Jedro

V konkretni zadevi obstaja utemeljen dvom, da bo tožnik resnično opravljal dela, ki so navedena v delovnem dovoljenju oziroma sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, saj družba ne posluje, na naslovu, na katerem je bilo podjetje ustanovljeno in na katerem naj bi tožnik bival, pa ni mogoče niti bivanje niti poslovanje. Tožena stranka je zato pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Postojna (v nadaljnjem besedilu tožena stranka) zavrnila prošnjo tožnika za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je dne 22. 7. 2013 prejela vlogo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, iz razloga zaposlitve ali dela na podlagi 27. člena Zakona o tujcih (v nadaljnjem besedilu ZTuj-2), za tožnika državljana Kosova, ki jo je vložil delodajalec A. d.o.o. K vlogi je bilo priloženo dovoljenje za zaposlitev tujca pri navedenem podjetju, pogodba o zaposlitvi, potrdilo direktorja podjetja B.B. o znesku osebnega dohodka tujca, overjena fotokopija potnega lista, potrdilo o nekaznovanosti in dokazilo o urejenem komercialnem zdravstvenem zavarovanju. V upravnem postopku je tožena stranka ugotovila, da je tožnik 95% lastnik podjetja A. d.o.o., ki je bilo ustanovljeno dne 12. 4. 2013 na naslovu C. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je hiša na naslovu C. prazna, brez elektrike, najemna pogodba za najem hiše pa je potekla 30. 6. 2012, ugotovljeno je tudi bilo, da v navedeni hiši nihče ne živi, ker je hiša prazna, v hiši pa tudi ni nikakršnih poslovnih prostorov. Direktor družbe A. d.o.o. B.B. je ob predložitvi izpiska iz poslovnega transakcijskega računa za navedeno družbo za obdobje od odprtja računa 22. 10. 2013 izpovedal, da družba trenutno nima zaposlenih in nima nikakršnih prihodkov in izdatkov, ki bi bili razvidni iz poslovnega računa, družba pa bo pričela z delom in poslovanjem takoj po prihodu tožnika. Tožnik je na zaslišanju pri veleposlaništvu Republike Slovenije v Prištini podal izjavo, da bo živel na naslovu D., v stanovanju katerega lastnik je E.E. Ob nadaljnjem preverjanju pa je bilo ugotovljeno, da ima v stanovanju prijavljeno stalno ali začasno prebivališče 37 oseb. Glede na to, da je ugotovila, da je sedež družbe registriran na naslovu, kjer poslovanje ni mogoče, tožnik pa je kot naslov nameravanega prebivanja navedel naslov na katerem je prijavljeno že 37 oseb je tožena stranka podvomila, da bo tožnik na tem naslovu tudi dejansko prebival. Tožena stranka je v skladu s četrtim odstavkom 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP) tožnika seznanila z ugotovljenimi dejstvi. Pooblaščenec tožnika je v odgovoru na seznanitev z ugotovljenimi dejstvi toženi stranki predložil dokaze o spremembi sedeža družbe tožnika ter zagotovitvi kraja bivanja na naslovu F. Tožena stranka je glede na navedeno kljub temu, da je tožnik predložil dokaze o spremembi sedeža in novem nameravanem kraju prebivanja ter v zvezi z ugotovitvami o poslovanju oziroma neposlovanju podjetja ugotovil, da tožnik ni izkazal namen prebivanja zaradi zaposlitve in dela v Republiki Sloveniji iz drugega odstavka 31. člena ZTuj-2. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je tožena stranka svojo odločitev v predmetni zadevi nepravilno oprla na dejstva, ki so obstajala v trenutku vložitve vloge tožeče stranke za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje tujca. Tožeča stranka je tekom upravnega postopka pojasnila, da je prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve oziroma dela pri podjetju A. d.o.o., vložila dne 22. 7. 2013 preko svojega delodajalca, družbe A. d.o.o., ki jo zastopa zastopnik družbe B.B. Ko je bil tožnik s strani B.B. obveščen, da bivanje na naslovu C. ne bo mogoče je takoj sporočil spremembo nameravanega prebivališča na naslov D. Dejstvo, da je bilo na tem naslovu prijavljenih že več oseb, tožniku ne more iti v škodo, saj se je njegov pooblaščenec B.B. z lastnikom stanovanja dogovoril za najem. V strahu, da bo organ dejstvo, da je na tem naslovu prijavljenih več oseb upošteval v njegovo škodo, si je poiskal novo prebivališče in sklenil najemno pogodbo za bivanje na naslovu F., kar je toženi stranki tudi sporočil. Glede na navedeno so neutemeljeni zaključki organa, da ni izkazano, da namerava podjetje A. d.o.o. poslovati oziroma opravljati pridobitno dejavnost. Tožeča stranka je v postopku dokazala, da je direktor družbe B.B. od leta 2008 samostojni podjetnik, zidarstvo in fasaderstvo, B.B. s.p. z enako dejavnostjo kot družba A. d.o.o. B.B. bo velik del pogodb in poslovanje iz svojega s.p. prenesel na omenjeno družbo, ki bo pričela z delom takoj po prihodu tožnika v Republiko Slovenijo. Glede na navedeno je tožnik izkazal, da je njegov namen prebivanja v Sloveniji zaposlitev pri družbi A. d.o.o., za delo pa si je tudi pridobil veljavno delovno dovoljenje, zato so pogoji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji izpolnjeni. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in tožniku izda prvo dovoljenje za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji za čas enega leta, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih spisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljnjem besedilu ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka zaradi neizkazanosti namena bivanja zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela.

