Jedro

S tem, ko je sodišče z dopolnitvami izvedenskega mnenja odgovorilo na trditve obrambe o oškodovančevi vožnji, je obsojencu ne samo omogočilo braniti se s pomočjo strokovnjaka, ampak je razčistilo in razjasnilo vse relevantne okoliščine obravnavane prometne nesreče. Zato ni bilo razlogov in pravne podlage za pridobitev novega izvedenskega mnenja iz 258. člena ZKP, prav tako sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega S. M. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani v ponovljenem sojenju obsojenega S. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po petem in prvem odstavku 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je določilo kazen sedem let zapora, in kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen eno leto zapora, nato pa mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen sedem let in deset mesecev zapora ter stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo dveh let, računajoč od pravnomočnosti sodbe. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu, na podlagi četrtega odstavka 59. člena KZ-1 pa odločilo, da se pogojni obsodbi, izrečeni s sodbama Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 82220/2010 z dne 23. 30. 2012, ki je postala pravnomočna 3. 4. 2012, in Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 200/2014 z dne 6. 1. 2014, ne prekličeta. Na podlagi prvega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče oškodovani zavarovalnici priznalo premoženjskopravni zahtevek, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter še odločilo, da sodna taksa ter potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljene zagovornice bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa bremenijo proračun.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da sta se sodišči opredelili do izvedenskega mnenja J. K., kot tudi do mnenja J. P., ki ga je ocenilo v okviru obsojenčevega zagovora, zato s tem v zvezi obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena. Zagovornikovo vztrajanje pri ocenjevanju poteka prometne nesreče in vzroka zanjo ter postavitvi drugega izvedenca cestnoprometne stroke predstavlja uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom v zvezi z obsojenčevo vožnjo pod vplivom psihoaktivnih snovi in zdravil, zagovornik po stališču vrhovne državne tožilke ne more uveljavljati, saj te kršitve ni uveljavljal že v pritožbi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), navaja, da sodišče ni ravnalo pravilno, ko je v celoti sprejelo izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke J. K., čeprav je obramba kot dokaz predlagala mnenje J. P. Mnenje slednjega močno odstopa od ugotovitev sodno postavljenega izvedenca. Po vložnikovem zatrjevanju bi sodišče v takem primeru na podlagi 257. in 258. člena ZKP moralo razjasniti dvom s ponovitvijo dokazovanja z izvedencem in po potrebi postaviti novega izvedenca. Sodišče je tak dokazni predlog obrambe zavrnilo, s čimer je po vložnikovem stališču kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Sodno postavljeni izvedenec je ugotovil, da je oškodovanec vozil s hitrostjo 60 km/h, izvedenec J. P. pa je ugotovil, da je oškodovanec vozil s hitrostjo 96 km/h. J. P. ugotovitve se z J. K. razhajajo tudi glede mesta trčenja in oddaljenosti oškodovanca v trenutku, ko je obsojenec speljal na prednostno cesto, poleg tega J. P. ocenjuje tudi, da bi se oškodovanec prometni nesreči hipotetično lahko izognil, če bi vozil po omejitvi, to je s hitrostjo 50 km/h. Tako velika odstopanja v odločilnih dejstvih po zagovornikovem stališču predstavljajo resen dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca, ki bi z neodvisno ekspertizo pojasnil ta razhajanja in prispeval k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, ali pa bi moralo status izvedenca podeliti J. P., da bi ga bilo mogoče neposredno zaslišati na glavni obravnavi in opraviti soočenje med obema izvedencema. Vložnik se ne strinja z navedbo sodišča druge stopnje, da razhajanja med J. K. in J. P. ne vplivajo na obsojenčevo krivdo oziroma so nebistvena za obravnavano zadevo. Sodišče druge stopnje je po vložnikovem zatrjevanju tudi zmotno zapisalo, da bi bil oškodovanec v primeru, če bi res vozil s hitrostjo 96 km/h od mesta trčenja pred obsojenčevim speljevanjem z neprednostne ceste oddaljen še toliko manj. Slednje je nelogično, saj bi bil oškodovanec, če bi vozil z višjo hitrostjo od ugotovljene, v času obsojenčevega speljevanja na prednostno cesto po fizikalnih zakonitostih od tega mesta kvečjemu bolj oddaljen in bi v času do trčenja zaradi višje hitrosti prevozil večjo razdaljo. Zato vložnik zaključuje, da je bil oškodovanec za obsojenca manj viden, in meni, da je zaradi te nelogičnosti sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nadaljnja razprava bi v dokaznem postopku pokazala, da je oškodovanec zlasti glede na ugotovitve J. P. bistveno prispeval k prometni nesreči, kar bi lahko vplivalo na opredelitev o vzročni zvezi in na druge pomembne okoliščine obravnavanega dogodka, vključno z izrečeno sankcijo.

