetosti navaja strah, žalost, razburjanje, jezo itd., nikakor pa občutek ogroženosti, kar je sicer zakonski znak kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ.

Kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ stori kdor z grdim ravnanjem prizadene telesno ali duševno celovitost. Izvršitveno dejanje (grdo ravnanje) se kaže v fizičnem napadu na oškodovanca, posledica katerega je prizadeta telesna celovitost (to je poškodbe, ki še ne pomenijo lahke telesne poškodbe po 133. členu KZ) ali psihična celovitost (kot so strah, žalost, razburjanje, jeza ipd.). Gre torej za dvoje alternativno določenih posledic obdolženčevega fizičnega napada, pri čemer za storitev kaznivega dejanja zadošča že, če je nastala ena izmed v zakonu predvidenih posledic.

V konkretni kazenski zadevi iz očitka v izreku izhaja naslednje izvršitveno ravnanje oziroma fizični napad obdolženca na oškodovanko: " ... na silo je odprl vrata tako, da jih je snel s tečajev in porinil na zakonsko partnerico M.B., ki je stala za njimi tako, da je skupaj z vrati padla na tla, nakar jo je prijel za obe roki v predel zapestja in porival tako, da se je s telesom zadevala v razne trde predmete" ter nastanek fizičnih posledic" pri tem pa ji je prizadejal številne podplutbe po telesu". S takšnim ravnanjem je obsojenec izpolnil vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja (grdo ravnanje in posledica v prizadeti fizični celovitosti). Res je sicer, da opis dejanja vsebuje še grožnjo z umorom ter posledično občutek ogroženosti, kar bi ob ugotovljeni resnosti grožnje lahko pomenilo kaznivo dejanje po 145. členu KZ, vendar pa navedeno na pravilnost kvalifikacije obravnavanega kaznivega dejanja nima nikakršnega vpliva, saj je sodišče to okoliščino upoštevalo le kot del kaznivega dejanja grdega ravnanja. Kolikor pa zagovornik meni, da bi moralo sodišče ravnanje obsojenca opredeliti tudi še kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 145. členu KZ pa vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti v škodo svojega klienta, kar pa je seveda v nasprotju z pooblastili, ki mu jih v zvezi z vložitvijo tega izrednega pravnega sredstva daje zakon (1. odstavek 421. člena ZKP).

Zagovornikove nadaljnje navedbe, da je sodišče neutemeljeno verjelo izpovedbi oškodovanke, da ji je obsojenec zagrozil z napadom na življenje in telo ter da se oškodovanka posledično ni počutila ogroženo, pa pomenijo le izpodbijanje dejanskega stanja (pa še to ne glede pravno relevantnih dejstev), torej uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Kršitev določb ZKP pa vidi zagovornik v naslednjem:

1. Kršitev 1. odstavka 442. člena ZKP. Sodišče je opravilo glavno obravnavo brez navzočnosti obdolženca, ne da bi bili za to izpolnjeni zakonski pogoji. Obdolženec je namreč opravičil izostanek, oziroma ni nedvoumno izkazal volje, da se odpoveduje navzočnosti na glavni obravnavi.

2. Kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov (dejanje opisano v točki II.) o prestrašenosti in ogroženosti otrok M. in M.B., kar je zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ.

Ad.1 V skladu s 1. odstavkom 442. člena ZKP sme sodišče v skrajšanem postopku soditi obdolžencu v nenavzočnosti če:1.) obdolženec ne pride na glavno obravnavo, kljub temu, da je bil v redu povabljen (besedna zveza v redu povabljen pomeni, da more biti povabljen osebno 1. odstavek 120. člena ZKP - osebna vročitev), vsebina vabila mora biti pravilna in popolna ter da mu mora biti zagotovljen rok za pripravo obrambe - tri dni od vročitve vabila; 2.) da svojega izostanka ni opravičil in 3.) da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan (pri čemer se zakon izrecno ne opredeli v kateri fazi postopka).

Procesnopravno dejansko stanje v obravnavani kazenski zadevi, kot je razvidno iz podatkov v spisu, je naslednje: -Obsojenec je bil v tej kazenski zadevi zaslišan na glavni obravnavi opravljeni dne 29.9.2003, ko je podal obširen zagovor in storitev očitanih kaznivih dejanj zanikal. -Navzoč je bil tudi na nadaljevanju obravnave opravljene dne 20.10.2003, ko so se izvajali dokazi. -Na obravnavo razpisano za dne 17.12.2003 je bil pravilno vabljen (o naroku je bil obveščen na obravnavi opravljeni dne 20.10.2003), vendar na obravnavo ni pristopil. -Zagovornik je pojasnil, da ga je zvečer pred narokom poklical obdolženec in mu povedal, da je zbolel ter da je od včerajšnjega dne na bolniškem staležu ter da bruha. Zdravniškega potrdila zagovornik ni predložil. -Sodišče izostanek obdolženca ni štelo kot opravičljiv in je obravnavo nadaljevalo v obdolženčevi nenavzočnosti. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog zagovornika po zaslišanju priče D.F. in na podlagi do tedaj izvedenih dokazov dokazni postopek zaključilo in spoznalo obdolženca za krivega storitve očitanih mu kaznivih dejanj. -Dne 18.12.2003 je sodišče prejelo obdolženčevo opravičilo (priporočeno oddano na pošto dne 17.12.2003), kjer navaja, da se iz zdravstvenih razlogov obravnave ne more udeležiti, opravičilu pa je priložil tudi zdravniško potrdilo iz katerega je razvidno, da na zahtevo stranke zdravnik potrjuje, da je pacient od 17.12.2003 dalje v bolniškem staležu zaradi bolezni. -Pritožbeno sodišče je na podobne očitke zagovornika v pritožbi, kot jih uveljavlja v zahtevi, presodilo enako kot prvostopenjsko sodišče, da obdolženec ni izkazal opravičljivega razloga za izostanek. Pritožbeno sodišče je še dodalo, da se okoliščine, ali je izostanek opravičljiv ali ne, lahko presojajo le na naroku, ko se ugotovi, da pravilno vabljena oseba ni pristopila in dejstvo je, da obdolženec svojega izostanka tedaj ni opravičil s preverljivimi dokazi. Okoliščine, ki jih je navedel svojemu zagovorniku, ta pa jih je nato prenesel sodišču na samem naroku, namreč same po sebi še ne pomenijo, da so tudi resnične, ali vsaj takšne, da obdolženec v danem primeru že objektivno vzeto ni bil sposoben pristopa na glavno obravnavo. Opravičilo zagovornika na glavni obravnavi, da je obdolženec v bolniškem staležu in da bruha, pa tudi ni takšno, da bi že navzven brez vsakršnihkoli pomislekov kazalo na obdolženčevo nezmožnost pristopa na glavno obravnavo in kaj takega tudi ne izhaja iz kasneje priloženega zdravniškega potrdila. Poleg tega pa iz razpravnega zapisnika ne izhaja, da bi bil obdolženčev zagovornik predlagal preložitev glavne obravnave zaradi obdolženčeve nenavzočnosti (razlogi sodbe višjega sodišča prvi odstavek na 3. strani).

S temi zaključki pa se ne strinja zagovornik v zahtevi. Utemeljeno sicer graja stališče pritožbenega sodišča, da se okoliščine o opravičljivosti izostanka presojajo le na naroku, saj se lahko zgodi, da sodišče v spisu nima dovolj podatkov o procesno pravno relevantnih dejstvih tedaj, ko presoja, ali so podani razlogi za sojenje v nenavzočnosti ali ne (to je takrat, ko ti podatki niso razvidni iz spisa - drugih spoznavnih metod za ugotovitev procesnega dejanskega stanja razen spisa pa sodišče nima). Zgodi se namreč lahko, da sicer sprejemljivo opravičilo obdolženca iz objektivnih razlogov prepozno pride na sodišče ali pa je razlog za neprihod takšne narave, da ga ni bilo mogoče vnaprej predvideti in o tem pravočasno obvestiti sodišče (npr. prometna nesreča na poti na narok). V takšnih primerih bo seveda imel obdolženec možnost v pritožbi sodišču očitati zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno procesnopravno dejansko stanje, saj se sodišče, kolikor bi s tem podatkom razpolagalo, ne bi odločilo za sojenje v nenavzočnosti, ker za to niso bili podani v zakonu predvideni pogoji. Zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno procesnopravno dejansko stanje pa rezultira bistveno kršitev določb zakona o kazenskem postopku, glede na težo, absolutno ali pa relativno. Sicer je večina procesnopravno relevantnih dejstev takih, da se v postopku pokažejo sama po sebi, oziroma so v največ primerih enostavno razvidne iz podatkov v spisu, kar velja tudi za okoliščine oziroma procesno dejansko stanje na podlagi katerega se sodišče odloči, ali bo obdolženca, ki na narok ni pristopil sodilo v nenavzočnosti ali ne. Kolikor ti podatki iz spisa niso razvidni pa ne glede na splošno veljavno načelo, da breme predložitve dokazov nosi tožilstvo oziroma sodišče, pa je v primeru dokazovanja opravičljivih razlogov za izostanek dokazno breme obrnjeno. V tem primeru je namreč obdolženec dolžan predložiti podatke sodišču praviloma do naroka, v izjemnih primerih, ki so bili že navedeni pa tudi v pritožbi oziroma izjemoma v zahtevi za varstvo zakonitosti.

V konkretni kazenski zadevi je bistvena ugotovitev obeh sodišč, da obdolženec svojega izostanka z naroka ni opravičil, oziroma da razlog, ki ga je najprej sodišču posredoval zagovornik, za tem pa še obsojenec ni opravičljiv, saj tudi kolikor se je tedaj nahajal v bolniškem staležu ni predložil nikakršnega dokaza, da ni bil sposoben pristopiti na glavno obravnavo in se aktivno braniti. V takšno dokazno oceno sodišča pa ob izkazani zdravniški dokumentaciji (ki je obsojenec tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dopolnil), pa Vrhovno sodišče ne dvomi. Pravilno namreč sodišči ugotavljata, da bolniški stalež še ni okoliščina, ki bi apriori onemogočala obrambo oziroma pristop na glavno obravnavo. Bolniški stalež je namreč lahko priznan tudi iz razlogov raznih kroničnih bolezni ali bolezni, ki onemogočajo opravljanje določenega poklica, med tem ko je oseba zmožna prostega gibanja, razmišljanja in podobno. Dokazno breme, da obdolženec ni bil zmožen pristopiti na glavno obravnavo in se aktivno braniti, je na obdolžencu. Temu bremenu obdolženec ni zadostil ne pred narokom niti po njem, v spisu pa tudi ni podatkov, ki bi vnašali dvom v odločitev nižjih sodišč, Vrhovno sodišče ugotavlja, da s tem ko je sodišče prve stopnje obdolžencu sodilo v nenavzočnosti, ni kršilo določb ZKP.

Ad.2 V tem delu je zahteva utemeljena. Kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 299. člena ZKP stori kdor drugega hudo žali, z njim grdo ravna, mu dela nasilje ali ogroža njegovo varnost in s tem v javnosti ali v družini povzroči ogroženost, zgražanje ali prestrašenost. Poleg posledic storilčevega izvršitvenega dejanja mora torej nastati tudi ogroženost, zgražanje ali prestrašenost v javnosti. Kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (dejanje opisano v točki II.) sta se zaradi obsojenčevega ravnanja (grdega ravnanja in nasilja) počutila ogrožena in močno prestrašena tudi oba otroka obsojenca in oškodovanke M. in M.B. O navedenem pa izpodbijana pravnomočna odločba nima razlogov. Res je sicer, da je pritožbeno sodišče na identične navedbe zagovornika v pritožbi pojasnilo, da je sodišče prve stopnje obstoj teh okoliščin vsaj posredno pojasnilo (str. 7 sodišča prve stopnje). Kot izhaja iz obrazložitve te sodbe prvostopenjskega sodišča je to, ko je obrazlagalo obliko krivde zapisalo, da se je obdolženec zavedal možnosti, da se lahko zaradi njegovih žalitev, grdega ravnanja in nasilja prisotni počutijo ogrožene in prestrašene, pa je v to posledico kljub temu privolil. Navedeno pa, kot na to opravičeno opozarja zagovornik v zahtevi, ne pomeni obrazložitve obstoja enega od elementov kaznivega dejanja nasilništva, še posebej, ker je v konkretni zadevi potrebna glede tega skrbna dokazna ocena, saj izjavi obeh otrok nista enotni in izpovedba enega ne potrjuje očitkov v izreku. Ker torej sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu (ogroženost in huda prestrašenost navzočih) je podana v zahtevi uveljavljena kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP glede dejanja opisanega v točki II.

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede dejanja nasilništva razveljavilo, razveljavilo pa je tudi odločbi o enotni kazni in stroških kazenskega postopka ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno razsojo.