Po določbi 1. alniee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 33. člena ZTuj-2, ki določa, da mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji poleg pogojev iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj izpolnjevati tudi pogoje, ki so s tem zakonom določeni za posamezne vrste dovoljenja za prebivanje. Dovoljenje za prebivanje pa pomeni dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje za določen čas in določen namen ali prebivanje za nedoločen čas (drugi odstavek 31. člena ZTuj-2). Po določbi 1. alinee prvega odstavka 35. člena pa se dovoljenje za začasno prebivanje izda tujcu, ki namerava v Republiki Sloveniji prebivati iz namena zaposlitve in dela.

Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa izhaja, da je bilo tožeči stranki izdano, na podlagi 10. in 14. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela z najmanj 51% udeležbo v kapitalu gospodarske družbe), delovno dovoljenje za delovno mesto pomožni gradbeni delavec delodajalcu A., zidarska, fasaderska dela in nizke gradnje d.o.o. C. katere solastnik je tožeča stranka. V zadevi ni sporno, da je bilo podjetje ustanovljeno na naslovu na katerem ni mogoče bivanje niti poslovanje, saj je hiša brez elektrike in brez vode, lastnica objekta pa je pri upravnem organu predlagala uvedbo postopka za ugotovitev dejanskega stalnega prebivališča za vse prijavljene na tem naslovu, saj tam po njenem zatrjevanju ne stanujejo. V zadevi tudi ni sporno, da družba A. d.o.o., katere ustanovitelj je tujec, v času odločanja tožene stranke ni poslovala. Tožnik je sicer naslove nameravanega prebivanja in sedež podjetja, potem, ko je bil seznanjen z ugotovitvami tožene stranke, da mu dovoljenje za prebivanje ne bo izdano spremenil tako, da je izkazal da ima zagotovljeno prebivališče in sedež družbe, ki jo je soustanovil. Tudi po mnenju sodišča pa v upravnem postopku ugotovljene okoliščine ne izkazujejo interesa tujca, da bi opravljal pridobitno dejavnost v podjetju, katerega je ustanovil in za katerega je na zaslišanju tožnik zatrjeval, da že posluje ter da poleg njega zaposluje še dva druga delavca, kar pa ni res. Glede na okoliščine, ugotovljene v postopku izdaje izpodbijane odločbe tudi po mnenju sodišča obstaja utemeljen dvom, da bo tožnik resnično opravljal dela, ki so navedena v delovnem dovoljenju oziroma sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, saj družba ne deluje in ne zaposluje nobenega delavca. Poslovanje podjetja pa tudi po mnenju sodišča ne more biti pogojeno z izdajo dovoljenja za začasno prebivanje lastniku podjetja. V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da ima podjetje imenovanega direktorja, ki zastopa družbo le glede ustanovitve in zagotovitve predmetnega dovoljenja, drugih poslov pa družba ne opravlja. S tem pa tudi po mnenju sodišča ni izpolnjen namen izdaje dovoljenja iz drugega odstavka 31. člena ZTuj-2. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.