6. V sodbi I Ips 32349/2010 z dne 17. 1. 2013 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da sodišče odredi izvedenstvo, ko ugotavlja ali presoja dejstva, ki zahtevajo posebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima (248. člen in prvi odstavek 249. člena ZKP). Postavljeni izvedenec je tako pomočnik sodišča pri ugotavljanju in presoji kakšnega dejstva, ki zahteva posebno strokovno znanje. Stranke pa imajo pravico izjaviti se oziroma se opredeliti o izdelanem izvedenskem mnenju, kar pomeni, da imajo pravico dajati pripombe, ugovore zoper mnenje, zahtevati, da naj izvedenec poda dodatna pojasnila in seveda izvedencu zastavljati vprašanja. Po določbi 257. člena ZKP sodišče odredi drugega izvedenca, če je njegov izvid nejasen, nepopoln, ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Sodišče mora take pomanjkljivosti in neskladja v izvidu izvedenca odpraviti z njegovim zaslišanjem in le v primeru, če tega ne more storiti, ponovi dokaz z novim izvedencem. Enako ravna sodišče tudi, kadar gre za pomanjkljivosti v njegovem mnenju (258. člen ZKP). Sodišče je tako popolnost in pravilnost izvedenskega mnenja dolžno presojati že samo, ne glede na predloge strank. Stranke imajo pravico opozarjati sodišče na nejasnosti, nepopolnosti, nasprotja ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju. Sodišče bo ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca ali za dopolnitev izvedenskega mnenja takrat, ko bo stranka utemeljeno argumentirala dvom v strokovnost in pravilnost danega izvedenskega mnenja, in sicer tako, da bo pomanjkljivosti in nasprotja skušalo odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedenca, če dvoma o pravilnosti mnenja ali pomanjkljivosti na tak način ni mogoče odpraviti, pa bo zahtevalo mnenje drugega izvedenca. Vse navedeno se mora nanašati na bistvene okoliščine, pomembne za strokovno utemeljitev ter nelogičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov.

7. Sodišče prve stopnje (sodba, stran 5 in 6) je zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke, saj je izvedensko mnenje dr. J. K. ocenilo kot natančno, prepričljivo in logično, izvedenec je odgovoril na vsa vprašanja, pri čemer si ni prihajal v nasprotja. Izvedenec je ugotovitve o oškodovančevi hitrosti preveril še z metno razdaljo in rezultati tako imenovanih „crash testov“. Sodišče je obrazložilo tudi, da se ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke dopolnjujejo z ugotovitvami izvedenca za sodno medicino dr. J. B., ki je ocenil, da oškodovančeve poškodbe ustrezajo ugotovljenim hitrostim. Takemu sklepu je sodišče druge stopnje pritrdilo (sodba, stran 3 in 4) in še dodalo, da je izvedenec cestnoprometne stroke izdelal tri dopolnitve svojega mnenja ter je bil dvakrat zaslišan na glavni obravnavi, pri čemer se je v prisotnosti obrambe, ki mu je lahko postavljala vprašanja, opredelil tudi do ugotovitev J. P., vendar je vztrajal pri svojih stališčih. Vsebina J. P. mnenja v ničemer ne omaje pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je nevarno prometno situacijo, zaradi katere je prišlo do prometne nesreče in smrti oškodovanca, povzročil obsojenec, o čemer se strinjata oba strokovnjaka.

