Jedro

Ni res, da pravica do učinkovitega sodnega varstva po 27. členu Dublinske uredbe 604/2013 ne zajema tudi ugovorov prosilca glede njegovih posebnih zdravstvenih potreb in da ti ugovori ne vplivajo na postopek določitve odgovorne države članice na način, da bi prosilec s svojimi posebnimi potrebami lahko izpodbijal obravnavo prošnje v drugi državi članici, oziroma, da te okoliščine ne predstavljajo merila za odločitev odgovorne države članice.

Tožnik je predložil odpustno pismo iz Univerzitetne psihiatrične klinike iz Ljubljane z dne 18. 8. 2021, iz katerega izhaja, da tožnik prejema terapijo, med diagnozami pa so omenjene suicidalne misli, postravmatska stresna motnja in neopredeljena neorganska psihoza, kar je tožena stranka prejela dne 23. 8. 2021. Sicer pa je tudi tekom osebnega razgovora navedel, da je bil hospitaliziran zaradi poskusa samomora tudi na Danskem za tri ali štiri dni, le da ni dobil terapije in da mu niso omogočili obiska pri psihiatru. Te okoliščine v smislu možnih posledic za tožnika v primeru predaje bi morale biti pretehtane in vključene v dokazno oceno in ne gre za to, da se takšne okoliščine pokrivajo zgolj s spoštovanjem določila 31. člena Dublinske uredbe 604/2013 izključno v medsebojni komunikaciji tožene stranke s pristojnim organom na Danskem. Določilo 31. člena Dublinske uredbe 604/2013 je le dodatna varovalka za spoštovanje 4. člena Listine o temeljnih pravicah, ne pa nadomestilo oziroma omejitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 in 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU.

Določilo člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013 je diskrecija države, za katero pa ne velja, da ne more v ničemer vezati države članice EU. Če bi bilo tako, da diskrecija ne more v ničemer vezati države, Sodišče EU ne bi odločilo, da je zavrnitev uporabe diskrecijske klavzule podvržena sodni kontroli preko člena 27 Dublinske uredbe 604/2013. Sodišče EU je namreč potrdilo, da lahko prosilec v okviru učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 uveljavlja tudi nezakonitost zavrnitve uporabe diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013. Z vidika sodne prakse ESČP velja, kadar ima država članica diskrecijo za odločanje po pravu EU, torej da ne gre za situacijo, ko država nima nobenega manevrskega prostora za odločanje na podlagi prava EU in so bila v zadevi izkoriščena vsa možna pravna sredstva v okviru prava EU (člen 267 PDEU), potem je država članica EU polno odgovorna za spoštovanje in varstvo človekovih pravic iz EKČP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1245/2021/16 (122-06) z dne 13. 9. 2021 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je na podlagi 32 člena v povezavi s sedmo točko 2 člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. I. RS, št. 16/17 uradno prečiščeno besedilo in 54/21; v nadaljevanju: ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 zavrglo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1963 v kraju ..., državljan Islamske republike Iran. Tožena stranka je še odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca, saj bo imenovani predan Kraljevini Danski, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 18. 6. 2021 ob sodelovanju tolmača za farsi jezik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pristojni organ je prosilcu ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v skladu s petim odstavkom 42. člena ZMZ-1 odvzel prstne odtise in jih 18. 6. 2021 poslal v Centralno bazo EURODAC, od koder je 18. 6. 2021 dobil podatek, da je bil prosilec 21. 1. 2016 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Kraljevine Danske in 18. 6. 2020 s strani Francije. Glede na navedeno je pristojni organ za prosilca pristojnemu organu Kraljevine Danske posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Dne 29. 7. 2021 je pristojni organ od pristojnega organa Kraljevine Danske dobil odgovor, da je Kraljevina Danska v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Kraljevina Danska je v odgovoru obrazložila razlog, zaradi katerega je sprejela odgovornost v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, in sicer je njegovo prošnjo v rednem postopku meritorno obravnavala in izdala negativno odločitev v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec se je v rednem postopku zoper odločitev pritožil na pritožbeni organ Kraljevine Danske (Refugge Appeals Board), ki je 25. 4. 2019 potrdil odločitev azilnih organov Kraljevine Danske in prosilčevi tožbi ni ugodil. Na osebnem razgovoru je prosilec izjavil, da je bival v Kraljevini Danski od leta 2015 naprej, vmes pa je odšel še v Francijo. Natančno ne ve povedati, kje je bil koliko časa, saj je nepismen. Kdaj je odšel v Francijo, se ne spomni, prvih osem mesecev naj bi bival v cerkvi, ostali čas pa naj bi bil na ulici ali v gozdu, kjer je tudi spal. Po osmih mesecih bivanja v Franciji je zaprosil za mednarodno zaščito. Čez tri mesece je dobil odločitev, da mora zapustiti Francijo, zato jo je kasneje zapustil in prišel v Slovenijo. V Kraljevini Danski je bil nastanjen v azilnem kampu, vsakih šest ali osem mesecev so ga selili in pošiljali iz kraja v kraj. Na vprašanje uradne osebe ali meni, da če bi ga Republika Slovenija v Dublinskem postopku predala Kraljevini Danski z namenom, da bi ona obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, bi tam z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali, je prosilec odgovoril, da se v Kraljevino Dansko nikakor ne želi vrniti. Tudi če mu takoj podelijo status begunca, se tja ne želi vrniti, saj je tam njegovo življenje ogroženo. V zvezi z bivanjem v Kraljevini Danski in ali so tam z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali, je prosilec povedal, da je nekdo, s katerim je bil skupaj v azilnem domu v Kraljevini Danski, ime mu je bilo B., prosilčevo sliko poslal iranskim oblastem. Povedal je celo zgodbo, na kakšen način je bil ogrožen v Kraljevini Danski. Ko je leta 2015 prišel do Zvezne republike Nemčije, ga je prijela policija in ga odpeljala v kamp, kjer je bilo veliko beguncev. Ko so prišli v Kraljevino Dansko in tam zaprosili za mednarodno zaščito ter se nastanili v nek šotor so ga začeli preklinjati. Eden od njih, ime mu je bilo C., naj bi vzel njegov telefon in zbrisal iz njegovega Facebook profila vse njegove podatke, potem pa se je čez nekaj dni prostovoljno skupaj s prijateljem D. vrnil v Islamsko republiko Iran. Od te skupine štirih oseb sta z njim ostala še B. in E. Oba sta Kurda. Poleg njih je bil tam še F., ki ima status begunca v Kraljevini Danski. Oni naj bi ga slikali in snemali, ko je govoril proti iranski oblasti ter jo preklinjal. Te posnetke naj bi posredovali iranskim oblastem. Ko je bil na nekem obisku in se ni pravočasno vrnil v azilni dom, je njegov nečak odšel v sobo v azilnem domu ter vzel njegove dokumente, potem pa mu jih ni želel vrniti. Vrnil mu jih je šele čez 45 dni. Takrat naj bi mu tudi odvzel izkaznico, iz katere je bilo razvidno, da je član kurdske stranke v Republiki Irak, kjer je delal kot pastir. Nečak naj bi ga že v Republiki Irak nagovarjal, da odideta v Kraljevino Dansko, a takrat ni imel denarja. Ko je v Kraljevini Danski odšel do policije in jim je povedal, da ga te osebe slikajo, so mu policisti dejali, da bodo z njim opravili razgovor s pomočjo prevajalca, a do tega pogovora ni nikdar prišlo. S temi osebami se je kmalu skregal in stepel. Bil je močno poškodovan po obrazu in zaradi tega konflikta so ga poslali v drug azilni dom. Uradna oseba v tem drugem kampu je z njim želela opraviti razgovor o razlogih, zaradi katerih je zapustil Islamsko republiko Iran, a je v vseh razgovorih s to osebo prišlo do konflikta in to iz razloga, ker naj bi uradni osebi njegov nečak in ostale osebe posredovale različne lažne informacije, prek katerih so ji dejali, da prosilec v Islamski republiki Iran nima nobenih težav, navkljub temu, da jo je zapustil iz političnih razlogov in da je bil iz teh razlogov tam tudi v zaporu. Zaradi tega s to uradno osebo nista prišla do sporazumnega zaključka kljub štirim razgovorom, dolgim več ur.

3. Nadalje je izjavil da se v Kraljevino Dansko ne želi vrniti, ker ga bodo tam ubili ali pa bo sam prisiljen storiti samomor; Kurdi, ki živijo v Kraljevini Danski mu ne bi pustili da bi živeli v miru, saj ne pustijo, da bi tam dobil status begunca. Njegov nečak naj bi mu tudi večkrat zagrozil, da ga bo ubil, če bo zapuščal azilni dom. Njegovo življenje tam je ogroženo, ker so tam nečak in omenjene osebe iz njega naredile odvisnika od drog. Užival je heroin in kokain in to več kot tri leta. S tem naj bi prenehal, ko je zapustil Kraljevino Dansko. Če se vrne v Kraljevino Dansko mu ne bodo verjeli, da je ogrožen v Islamski republiki Iran in ga bodo tja vrnili, tam pa ga bodo obesili. Je politični begunec in je bil v Islamski Republiki Iran v zaporu iz političnih razlogov ter ima tam že kartoteko. Zaradi tega ga bodo tam obesili. Njegova družina je članica kurdske stranke v Republiki Iraku njegova hči pa je vojakinja v kurdski vojski. O tem ima dokaze, ki jih lahko prinese. Nadalje je izjavil da so v Kraljevini Danski z njim nečloveško in nehumano ravnali uradna oseba in prevajalec sta imela do njega grd odnos. Prvi razgovor, ki ga je imel, je vodila gospa, ki je bila prijazna do njega, kasneje pa je imel dvakrat razgovor z moškim, ki je bil do njega grd. Na sodišču je bil sam, okoli njega pa sedem uradnih oseb. Spraševali so ga kje ima dokaze o tem, kar je povedal, dokaze pa so mu ukradli nečak in ostali. Zaradi tega niso verjeli njegovi zgodbi. V postopku mu niso omogočili želenega odvetnika, prevajalec pa je govoril samo kurdski jezik. V postopkih v Kraljevini Danski je imel odvetnika, ki pa naj mu ne bi hotel pomagati, zaprosil je za obisk pri psihiatru, a mu tega niso omogočili, poleg tega pa, ko je potreboval operacijo zaradi hemoroidov, mu tega prav tako niso omogočili, poleg tega pa mu tudi niso omogočili zobozdravnika, ko ga je večkrat bolel zob. Prosilec je odgovoril, da so ga odpeljali v bolnico, ker je želel storiti samomor. Tam naj bi bil tri ali štiri dni in ko so mu dejali, da mora tam ostati tega ni želel in je bolnico zapustil. Zato ni imel nobene terapije. Ves čas bivanja v Kraljevini Danski je mislil, da bo dobil status begunca, šele, ko ga ni dobil in ko je izvedel, da so nečak in ostale osebe, ki jih je omenil, krivi za to, se je odločil, da zapusti Kraljevino Dansko in odide v Francijo. Nadalje je izjavil, da v Kraljevini Danski z njim kot prosilcem za mednarodno zaščito niso nikoli nečloveško in ponižujoče ravnali, razen tega, kar je predhodno navedel, vendar se ne želi vrniti v Kraljevino Dansko. Nadalje je pooblaščencu navedel, da je imel zdravstvene težave, kot je že predhodno navedel. Zaradi poskusa samomora je bil odpeljan v bolnišnico, kjer je bil tri ali štiri dni, bolnico je zapustil na lastno željo. Terapije kljub njegovi želji ni dobil. Odvetnika je dobil šele proti koncu postopka na sodišču. V Kraljevini Danski je bil nastanjen v šestih ali sedmih azilnih domovih. Sama nastanitev v teh domovih je bila v redu, za hrano, ki so si jo kupovali sami, so dobili denar. Po prebranem zapisniku je dodal še imena oseb, ki so ga slikale in snemale ter te posnetke posredovale iranskim oblastem. To so G. G., nečak ter H. H., I. in J. Vsi so posredovali posnetke poleg tega pa so ovirali postopek, da bi dobil status begunca v Kraljevini Danski. Drugih pripomb na zapisnik ni imel. 4. Pristojni organ je dne 23. 8. 2021 s strani pooblaščenca prejel prosilčevo odpustno pismo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, Centra za klinično psihologijo, izdano 18. 8. 2021. Odpustno pismo se nanaša na hospitalizacijo prosilca od 12. 8. 2021 do 18. 8. 2021, in sicer zaradi poskusa samomora. Pooblaščenec je v dopisu poudaril, da pri prosilcu že sama misel o vrnitvi v Kraljevino Dansko pomembno vpliva na njegovo psihično doživljanje in vodi do suicidalnih misli. V izvidu psihiater navaja, da je ob odpustu prosilčevo stanje stabilno izboljšano zaradi terapije, zato svetuje redno jemanje predpisane terapije. Zaradi zelo velikega vpliva zunanjih okoliščin na njegovo psihično stanje prosi, da se to po možnosti upošteva v nadaljnjih odločitvah glede prosilčevega statusa.

5. V zvezi s prošnjo psihiatra, naj se vplivi zunanjih okoliščin po možnosti upoštevajo v nadaljnjih odločitvah, pristojni organ poudarja, da posebne potrebe prosilca ne vplivajo na postopek določitve odgovorne države članice na način, da bi prosilec s svojimi posebnimi potrebami lahko izpodbijal obravnavo prošnje v drugi državi članici, oziroma ne prestavljajo merila za odločitev odgovorne države članice. Mora pa država članica, ki izvaja dublinski postopek (v tem primeru Republika Slovenija) pred predajo prosilca odgovorni državi članici (v tem primeru Kraljevini Danski) skladno z 31. členom Dublinske uredbe III posredovati osebne podatke o prosilcu, ki so potrebne za zagotovitev takojšnje pomoči prosilcu ob predaji za zagotovitev pravic in zaščite, ki mu jih daje Dublinska uredba III in drugi pravni akti na področju azila (npr. zagotovitev zdravstvene oskrbe, združitev družine, oceno starosti prosilca, ipd). Odgovorna država članica poskrbi, da se navedene posebne potrebe ustrezno obravnava, vključno tudi na kakršno koli nujno zdravstveno oskrbo, ki bi lahko bila potrebna. Iz navedenega torej izhaja, da državi članici prosilčevih posebnih potreb v postopku določitve odgovorne države članice za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito ni treba upoštevati, mora pa jih ustrezno nasloviti pred predajo prosilca v odgovorno državo članico, ki pomeni izvršitev odločitve, izdane v postopku. Nadalje pa Dublinska uredba III ne dopušča, da bi prosilec lahko svoje posebne potrebe v postopku uveljavljal na kakršenkoli drug način, če v državi članici ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, niti v okviru diskrecijske klavzule. Pristojni organ iz izjav, ki jih je prosilec podal pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo prosilčeve prošnje v skladu z drugim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe in ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine o temeljnih pravicah EU, v kolikor bi bil prosilec vrnjen v Kraljevino Dansko. Trditve prosilca, zaradi katerih se noče vrniti v Kraljevino Dansko, se ne nanašajo na sistemske pomanjkljivosti in pogoje za sprejem prosilcev v Kraljevini Danski, ampak gre za osebne razloge, in sicer spor z drugimi prosilci in nečakom, kar pa ne vpliva na dublinski postopek in s tem na predajo odgovorni državi. Prav tako prosilec ni predložil nobenega dokumenta oziroma dokazila, s katerim bi lahko svoje izjave potrdil. Ni verodostojno izkazal, da Kraljevina Danska ne bi ustrezno obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito. Prosilec v postopku ni dovolj prepričljivo navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ne bi smela na podlagi Dublinske uredbe vrniti v Kraljevino Dansko, in niti ni navedel morebitnih varnostnih zadržkov do Kraljevine Danske, ki bi opravičevali morebitno preprečitev vrnitve prosilca v to državo. Pristojni organ tako ugotavlja, da prosilec ni izkazal, da bi bil v Kraljevini Danski podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tudi ni navedel nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje v primeru, da bo v dublinskem postopku vrnjen v Kraljevino Dansko kot odgovorno državo članico za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito in bo ona obravnavala njegovo prošnjo. Pristojni organ ugotavlja, da druge države članice na podlagi Dublinske uredbe prosilce vračajo v Kraljevino Dansko v primerih, ko Kraljevina Danska prevzame odgovornost za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito. Temu mnenju pritrjuje tudi dejstvo, da nobena od držav članic Evropske unije ni nikoli ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito v Kraljevino Dansko. V smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v tej uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav. Glede na zgoraj navedeni dublinski postopek je pristojni organ na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1 zavrgel prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca, saj je za obravnavo prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Kraljevina Danska.

6. V tožbi tožnik izpostavlja argumentacijo tožene stranke, da ji ni treba upoštevati posebnih potreb in osebnih razlogov tožeče stranke, da pa jih mora ustrezno nasloviti pred predajo odgovorni državi. Meni, da tožena stranka ni ravnala pravilno. Tožena stranka bi morala upoštevati vse okoliščine, tudi osebni položaj in zdravstveno stanje tožeče stranke (hospitalizacija tožeče stranke zaradi poskusa samomora, izpovedbe zdravstvenih težav v postopku pridobitve mednarodne zaščite, omenjanje samomora v primeru vrnitve na Dansko posledično v Iran in pisno pojasnilo), vključno s tem, ali bi predaja tožeče stranke lahko vplivala na njeno zdravstveno stanje. S tovrstno razlago, ko tožena stranka zavrača upoštevanje posebnih potreb in osebnih razlogov tožnika, posega v vidike varovanja načela nevračanja drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe št. 604/2013 in povzroča možnost, da bo tožeča stranka podvržena nečloveškemu ravnanju ali mučenju, kar pa je tudi ustavna kategorija po 18. členu Ustave RS. Navsezadnje pa je s tem, ko se tožena stranka ni opredelila do vseh okoliščin (tudi zdravstvenega stanja tožeče stranke), ki so pomembni z vidika spoštovanja načela nevračanja, kršila pravico tožeče stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj izpodbijanega sklepa ni obrazložila v takšni meri, da bi zagotavljala pravico do poštenega sojenja.

7. Tožena stranka vsebinsko pomanjkljivo v postopku odločitve po izpodbijanem sklepu ni ne presojala ali bo tožeči stranki zagotovljena zdravstvena oskrba v Republiki Danski, še manj pa, da bi se opredelila do ključnega vprašanja, ali bi lahko že sama predaja tožeče stranke v drugo državo poslabšala njeno zdravstveno stanje do takšne mere, da bi pomenila kršitev 3. člena EKČP in 18. člena Ustave RS. Države članice pri uporabi Uredbe št. 604/2013 zavezuje prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ki je enaka tisti iz 3. člena EKČP. Tudi SEU je že presodilo, da lahko že sama predaja prosilca, če ima prosilec resne zdravstvene težave (posebej hudo fizično ali duševno bolezen), zanj dejansko pomeni nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, če bi se njegovo zdravstveno stanje ob predaji lahko poslabšalo. Tako je treba ugotoviti, kakšne posledice bi imela predaja za zdravstveno stanje prosilca. Če bi se sprejeli ustrezni preventivni ukrepi, ki ob in po predaji prosilca njegovega zdravstvenega stanja ne bi poslabšali, bi država članica predajo lahko izvedla. Sicer bi se predaja morala odložiti do izboljšanja zdravstvenega stanja tožeče stranke. Če se zdravstveno stanje prosilca s časom ne bi izboljšalo ali bi se še poslabšalo, bi se država članica na podlagi diskrecijske klavzule lahko odločila, da bo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala sama, kar pa v konkretnem primeru ne pomeni obveznosti države članice, da bi prošnjo tudi morala obravnavati na podlagi diskrecijske klavzule. Skratka tožena stranka bi morala pred predajo presoditi ali bo glede na zdravstveno stanje prosilca predaja povzročila poslabšanje zdravstvenega stanja tožeče stranke, in če tudi ob upoštevanju preventivnih ukrepov to ne zadostuje, bi morali predajo odložiti, dokler tožeča stranka za predajo ne bo zdravstveno zmožna, kar utemeljuje predlog za odložitev predaje tožeče stranke po 32. členu ZUS v zvezi z 25. členom Dublinske uredbe.

8. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožeča stranka lahko odstrani iz Slovenije in bi posledično lahko bil izpostavljen zdravstvenim nevarnostim nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Kot dokaz prilaga izpovedbe glede zdravstvenega stanja in odpustno pismo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana in predlaga zaslišanje tožeče stranke. Predlaga, da se izpodbijani akt odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje oziroma da se izvrševanje sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi zoper izpodbijani sklep.

9. Tožena stranka poudarja, da se ne strinja s tožbeno navedbo, da pri samem odločanju in predhodnem postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni uporabila pravilne materialne podlage, in da bi morala pri ugotavljanju varne države upoštevati vse okoliščine, tudi osebni položaj in zdravstveno stanje tožnika (hospitalizacija tožnika zaradi poskusa samomora, izpovedbe zdravstvenih težav v postopku pridobitve mednarodne zaščite, omenjanje samomora v primeru vrnitve v Kraljevino Dansko in posledično v Islamsko republiko Iran in pisno pojasnilo), vključno s tem, ali bi predaja tožnika lahko vplivala na njegovo zdravstveno stanje. Prav tako se tožena stranka ne strinja z razlago tožnika, da ko tožena stranka zavrača upoštevanje posebnih potreb in osebnih razlogov tožnika, posega v vidike varovanja načela nevračanja drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe št. 604/2013 in možnostim da bo tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju ali mučenju, kar pa je tudi ustavna kategorija po 18. členu Ustave RS, saj bi s tem morala svojo odločitev opreti na 17. člen Dublinske uredbe, in sicer tožena stranka meni, da na podlagi predložene dokumentacije ne obstaja noben razlog za dovoljeno odstopanje od meril odgovornosti po Dublinski uredbi, saj naj bi uporaba diskrecijske klavzule temeljila na humanitarnih razlogih in sočutju, da bi omogočili združitev z družinskimi člani, sorodniki ali katerimi koli drugimi svojci. Tožena stranka poudarja, da gre pri uporabi določil diskrecijskih klavzul iz 17. člena Dublinske uredbe za pravico, ki jo Dublinska uredba daje državi članici in ne prosilcu, zato je ni nikakor mogoče tolmačiti kot pravico prosilca, kar izhaja tudi iz sodb SEU C-578/16 z 16. 2. 2017 in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I U 755/2016-51. V tem konkretnem primeru, ko je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna država članica Kraljevina Danska, je tožena stranka preučila vse izjave, ki jih je tožnik podal pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru in ugotovila, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo prosilčeve prošnje v skladu z drugim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe in ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v kolikor bi bil tožnik vrnjen v Kraljevino Dansko. Trditve tožnika, zaradi katerih se noče vrniti v Kraljevino Dansko, se ne nanašajo na sistemske pomanjkljivosti in pogoje za sprejem prosilcev v Kraljevini Danski. Prav tako tožnik toženi stranki ni priložil nobenega dokumenta, s katerim bi lahko svoje izjave potrdil. Tožena stranka poudarja, da Dublinska uredba v prvem odstavku 17. člena določa, da lahko vsaka država članica odloči, da bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito tudi, če njena obravnava ni njena odgovornost. Gre za t. i diskrecijsko klavzulo, ki jo Dublinska uredba daje državi članici in ne prosilcu, zato je v ničemer ni mogoče tolmačiti kot pravico prosilca. Te določbe prosilcu glede na namen postopka in v obsegu presoje meril za določitev odgovorne države članice, vključno z uporabo določb, ki se nanašajo na združevanje družine, dajejo možnost, da vplivajo na postopek. Ne more pa prosilec države članice "prisiliti", da v njegovem primeru prevzame odgovornost za obravnavo prošnje, če za to ob pravilni uporabi določb Dublinska uredba ni pristojna, niti se država članica do uporabe diskrecijske klavzule v posamičnem primeru ni dolžna opredeljevati oziroma njeno uporabo presojati v okviru postopka. Tožena stranka želi poudariti, da posebne potrebe prosilca ne vplivajo na postopek določitve odgovorne države članice na način, da bi tožnik s svojimi posebnimi potrebami lahko izpodbijal obravnavo prošnje v drugi državi članici oziroma ne predstavljajo merila za odločitev odgovorne države članice. Mora pa država članica, ki izvaja dublinski postopek, pred predajo prosilca odgovorni državi članici, skladno z 31. členom Dublinske uredbe III posredovati osebne podatke o prosilcu, ki so potrebni za zagotovitev takojšnje pomoči prosilcu ob predaji ter druge potrebne podatke za zagotovitev pravic in zaščite, ki mu jih daje Dublinska uredba lil in drugi pravni akti na področju azila (npr. zagotovitev zdravstvene oskrbe, združitev družine, oceno starosti prosilca, ipd ). Posebej pa Dublinska uredba v 32. členu določa, da za zagotovitev zdravstvene oskrbe ali zdravljenja (zlasti za invalidne osebe, starejše, nosečnice, mladoletnike in osebe, ki so bile mučene, posiljene ali so bile podvržene drugim hudim oblikam psihološkega, fizičnega in spolnega nasilja), država članica, ki izvede predajo, odgovorni državi članici posreduje informacije, s katerimi razpolaga v skladu z nacionalnim pravom in o kakršnih koli posebnih potrebah osebe, ki jo predaja, kar lahko v določenih primerih zajema tudi informacije o telesnem ali duševnem zdravju te osebe. Odgovorna država članica poskrbi, da se navedene posebne potrebe ustrezno obravnava, vključno tudi na kakršno koli nujno zdravstveno oskrbo, ki bi lahko bila potrebna. Kraljevina Danska pa predstavlja razvito evropsko državo, ki prosilcem zagotavlja nujno in osnovno zdravstveno oskrbo zato bo imel tožnik zagotovljene vse pravice s področja zdravstvenega varstva, ki jih sedaj uživa v Republiki Sloveniji. Iz navedenega torej izhaja, da državi članici prosilčevih posebnih potreb ni treba upoštevati v postopku določitve odgovorne države članice za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, mora pa jih ustrezno nasloviti pred predajo prosilca v odgovorno državo članico, ki pomeni izvršitev odločitve, izdane v postopku. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe tožena stranka pojasnjuje, da bo kot v vseh dosedanjih primerih z izvršitvijo izpodbijanega akta počakala do izdaje pravnomočne sodbe.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Tožena stranka je izpodbijani akt oprla na več (zmotnih) materialno-pravnih stališč, ki so v medsebojni povezavi razlog za to, da je sodišče tožbi ugodilo.

12. Najprej je zmotno stališče tožene stranke, da je obstoj sistemskih pomanjkljivosti v drugi državi članici EU nujen pogoj za zavrnitev predaje prosilca (izven meril iz III. poglavja Dublinske uredbe 604/2013). Ker je pravica iz 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU absolutno zavarovana pravica, je Sodišče EU v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji zavzelo stališče, upoštevajoč tudi prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP)1, da je trditev Komisije EU, po kateri naj bi iz člena 3(2) Uredbe Dublinske uredbe 604/2013 izhajalo, da lahko na obveznost predaje prosilca za azil v odgovorno državo vpliva samo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v tej državi članici, neutemeljena. Razlaga, kot jo je predlagala Komisija EU, po stališču Sodišča EU „_ne bi bila združljiva s splošno naravo člena 4 Listine o temeljnih pravicah EU, ki prepoveduje vse oblike nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Po drugi strani to, da bi smele države članice zanemariti dejansko in izkazano nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja za prosilca za azil z obrazložitvijo, da ne izvira iz sistemske pomanjkljivosti v odgovorni državi članici, očitno ne bi bilo združljivo z absolutno naravo te prepovedi_.2

13. Vendar pa to zmotno materialno-pravno stališče v konkretnem primeru samo po sebi ni dovolj za ugoditev tožbi, kajti iz tožbenih navedb in podatkov v spisu ne izhajajo elementi, ki bi kazali na določene sistemske pomanjkljivosti v postopkih sprejema in obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito na Danskem. Tožnik je namreč v upravnem postopku navajal, kot to povzema tožena stranka v izpodbijanem aktu, da je B. prosilčevo sliko poslal iranskim oblastem, da je C. vzel njegov telefon in zbrisal iz njegovega Facebook profila vse njegove podatke, da so ga tudi drugi slikali in snemali, ko je govoril proti iranski oblasti ter jo preklinjal, da je njegov nečak vzel njegove dokumente, potem pa mu jih ni želel vrniti, da se je s temi osebami skregal in stepel in je bil ob tem močno poškodovan po obrazu in zaradi tega konflikta so ga poslali v drug azilni dom, da je v razgovorih z uradno osebo na Danskem prišlo do konflikta in to iz razloga, ker naj bi uradni osebi njegov nečak in ostale osebe posredovali različne lažne informacije, pri čemer je tudi povedal, da je o njegovi prošnji na Danskem že odločil pritožbeni organ in da je takrat tudi dobil odvetnika; poleg tega je navedel, da je bila nastanitev v sedmih azilnih domovih na Danskem v redu in da je za nakup hrane prejemal denar. To vsekakor niso oziroma ne morejo biti takšni elementi, ki bi vzpostavljali sum na sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka na Danskem. Tudi trditev, da ga na Danskem Kurdi, ki tam živijo, ne bi pustili pri miru, je preveč pavšalna, da bi jo sodišče lahko upoštevalo v zaznavni meri, saj je sam tožnik navajal, da so bili člani njegove družine in tudi on sam udeleženi v aktivnostih kurdske stranke v Iraku.

14. Problem zgoraj omenjenega napačnega stališča v izpodbijanem aktu glede pomena sistemskih pomanjkljivosti pa ima vpliv na presojo zakonitosti izpodbijanega akta tudi v kombinaciji z drugim zmotnim materialno-pravnim stališčem tožene stranke. Tožena stranka namreč zmotno razlaga, da pravica do učinkovitega sodnega varstva po 27. členu Dublinske uredbe 604/2013 ne zajema tudi ugovorov prosilca glede njegovih posebnih zdravstvenih potreb in da ti ugovori ne vplivajo na postopek določitve odgovorne države članice na način, da bi prosilec s svojimi posebnimi potrebami lahko izpodbijal obravnavo prošnje v drugi državi članici, oziroma, da te okoliščine ne predstavljajo merila za odločitev odgovorne države članice.

Gre za pravno zmotno stališče tožene stranke, da tovrstni ugovori ne spadajo v okvir pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 v povezavi s pravico iz 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU, kajti takšno stališče je v nasprotju z že omenjeno sodbo Sodišča EU v zadevi _C.K. in ostali proti Sloveniji_. Sodišče EU je namreč v tej zadevi odločilo, da ima prosilec na podlagi 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 pravico, da zoper odločitev o predaji pri sodišču vloži učinkovito pravno sredstvo, „_ki zajema tako dejanske kot pravne okoliščine te odločitve_“,3 in med te spadajo tudi okoliščine glede zdravstvenega stanja prosilca.4 Kaj drugega v tem smislu, da bi obstajale določene omejitve glede tega, kaj prosilec lahko uveljavlja in varuje s pravnim sredstvom pred sodiščem, ne izhaja niti iz kasnejše sodne prakse.5 Sodišče EU namreč pravi, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine o temeljnih pravicah, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje.6

15. Iz tega sledi, da je najprej potrebno narediti oceno, ali prosilec morebiti potrebuje medicinsko pomoč in oskrbo, ter o vseh upoštevnih vidikih njegove bolezni in o oskrbi, vključno s potrditvijo, da bo ob prihodu na voljo nujna oskrba,7 kar lahko vpliva na odločitev o predaji; šele potem pride na vrsto, če se izkaže za potrebno, izmenjava bistvenih informacij pred izvedbo predaje iz 31. člena Dublinske uredbe 604/0213, na kar je oprla svojo odločitev tožena stranka. Sodišče EU torej morebiten ugovor prosilca glede njegovega zdravstvenega stanja postavlja v okvir pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013, če prosilec ob tem predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila.8

16. Obravnavano (drugo) napačno materialno-pravno stališče tožene stranke je imelo dejanski vpliv na zakonitost in pravilnost odločitve v konkretnem primeru. Tožnik je namreč v konkretnem primeru predložil odpustno pismo iz Univerzitetne psihiatrične klinike iz Ljubljane z dne 18. 8. 2021, iz katerega izhaja, da tožnik prejema terapijo, med diagnozami pa so omenjene suicidalne misli, postravmatska stresna motnja in neopredeljena neorganska psihoza, kar je tožena stranka prejela dne 23. 8. 2021. Sicer pa je tudi tekom osebnega razgovora navedel, da je bil hospitaliziran zaradi poskusa samomora tudi na Danskem za tri ali štiri dni, le da ni dobil terapije in da mu niso omogočili obiska pri psihiatru. Te okoliščine v smislu možnih posledic za tožnika v primeru predaje bi torej morale biti pretehtane in vključene v dokazno oceno in ne gre za to, da se takšne okoliščine pokrivajo zgolj s spoštovanjem določila 31. člena Dublinske uredbe 604/2013 izključno v medsebojni komunikaciji tožene stranke s pristojnim organom na Danskem. Določilo 31. člena Dublinske uredbe 604/2013 je le dodatna varovalka za spoštovanje 4. člena Listine o temeljnih pravicah, ne pa nadomestilo oziroma omejitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 in 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU.9

17. V povezavi s tem drugim napačnim materialno-pravnim stališčem tožene stranke, ki ima odločilen vpliv v konkretni zadevi na zakonitost odločitve, pa je treba dodati še tretji vidik napačne uporabe materialnega prava. Diskrecijska klavzula iz člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013 ni „pravica“ države, kot trdi tožena stranka, ker država v razmerju do prosilca za mednarodno zaščito nima pravic, ampak je kvečjemu lahko obratno, država pa izvaja določeno politiko na podlagi zakonov, Ustave in mednarodnih pogodb. Določilo člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013 je diskrecija države, za katero pa ne velja, da ne more v ničemer vezati države članice EU. Če bi bilo tako, da diskrecija ne more v ničemer vezati države, Sodišče EU ne bi odločilo, da je zavrnitev uporabe diskrecijske klavzule podvržena sodni kontroli preko člena 27 Dublinske uredbe 604/2013. Sodišče EU je namreč potrdilo, da lahko prosilec v okviru učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 uveljavlja tudi nezakonitost zavrnitve uporabe diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013.10 Diskrecijska klavzula je namreč „_sestavni del meril in mehanizmov za določitev države članice_,“11 pri čemer pa je na državah članicah EU obveznost, da določijo okoliščine, v katerih uporabljajo možnost iz člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013,12 česar pa zakonodajalec Republike Slovenije ni naredil. 18. Poleg tega, če bi držalo, da je diskrecijska klavzula iz člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013 povsem nevezana „pravica“ države, se Sodišče EU ne bi v sodbi v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji obsežno in natančno, kar v štiriinštiridesetih odstavkih obrazložitve, ukvarjalo z načinom uporabe diskrecije, učinki diskrecije in sodnim varstvom v zvezi z izvrševanjem diskrecijske klavzule.13 Tožena stranka je zato tudi napačno razlagala stališče Sodišča EU v 88. odstavku, kjer je med drugim rečeno (tudi), da diskrecijske klavzule ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo. Tožena stranka namreč neutemeljeno izpušča pomen bistvenega dela tega besedila v istem odstavku, kjer Sodišče EU pravi, da „_v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari_“, diskrecijske klavzule ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo. V zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji namreč pred časom odločanja Sodišča EU slovenski organ ni preizkusil nobenega od preventivnih ukrepov, ki jih je Sodišče EU opredelilo v odstavkih od 81 do 90. Zato v takih okoliščinah, kot so bile izkazane v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji, v času odločanja Sodišča EU, diskrecijska klavzula ni mogla pomeniti obveznosti zavrniti predajo.

19. Nadalje je treba ob tem upoštevati tudi, da je pri uporabi Dublinske uredbe 604/2013 relevantna tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP),14 brez dvoma njen 8. člen in 3. člen EKČP.15 Zato je pomembno, da z vidika sodne prakse ESČP velja, kadar ima država članica diskrecijo za odločanje po pravu EU, torej da ne gre za situacijo, ko država nima nobenega manevrskega prostora za odločanje na podlagi prava EU in so bila v zadevi izkoriščena vsa možna pravna sredstva v okviru prava EU (člen 267 PDEU), potem je država članica EU polno odgovorna za spoštovanje in varstvo človekovih pravic iz EKČP. V primeru, ko ima država diskrecijo po pravu EU, ne velja domneva o enakem oziroma bistveno primerljivem varstvu človekovih pravic po pravu EU in EKČP, ki je izpodbojna le, če stranka dokaže, da gre za očitno nezadovoljivo varstvo pravic po pravu EU, ampak je v takem primeru država polno odgovorna za spoštovanje EKČP.16 V konkretni zadevi tožena stranka ima diskrecijo pri uporabi določb Dublinske uredbe 604/2013, zato je Republika Slovenija polno odgovorna za spoštovanje pravic iz EKČP. 20. Ker je tožena stranka zmotno uporabila določbe drugega pod-odstavka člena 3(2), člen 17(1) Dublinske uredbe 604/2013 v povezavi z dejstvi o specifičnem zdravstvenem stanju tožnika, ki je kazalo na možnost njegove posebne ranljivosti, je posledično kršila tudi pravico tožnika do obrambe oziroma izjave glede navedenih okoliščin kot splošnega pravnega načela v pravu EU, ki ima svojo podlago tudi v prvem odstavku 9. člena, 1. odstavku 138. člena (pravica do izjave) ter v 8. členu ZUP (načelo materialne resnice) in je posledično bila kršena tudi določba 2., 3. in 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP, ki organu nalagajo, da v odločbi navede ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo.

21. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4., 3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in sicer brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi, ker ta ni bila potrebna (drugi odstavek 71. člena ZMZ-1, prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1 in _mutatis mutandis_ sodbe Sodišča EU v zadevah: Moussa Sacko, C-348/16, odst. 45-46; Alheto, C-585/16, odst. 114; Torubarov, C-556/17, odst. 40, 42,-49, 73).

22. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišča glede uporabe materialnega prava in vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka tudi navesti tudi ustrezno pravno podlago, na podlagi katere je Kraljevina Danska zavezana spoštovati Dublinsko uredbo 604/2013 glede na to, da uvodna izjava št. 42 Dublinske uredbe 604/2013 pravi, da v skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te Dublinske uredbe 604/2013, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

23. Sodišče bi lahko v predmetni zadevi zadržalo izvršitev izpodbijanega akta samo do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu (drugi odstavek 32. člena ZUS-1 v zvezi z prvim stavkom člena 27(3)(c) Dublinske uredbe 604/2013). Ker izrek v prvi točki te sodbe postane pravnomočen z njegovo izdajo in je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijani akt odpravilo, je sodišče zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker tožnik z zahtevo za izdajo takšne začasne odredbe ne more izboljšati svojega pravnega položaja (smiselna uporaba 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z petim odstavkom 32. člena ZUS-1).

1 Glej na primer: M.S.S. v. Belgium and Greece; Tarakhel v. Switzerland. 2 C.K in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 91, 93. 3 Ibid. para. 64. 4 Ibid. para. 66, 68, 70, 73. 5 Glej na primer: H.R., C-582/17 in C-583/17, 2. 4. 2019, odst. 39-43. 6 C.K in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 73. 7 Glej ibid. odst. 83-85 8 Ibid. odst. 75. 9 Glej ibid. odst. 82. Sicer je Sodišče EU že dne 7. 6. 2016 potrdilo, da v besedilu člena 27(1) Dublinske uredbe 604/2013 ni nobene omejitve glede trditev, na katere se lahko sklicuje prosilec za azil v okviru pravnega sredstva (Ghezelbash, C-63/15, odst. 36). Glej tudi uvodno izjavo 19 Dublinske uredbe 604/2013 v povezavi s sodbo Sodišča EU v zadevi H.A., C-194/19, 15. 4. 2021, odst. 33-34. 10 M.A., S.A., A.Z., C-661/17, 23. 1. 2019, odst. 78-79, 86 11 Ibid. para. 64. 12 Ibid. paras. 59, 71 13 Sodišče EU se v tem okviru samo v dveh odstavkih (91 in 93) ukvarja z razlago člena 3(2) Dublinske uredbe 604/2013, pa še to le zaradi tega, da je pojasnilo, da je pravica iz 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU absolutna in da sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za aktiviranje sistema varstva te pravice. 14 N.S. In M.E., C- 411/10 in C-493/10, odst. 71, 77, 81, 99. 15 Uvodna izjava št. 14 Dublinske uredbe 604/2013; C. K. in ostali proti Sloveniji, C-578/PPU, 16. 2. 2017, odst. 67, 68, 78. 16 Avotinš v Latvia, App. no. 17502/07, 23. 5. 2016, odst. 101-105, 112; Bivolaru et Moldovan c. France, Req. no. 40324716 et 12623/17, 25. 3. 2021, odst. 98-103, 116-126; Tarakhel v. Switzerland, App. no. 29217/12, 4. 11. 2014, odst. 90; M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 339-340.