Jedro

Ljudje, ki živijo v neki krajevno povezani skupnosti, morajo nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. To pomeni, da vsak vpliv še ne pomeni prekomernega posega v pravni položaj lastnika.

Tožnica ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru zaščite javne koristi. Javno korist v upravnem postopku je dolžan v prvi vrsti varovati upravni organ, ki je pristojen za odločanje, kar vključuje tudi odločanje na drugi stopnji (7. člen ZUP), ter državni tožilec in državni pravobranilec.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorki A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo manj zahtevnega objekta, dovozne ceste (lokalne ceste in javne poti) in parkirišča, ki obsega 63 parkirnih mest, na tam navedenih zemljiščih v k.o. ... ter pod v izreku navedenimi pogoji.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je upravni organ prve stopnje, kljub drugačnemu stališču drugostopenjskega organa iz odločbe z dne 15. 12. 2010, s katero je odpravil prejšnjo odločbo o gradbenem dovoljenju z dne 9. 7. 2010, tudi v ponovljenem postopku uporabil Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Domžale (v nadaljevanju Odlok o PUP). Upravni organ v obrazložitvi pojasnjuje, da se zemljišči posega nahajata v območju D11/1 – Pokopališče in da se na podlagi 4. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Domžale za obdobje 1986-2000 in srednjeročnega plana Občine Domžale za obdobje 1986-1990, za območje Občine Domžale, dopolnitev 2008/I (Uradni vestnik Domžale 6/09), uporabljajo določbe Odloka o PUP, ki veljajo za morfološko celoto Zp – pokopališča s pripadajočimi objekti.

V nadaljevanju upravni organ navaja, da je gradnja ceste s parkirišči v morfološki celoti Zp predvidena v območju zelenih površin, kjer je dovoljena gradnja objektov za potrebe pokopališča, urejanje zelenih površin in gradnja komunalne opreme, in ugotavlja, da je gradnja (legalizacija) ceste s parkiriščem namenjena za potrebe pokopališča in da je lokacija teh skladna z veljavnim izvedbenim aktom. Ugotavlja, da so bila k projektu pridobljena vsa soglasja v skladu s 50.a členom v povezavi z 206. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in da ne gre za gradnjo objekta, ki bi imel takšne vplive na okolje, za katere bi bilo treba izdelati presojo vplivov na okolje po Uredbi o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba).

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in pritrdil stališču organa prve stopnje, da posege v prostor v območju obravnavane gradnje na podlagi 1. in 4. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana /.../ ureja Odlok o PUP. Zavrnil je tudi pritožbeni ugovor, da bi tožnica z gradnjo morala soglašati, saj Odlok o PUP soglasja lastnikov sosednjih zemljišč, če gre za gradnjo javne infrastrukture, ne določa. Tudi drugostopenjski organ je mnenja, da iz listin v spisu ne izhaja, da bi nameravana gradnja imela bistven vpliv na okolje, tožnica pa dokaza za svoje trditve o vplivih na okolje tudi ni predložila.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi, tožnici pa povrne stroške tega postopka. V tožbi navaja, da je drugostopenjski organ v prvem postopku jasno navedel, da gradnja leži v območju, kjer posege v prostor ureja Odlok o sprejetju ureditvenega načrta območja D11 – pokopališče, ki je bil objavljen v Uradnem vestniku Domžale št. 1/93, prvostopenjski organ pa je dovoljenost gradnje presojal po drugem prostorskem aktu, ki naj bi urejal in omogočil sporno gradnjo. Meni, da drugostopenjski organ ni ustrezno obrazložil, zakaj je v ponovljenem postopku odločil drugače. Uporaba Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana /.../ naj ne bi bila dopustna tudi zato, ker je ta akt splošnejši od Odloka o sprejetju ureditvenega načrta. V zvezi s tem se sklicuje na hierarhijo prostorsko ureditvenih aktov in navaja, da je pomembno tudi upoštevanje postopkov sprejemanja posameznih aktov, saj je postopek sprejemanja podrobnejših prostorskih aktov kompleksnejši in zahteva več udeležencev in bolj podrobno urejanje prostora. Meni, da s splošnejšim predpisom ni mogoče razveljaviti podrobnejšega in trdi, da Odlok o sprejetju ureditvenega načrta območja D11 – pokopališče iz leta 1993 ni bil razveljavljen. Zato meni, da je toženka uporabila napačen materialnopravni predpis in je treba tožbi ugoditi.