8. Tako stališče sodišč prve in druge stopnje je logično in razumno utemeljeno. K temu Vrhovno sodišče še dodaja, da je sodišče obsojencu omogočilo, da se je branil in zavzel stališče do mnenja sodno postavljenega izvedenca cestnoprometne stroke dr. J. K. tudi tako, da je sodišču predložil obrazloženo mnenje strokovnjaka dr. J. P. (ki ima sicer status sodnega izvedenca cestnoprometne stroke). Na podlagi strokovnega mnenja dr. P. je izvedenec dr. K. trikrat dopolnil izvedensko mnenje, prav tako je do strokovnega mnenja dr. P. zavzelo stališče tudi sodišče (sodba sodišča prve stopnje, stran 7 in 8, sodba sodišča druge stopnje, strani od 3 do 7). S tem, ko je sodišče z dopolnitvami izvedenskega mnenja odgovorilo na trditve obrambe o oškodovančevi vožnji, je obsojencu ne samo omogočilo braniti se s pomočjo strokovnjaka, ampak je razčistilo in razjasnilo vse relevantne okoliščine obravnavane prometne nesreče. Zato ni bilo razlogov in pravne podlage za pridobitev novega izvedenskega mnenja iz 258. člena ZKP, prav tako sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Vložnikove navedbe o hitrosti oškodovančeve vožnje, mestu trčenja, oddaljenosti oškodovanca od obsojenca v trenutku, ko je ta zapeljal z neprednostne na prednostno cesto, oškodovančevi hipotetični možnosti izognitve prometni nesreči in vzpostavljanju resnega dvoma v pravilnost odločilnih dejstev, predstavljajo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Vložnik utemeljeno navaja, da je nelogična trditev sodišča druge stopnje o tem, da bi bil oškodovanec, če bi res vozil s hitrostjo 96 km/h, od mesta trčenja pred obsojenčevim speljevanjem na prednostno cesto oddaljen še toliko manj. Vendar taka trditev sodišča druge stopnje, ki nasprotuje sicer konsistentnim in logičnim razlogom tega sodišča o oškodovančevi in obsojenčevi vožnji, po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja zgolj nepotreben dostavek. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju. Ob sicer konsistentnih in logično obrazloženih razlogih o načinu oškodovančeve in obsojenčeve vožnje Vrhovno sodišče v tem delu ni ugotovilo nejasnosti, navedeni dostavek sodišča druge stopnje pa tudi ne predstavlja precejšnjega nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih.

10. Končno vložnik uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanjem, da se obsojencu v izreku prvostopenjske sodbe očita vožnja pod vplivom prepovedane droge metadon in benzadiapzeinov, diazepama in nordazepama, dokazni postopek pa je pokazal, da je obsojenec vozil le pod vplivom metadona, ostale snovi je zaužil po prometni nesreči. Zato vložnik zatrjuje, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe.

11. Takega ugovora Vrhovno sodišče ni vsebinsko presojalo, saj ga obramba ni uveljavljala v pritožbi, kar je procesna predpostavka za uveljavljanje kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Po podatkih, razvidnih iz prvostopenjske sodbe, je obsojenec brez zaposlitve in premoženja. Ob navedenem in ob dejstvu, da obsojenec prestaja daljšo zaporno kazen, Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi plačilo sodne takse za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti lahko ogrozilo obsojenčevo vzdrževanje, zato ga je plačila sodne takse oprostilo (četrti odstavek 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP).