Jedro

V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnica težko popravljivo škodo utemeljuje z nezmožnostjo opravljanja dejavnosti, v okviru katere ustvarja pretežni del svojih prihodkov, izguba tega posla pa posledično pomeni prenehanje opravljanja dejavnosti. Smiselno torej zatrjuje več kot nastanek gole materialne škode. Pri tem ni treba, da bi družba že prenehala s poslovanjem oziroma da bi bil stečaj že uveden, saj bi bila s tem nepopravljiva škoda dejansko že povzročena in zadošča že, da stranka s stopnjo verjetnosti izkaže, da je grozeč stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja neposredna posledica (izvršitve) akta, ki se izpodbija s tožbo.

Izrek

I. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti naloži, da takoj po vročitvi te sodne odločbe odpravi nastale pravne posledice odločbe 11002-7/2023-7 z dne 7. 6. 2023 in da se nadaljnje pravno učinkovanje te odločbe zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

II. Odločitev o stroških postopka odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe se pridrži za končno sodno odločbo.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo odločilo, da se tožnici odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku in se jo izbriše iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (točka 1 izreka). Tožnica lahko ponovno pridobi dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, na podlagi katerega se vpiše v register, po poteku treh let od dneva dokončnosti te odločbe (točka 2 izreka). V postopku niso nastali posebni stroški (točka 3 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka v postopku preverjanja pogojev, določenih v četrti alineji prvega odstavka 164. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) in 2. člena Pravilnika za opravljanje dejavnosti zagotavljanje dela delavcev uporabniku (v nadaljevanju Pravilnik) ugotovila, da je tožnica izpolnjevala kadrovski pogoj z strokovnimi osebami A. A., B. B. in C. C., in sicer do 15. 8. 2022, ko je slednja pri tožnici zaključila z delom. Nadalje ugotavlja, da je tožnica 1. 8. 2022 sklenila pogodbo o zaposlitvi s D. D., s katero je bilo dogovorjeno, da bo opravila strokovni izpit, pri čemer se je tožnica vezala na četrti odstavek 2. člena Pravilnika. Ob upoštevanju ugotovitve Inšpektorata RS za delo z dne 30. 1. 2023 toženka ugotavlja, da tožnica od 16. 8. 2022 do vključno 10. 1. 2023 ni izpolnjevala kadrovskega pogoja po prvem odstavku 2. člena Pravilnika. Glede na drugi odstavek 164. člena ZUTD, mora delodajalec za zagotavljanje dela pogoje iz druge do šeste alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD izpolnjevati ves čas.

3. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Toženka je tožnici odvzela dovoljenje zgolj zato, ker je bilo ob nadzoru 9. 1. 2023 ugotovljeno, da nima zaposlene osebe s strokovnim izpitom. Tožnica je še pred izdajo izpodbijane odločbe zaposlila 11. 1. 2023 novo delavko E. E., ki ima opravljen strokovni izpit. Tožnica je pridobila dovoljenje 19. 1. 2015 in redno izpolnjuje vse svoje obveznosti. Do odvzema dovoljenja je prišlo zgolj zato, ker je 15. 8. 2022 delavka C. C., ki je imela strokovni izpit, prenehala z delom, delavka D. D. pa izpita, kljub svojim številnim zagotovilom, ni pravočasno opravila. Razlaga določb 172. člena in 164. člena ZUTD, kot jo poda toženka, zaostruje pogoje, ki so določeni z zakonom, zato je izpodbijana odločba nezakonita in ukrep nesorazmeren, kar pojasni. Tožnica ugovarja, da so kadrovski pogoji, kot jih določa Pravilnik, nezakoniti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo opravi in postopek ustavi oziroma podredno razveljavi (pravilno - odpravi - opomba sodišča) in zadevo vrne v ponoven postopek toženki, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Hkrati s tožbo tožnica vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišču predlaga, da začasno, do odločitve v tej zadevi, po drugem in tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloži izvršitev izpodbijane odločbe in začasno uredi stanje tako, da odloči, da sme tožnica še naprej do pravnomočne odločitve o odvzemu dovoljenja in izbrisa iz registra opravljati dejavnosti zagotavljanja dela delavcev in da je vpisana v register. Navaja, da je vse od pridobitve dovoljenja dalje opravljala dejavnost na način, da so bile vedno izpolnjene vse obveznosti, ki jih ima do delavcev in vse obveznosti po ZUTD. Sklicuje se na razloge, navedene v tožbi.

5. Z izpodbijano odločbo ji je bilo odvzeto dovoljenje, ker krajše obdobje ni izpolnjevala pogoja, da ima zaposleno osebo, ki ima opravljen strokovni izpit. Tožnica je imela po prenehanju zaposlitve osebe, ki je izpolnjevala pogoje, zaposleno osebo v smislu četrtega odstavka 2. člena Pravilnika, vendar ta ni v roku opravila strokovnega izpita. Tožnica je nepravilnost odpravila v 2 dneh po tem, ko jo je toženka opozorila na nepravilnost, tako da je v času izdaje izpodbijane odločbe imela zaposleni dve delavki, ki imata strokovni izpit. Odločba je nezakonita, ker temelji na nezakoniti določbi 2. člena Pravilnika. Ukrep odvzema dovoljenja je tudi nesorazmeren. Tožnica je v letu 2022 95,98 % svojega poslovanja ustvarila z zagotavljanjem dela delavcev in s tem pridobila tudi sredstva za svoje delovanje in predvsem za plačilo zaposlenih delavcev. Na dan 31. 12 2022 je imela 398 zaposlenih, v obdobju od 1. 1. 2023 do 30. 4. 2023 je ustvarila 95,34 % svojega poslovanja s posredovanjem dela uporabnikom in imela 30. 4. 2023 zaposlenih 351 delavcev, za kar prilaga poročilo ter revidirano letno poročilo za leto 2021. S tem, ko je toženka izdala izpodbijano odločbo o odvzemu dovoljenja, je ogroženo ne le poslovanje tožnice, pač pa tudi preživljanje vsaj 351 delavcev. Tožnica brez izvajanja dejavnosti posredovanja delovne sile ne more zagotoviti plače za delavce. V letu 2022 je za plače namenila 7.742.778,07 EUR, v času od 1. 1. 2023 do 30. 4. 2023 skupaj že 3.067.756,98 EUR. Tožnici grozi nastanek težko popravljive škode oziroma celo nepopravljiva škoda, saj ji odvzem dovoljenja (že z dokončnostjo) odločbe preprečuje poslovanje. Tožnici opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev predstavlja edini vir prihodkov (več kot 95 %), hkrati z njimi zagotavlja vir plačila za delo in preživljanje delavcev. S prenehanjem opravljanja dejavnosti bi nastala težko popravljiva škoda, saj bi tožnica dejansko ostala brez prihodkov, kar bi ob enakih stroških pomenilo, da bi v kratkem ostala insolventna ter bi s tem bilo ogroženo preživljanje 351 delavcev.

6. S stečajem tožnice bi postala brezpredmetna tudi sama sodna odločitev, saj morebitnega že začetega stečaja naknadno ni mogoče ustaviti in vzpostaviti prejšnjega stanja, četudi bi sodišče ugodilo tožbi. Sodno varstvo v tem upravnem sporu je lahko učinkovito pravno sredstvo, če je mogoče vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če izpodbijana odločba ne bi bila izdana, do tega položaja pa je mogoče priti le, če tožnica še naprej opravlja dejavnost, do pravnomočnosti odločitve v postopku odvzema dovoljenja. Z začasno ureditvijo javni interes ne bi bil prizadet, saj bo tožnica lahko nadaljevala z dejavnostjo, ki jo izvaja že več let brez kakršnekoli kršitve ter je že takoj, ko je bila opozorjena na nepravilnosti, le to odpravila. Z začasno ureditvijo tudi ne bodo prizadete pravice tretjih, saj bo ta v korist tretjih oseb, saj bo omogočila 351 delavcem, da še naprej delajo. Sklicuje se na primerljivo odločitev tega sodišča v zadevi I U 141/2022 z dne 26. 10. 2022. Sodišču predlaga, da do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, zadrži izvršitev izpodbijane odločbe in da se tožnici dovoli, da do tedaj še naprej opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku in je vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Tožnica zahteva tudi povrnitev stroškov postopka za odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe. V dokazne namene se tožnica sklicuje na listine, priložene tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe.

7. Toženka v odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe prereka vse navedbe v predlogu tožnice in navaja, da je skladno s tretjim odstavkom 172. člena ZUTD tožnici odvzela dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku in jo izbrisala iz registra. Toženka je pri preverjanju izpolnjevanja kadrovskih pogojev s strani Inšpektorata Republike Slovenije za delo prejela podatek, da A. A., ki je bila pri tožnici strokovna oseba, pri njej več ni v delovnem razmerju. Na podlagi navedenega je toženka uvedla upravni postopek, v katerem je bilo ugotovljeno, da tožnica ves čas opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku ni izpolnjevala pogoja iz četrte alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD, in sicer kadrovskih pogojev, ki jih podrobneje določa prvi odstavek 2. člena Pravilnika, ki jih citira. Po drugem odstavku 164. člena ZUTD mora pogoje iz druge do šeste alineje prejšnjega odstavka delodajalec za zagotavljanje dela izpolnjevati ves čas opravljanja dejavnosti.

8. ZUTD sankcionira kršitve zakonodaje z odvzemom dovoljenja za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku in z izbrisom iz registra. S tem se zavarujeta javni interes in javna korist ter posledično interes toženke, saj delodajalci za zagotavljanje dela, katerim je toženka izdala dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku in jih posledično vpisala v register, ne smejo kršiti zakonodaje. Gre za zelo občutljivo dejavnost, pri opravljanju katere lahko prihaja do zelo veliko kršitev pravic delavcev, kar terja takojšnje ukrepanje ob vsaki kršitvi. V interesu toženke je, da delodajalci za zagotavljanje dela, pri katerih se ugotovi kršitev zakonodaje, navedene dejavnosti ne opravljajo več. Tožena stranka vztraja, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da tožnica v skladu z zakonskimi določbami, kot jih navaja, zaključi z opravljanjem dejavnosti. Pri tem navaja, da javna korist terja spoštovanje zakonodaje, zato nasprotuje predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnica je kot pravni subjekt, ki deluje na trgu, primorana spoštovati zakonodajo in sama nosi vse posledice nespoštovanja le-te. Glede na navedeno, toženka meni, da niso podani razlogi za izdajo začasne odredbe

9. V odgovoru tožnica navaja, da toženka ne konkretizira javnega interesa, temveč citira zakonsko besedilo ter da posplošeno navaja, da naj bi lahko prihajalo do kršitve pravic delavcev, čemur tožnica nasprotuje. Tožnica zgolj omenjeno obdobje ni poslovala v skladu z zahtevo glede administrativnega delavca, ki je določena s Pravilnikom, kar je odpravila v roku 2 dni po opozorilu. Napačna je trditev, da naj bi bilo potrebno takoj ob vsaki kršitvi prepovedati nadaljevanje dela. Če bi temu bilo tako, toženka ne bi skoraj 5 mesecev čakala z izpodbijano odločitvijo. Njena neažurnost že sama po sebi dokazuje, do so njene trditve v nasprotju z njenim dosedanjim ravnanjem. Po načelu venire contra factum proprium je toženka sama s svojim počasnim odločanjem soustvarila položaj, da je potrebno izdati predlagano začasno odredbo, kar je v javnem interesu in interesu tretjih oseb. Kolikor bi se izpodbijana odločba izvršila, bi brez dela ostalo 351 oseb in bi toženka zaključila svoje poslovanje in verjetno morala v stečaj, saj ne more nadomestiti več kot 7 milijonov prihodkov, prizadeta bi bila tudi podjetja, pri katerih delajo delavci, saj bi jim bilo onemogočeno poslovanje.

**K točki I izreka:**

10. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

11. Sodišče (najprej) ugotavlja, da so formalni pogoji za meritorno reševanje vložene zahteve za izdajo začasne odredbe izpolnjeni. Tožba je pravočasna, saj je vložena v 30 dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-11. Izpodbijana odločba predstavlja upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1. 12. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku tega člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz navedenih razlogov zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlati pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

13. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS gre za težko popravljivo škodo, če je ta resna in tožniku neposredno grozi, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje.2 Obstajati mora torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki bi jih bilo mogoče z izdajo začasne odredbe preprečiti.3

14. Kot težko popravljivo škodo v smislu drugega oziroma tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, ki bi tožnici nastala z izvrševanjem oziroma pravnim učinkovanjem izpodbijane odločbe, ta zatrjuje, da ji odvzem dovoljenja preprečuje poslovanje, saj iz naslova opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabnikom pridobiva 95 % prihodkov, tako da bi zaradi odvzema dovoljenja izgubila skoraj edini vir prihodkov, kar ob enakih stroških pomeni, da bo v kratkem postala insolventna. S stečajem tožnice pa bi postala tudi sama sodna odločitev brezpredmetna, tudi če bi bila zanjo ugodna, saj morebitnega že začetega stečaja naknadno ni mogoče ustaviti, niti ni mogoče vzpostaviti stanja, kot bi bilo, če izpodbijana odločba ne bi bila izdana. V dokazne namene je tožnica predložila letno poročilo za leto 2021 in poročilo o ustvarjenih prihodkih in številu zaposlenih iz naslova posredovanje delovne sile v letu 2022 in v obdobju od 1. 1. 2023 do 30. 4. 2023, iz katerega izhaja, da je v letu ustvarila 95,98 % prihodkov iz naslova opravljanja dejavnosti posredovanja delovne sile oziroma 8.407.103,19 EUR, v prvih štirih mesecih v letu 2023 pa 95,34 % oziroma 3.285.273,16 EUR.

15. Toženka v odgovoru na predlagano začasno odredbo prereka vse navedbe tožnice, vendar pa na konkretne argumente glede nastanka težko popravljive škode ne pove ničesar, kar bi bilo relevantno glede zatrjevanih dejstev. Tožnica utemeljeno navaja, da toženka njenim dejanskim navedbam iz predloga ne nasprotuje.4 Iz njenega odgovora na zahtevo izhaja le nekonkretizirano nestrinjanje z navedbami tožnice na način, da "prereka vse navedbe v predlogu".5 Zato sodišče navedbe tožnice šteje kot utemeljene glede opravičljivega razloga za nastanek težko popravljive škode, saj gre po presoji sodišča za upoštevno škodo, ki je v izgubi sredstev, s katerimi bi tožnica lahko razpolagala, če bi še naprej opravljala dejavnost. 16. Po presoji sodišča je tako tožnica s svojimi navedbami zadostila standardu težko popravljive škode. V predlogu za izdajo začasne odredbe namreč težko popravljivo škodo utemeljuje z nezmožnostjo opravljanja dejavnosti, v okviru katere ustvarja pretežni del svojih prihodkov, izguba tega posla pa posledično pomeni prenehanje opravljanja dejavnosti. Smiselno torej zatrjuje več kot nastanek gole materialne škode, glede katere je Vrhovno sodišče RS že sprejelo stališče, da je od okoliščin primera odvisno, ali materialna škoda lahko pomeni težko popravljivo škodo, poleg tega pa tudi, da gre za upoštevno škodo, če je verjetno izkazan poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožnico pomembno prizadeval. Pri tem ni treba, da bi družba že prenehala s poslovanjem oziroma da bi bil stečaj že uveden, saj bi bila s tem nepopravljiva škoda dejansko že povzročena in zadošča že, da stranka s stopnjo verjetnosti izkaže, da je grozeč stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja neposredna posledica (izvršitve) akta, ki se izpodbija s tožbo.6 Po presoji sodišča je tožnica navedeno nevarnost prenehanja poslovanja zaradi izvršitve izpodbijanega akta, s katerim ji je bilo odvzeto dovoljenje za opravljanje bistvenega dela njene dejavnosti (to je zagotavljanje dela delavcev uporabniku), izkazala s potrebno stopnjo verjetnosti, s čimer je izkazan tudi prvi pogoj za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1. Sodišče sprejema njene navedbe o nujnem krčenju poslovanja, ki bi vodilo v insolventnost in nastop pogojev za uvedbo stečajnega postopka. Tožnici sodišče tudi pritrjuje, da bi z njenim stečajem postala brezpredmetna sama sodna odločitev v tem sporu. Sodišče zaključuje, da je tožnica s tem izkazala, da bi ji zaradi pravnih posledic izpodbijane odločbe in njenega pravnega učinkovanja nastala nepopravljiva oziroma najmanj težko popravljiva škoda.

17. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 je dolžno sodišče ob izdajo začasne odredbe skladno z načelom sorazmernosti ugotavljati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. Sodišče ocenjuje, da toženka v odgovoru na predlagano začasno odredbe, dejstva, ki bi ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes za obdržanje izpodbijane odločbe v izvajanju oziroma pravnem učinkovanju, in javno korist, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, ni utemeljila. Zgolj v bistvenem navajanje, da je tožnica kot pravni subjekt primorana spoštovati zakonodajo, in da sama nosi vse posledice nespoštovanja, ne izkazuje prevladujoč javni interes, ki naj bi bil v tem, da delodajalci, za zagotavljanje dela, pri katerih se ugotovi kršitev zakonodaje, navedene dejavnosti ne opravljajo več. Sodišče na podlagi teh navedb toženke v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni našlo podlage za zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe zaradi prevladujočega javnega interesa. Toženka s temi navedbami utemeljuje javni interes za zakonsko ureditev, ki je podlaga za odvzem dovoljenja tožnici, ne pa, da bo z odložitvijo učinkov izpodbijane odločbe za določen čas nesorazmerno poseženo v javno korist. Toženka namreč ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na nujnost, da se izpodbijana odločba v obravnavani zadevi izvrši že pred pravnomočnostjo odločitve o njeni zakonitosti. Ob tem sodišče dodaja, da v postopku tudi ne sodeluje stranka z nasprotnim interesom, v korist katere bi izdana začasna odredba lahko posegla. Sodišče še dodaja, ne da bi na tem neposredno gradilo svojo odločitev, da je sicer tožnica v tem upravnem sporu tudi predložila dokazilo o tem, da je 11. 1. 2023 sklenila pogodbo o zaposlitvi strokovne osebe, zaradi česar ji je bilo 7. 6. 2023 z izpodbijano odločbo odvzeto dovoljenje za opravljanje predmetne dejavnosti in je bila izbrisana iz registra izvajalcev te dejavnosti.

18. Po presoji sodišča so zato pogoji za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku v povezavi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 izpolnjeni. Tožnica je predlagala, naj sodišče na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 odloči, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvršitev izpodbijane odločbe in da se ji dovoli, da do tedaj še naprej opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabnikom in je vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje te dejavnosti. Sodišče je v tem okviru ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, in je, ker je štelo za potrebno, začasno, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, uredilo sporno pravno razmerje z naložitvijo odprave nastalih pravnih posledic izpodbijane določbe, to je prepovedi tožnici opravljanja predmetne dejavnosti in izbrisa tožnice iz registra, ter odločilo o zadržanju nadaljnjega pravnega učinkovanja izpodbijane odločbe.7 Po presoji sodišča je s strani tožnice zatrjevano in izkazovano nepopravljivo oziroma težko popravljivo škodo mogoče preprečiti le na ta način. Pri tem pa je pravno pomembno tudi, da bo kljub izdani začasni odredbi kasneje ob sodbi, če bo zavrnilna, mogoče za toženko vzpostaviti prejšnje stanje.

**K točki II izreka:**

19. Ker ZUS-1 ne predvideva posebnega odločanja o stroških postopka odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe, si sodišče pridrži odločitev o tem stroškovnem zahtevku za končno sodno odločbo.

1 Izpodbijana odločba je bila izdana 7. 6. 2023 in tožnici vročena 8. 6. 2023, tožba pa je bila vložena osebno 12. 6. 2023. 2 Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 35/2018 z dne 7. 3. 2018, I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017 in I Up 84/2018 z dne 23. 5. 2018 . 3 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 162/2022 z dne 14. 9. 2022. 4 Gre za navedbe: da pretežni del svojih prihodkov ustvarja iz naslova podeljenega dovoljenja za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku; da ji opravljanje te dejavnosti predstavlja skoraj edini vir prihodkov (v letu 2022 95,98 % in v obdobju od 1. 1. 2023 do 30. 4. 2023 95,34 %). 5 V takem primeru se skladno z drugim odstavkom 215. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 38/2022 z dne 1. 3. 2023, točka 8). 6 Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 38/2022 z dne 1. 3. 2023, I Up 174/2018 z dne 18. 9. 2018 in I Up 95/2020 z dne 7. 8. 2020. 7 Sodišče dodaja, da toženka tudi v obdobju začasne ureditve spornega pravnega razmerja nadzoruje delovanje tožnice v skladu z določbami ZUTD. Hkrati toženko opozarja na možnost postopanja po 273. členu ZUP.