Gradbeno dovoljenje naj bi bilo izdano v nasprotju s predpisi tudi zato, ker ni bila opravljena presoja vplivov na okolje. Tožnica tako upravnemu organu prve stopnje kot upravnemu organu druge stopnje očita, da nista obrazložila vplivov posega na tožničine nepremičnine. Navaja, da se v postopku ni ugotavljalo, kakšen je dejanski obseg vplivov na okolje, tožnica pa je solastnica družinske hiše, v kateri živi, in ki je v neposredni bližini novogradnje. Cesta in parkirišče naj bi „emitirala“ smrad, močan hrup, izpušne pline in nočno onesnaženje s svetlobo, ocene upravnih organov, da je z gradnjo vse v redu, pa naj bi bile laične in očitno pristranske. Novogradnja naj bi pomenila tudi degradacijo sadnega vrta, promet, ki naj ne bi bil povezan le z obiskovanjem pokopališča, pa naj bi to še stopnjeval. Tožnica opozarja tudi, da so nekatere trditve v projektni dokumentaciji neresnične, npr. ozelenitev roba parkirišča. Glede na Javni poziv za ugotavljanje interesa za najem vrtičkov naj bi bilo očitno, da cesta in parkirišče nista namenjena le za uporabo pokopališča; za to naj bi bila tudi „predimenzionirana“.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Po prvem odstavku 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) stranski udeleženec vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (med drugim zadeve X Ips 329/2010, I Up 1180/2002, I Up 1435/2003, I Up 183/2006).

Tožnica, ki je v obravnavanem postopku sodelovala kot stranska udeleženka, lahko torej v njem uspešno ščiti le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih ima kot lastnica nepremičnine iz območja za določitev strank. Zato lahko v upravnem postopku in posledično tudi v upravnem sporu ščiti svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnino, zaradi katere je dosegla položaj stranske udeleženke in so z njo povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Gre npr. za ugovore glede morebitnih nedovoljenih vplivov sporne gradnje nanje oz. na njihove nepremičnine, to je vplivov preko mere, ki jih za posamezna območja določajo predpisi (npr. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, Uradni list RS, št. 105/05 in naslednji), za ugovore glede premajhnih odmikov načrtovanih objektov glede na predpisane od njihovih parcelnih mej ipd. Le s tovrstnimi ugovori, iz katerih izhaja, da načrtovana gradnja posega v njen pravno zavarovani položaj, bi lahko preprečila izdajo gradbenega dovoljenja (enako stališče tudi v sodbi tega sodišča I U 2171/2009). Če te vzročne zveze ni, morebiti ugotovljena kršitev materialnega prava ne more biti zadostna podlaga za ugoditev tožbi stranske udeleženke, saj bi bil na ta način presežen obseg pravnega varstva, do katerega so upravičeni stranski udeleženci po določbah ZUP in Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Slednji namreč v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika.

Vse navedeno v obravnavani zadevi pomeni, da tožnica ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru zaščite javne koristi. Javno korist v upravnem postopku je dolžan v prvi vrsti varovati upravni organ, ki je pristojen za odločanje, kar vključuje tudi odločanje na drugi stopnji (7. člen ZUP), ter državni tožilec in državni pravobranilec (prvi odstavek 45. člena ZUP, četrti odstavek 229. člena ZUP). Če torej oseba meni, da v upravnem postopku javna korist ni bila varovana, mora dati pobudo državnemu pravobranilcu za njegovo aktivno udeležbo v upravnem postopku oz. upravnem sporu. Po tretjem odstavku 17. člena ZUS-1 lahko namreč vloži tožbo v upravnem sporu tudi zastopnik javnega interesa, kot zastopnik javnega interesa v upravnem sporu pa je predviden državni pravobranilec (18. člen ZUS-1).

Med pogoje, ki sodijo v okvir zagotavljanja zaščite javne koristi, spadajo tudi umestitev gradnje v prostor, arhitektonsko oblikovanje in skladnost projekta z drugimi pogoji prostorskih aktov. Pri tem ni mogoče izključiti, da ti pogoji obenem pomenijo tudi pravice stranskih udeležencev, vendar pa mora to iz predpisa nedvomno izhajati. Le v takih primerih lahko stranski udeleženec z varovanjem svoje pravne koristi obenem ščiti tudi javno korist. Tožnica ne navaja, da gradnja po Odloku o sprejetju ureditvenega načrta območja D11 – pokopališče iz leta 1993 ne bi bila dovoljena, oz. ne navaja, kako naj bi zatrjevana nepravilna uporaba materialnega prava vplivala na njen pravno varovan položaj. Sodišče zato v skladu s prej navedenim ugotavlja, da tožnica z očitki o nepravilni uporabi Odloka o PUP in o neskladnosti gradnje s prostorskim aktom iz leta 1993, ne zatrjuje posega v svoje osebne, pravno priznane koristi. Iz njenih ugovorov kaj takega ne izhaja.

Kolikor pa tožnica nedopustne vplive na okolje razume (čeprav v tožbi tega ne navaja) kot posledico gradnje, ki s prostorskim aktom ni dovoljena, sodišče pojasnjuje še, da poimenovanje predpisa samo po sebi ni odločilno za opredelitev njegove pravne narave. Iz Uradnega vestnika št. 6/09, v katerem je bil objavljen Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana /.../, Dopolnitev 2008/I, je razvidno, da ga je občinski svet sprejel na podlagi 52. in 96. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Člen 52 določa, da občinski prostorski načrt sprejme občinski svet, 96. člen pa določa veljavnost in spremembe obstoječih prostorskih načrtov. Občinski prostorski načrt je v skladu s četrtim odstavkom 39. člena ZPNačrt podlaga za pripravo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov. Tožnica sicer pavšalno navaja tudi, da je treba upoštevati postopke sprejemanja posameznih splošnih aktov, vendar ne navaja razlogov, ki bi se nanašali na pomanjkljivosti postopka sprejemanja navedene dopolnitve odloka. Po navedenem ni razlogov, ki bi zbujali dvom v veljavnost oz. uporabo določb Odloka o PUP, na katerega napotuje omenjena dopolnitev odloka iz leta 2008. Po presoji sodišča tožnica tudi sicer s tožbenimi trditvami o obsegu vplivov na okolje ne more utemeljiti nepravilne uporabe materialnega prava. Ljudje, ki živijo v neki krajevno povezani skupnosti, morajo nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. To pomeni, da vsak vpliv še ne pomeni prekomernega posega v pravni položaj lastnika. Zato je treba presoditi, ali so bile pri izdaji gradbenega dovoljenja upoštevane določbe predpisov, ki zagotavljajo, da vpliv gradnje na sosednja zemljišča ne bo prekomeren.

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja upošteval tako določbe ZGO-1 kot tudi Uredbo, ki opredeljuje posege v okolje, za katere je presoja vplivov na okolje vedno obvezna, in posege v okolje, za katere je presoja vplivov na okolje obvezna, če dosegajo ali presegajo predpisani prag. Pravilno je pojasnil, da tožničina zahteva za presojo vplivov na okolje nima pravne podlage, saj je presoja vplivov na okolje med drugim vedno obvezna za gradnjo avtoceste in hitre ceste ter ceste s štirimi in več pasovi (točki 7.2 in 7.3 Priloge I navedene Uredbe); med infrastrukturnimi posegi pa je presoja vplivov na okolje obvezna, če ima parkirišče za osebna vozila zmogljivost 1.000 osebnih vozil (10.b.2 točka priloge III k navedeni Uredbi), gradnja ceste (glavne in regionalne ustreznega reda) pa, če je njena dolžina 5 km, oziroma 1 km v varovanem območju (točka 10.e priloge III k navedeni Uredbi). Po navedenem sta torej neutemeljena tako tožbeni očitek, da je gradbeno dovoljenje izdano v nasprotju s predpisi, ker presoja vplivov na okolje ni bila opravljena, kot tudi očitek o neobrazloženosti vplivov na tožničine nepremičnine. Ne gre namreč za to, da upravna organa svojih odločitev ne bi obrazložila, ampak za to, da se tožnica ne strinja z razlogi, ki sta jih navedla.

Tožnica sicer trdi tudi, da je predlagala izvedbo dokaza z imenovanjem izvedenca, čemur naj organ prve stopnje ne bi ugodil, pritožbeni organ pa je ocenil, da naj to ne bi bilo potrebno. Že pritožbeni organ je pojasnil, da je tožnica imela možnost dokazovanja svojih trditev o prekomernih vplivih gradnje na okolje. Če te pravice kot stranka v postopku ni izkoristila, tudi tožbe ne more utemeljiti z očitki, da upravna organa v zvezi z vplivi obravnavane gradnje na tožničino nepremičnino nista izvedla dokaza z izvedencem. Poleg tega je iz listin v upravnih spisih razvidno, da je tožnica tako v postopku na prvi stopnji kot v pritožbi predlagala izdelavo študije vplivov na okolje, kar sta upravna organa pravilno zavrnila s prej navedenimi razlogi. Na drugačno presojo ne morejo vplivati niti tožbene trditve o „emitiranju“ hrupa, smradu in izpušnih plinov. Te navedbe so namreč tudi v tožbi pavšalne do take mere, da preizkusa trditev o prekomernem vplivu gradnje na okolje ne omogočajo.

Nezakonitosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja tožnica tudi s sklicevanjem na objavo javnega poziva za ugotavljanje interesa za najem vrtičkov ne more utemeljiti, saj v upravnem sporu ni mogoče navajati dejstev in predlagati dokazov, ki v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje izpodbijanega akta niso obstajali. Iz kopije javnega poziva, ki jo je tožnica priložila sodbi je namreč razvidno, da je bil ta objavljen 3. 6. 2011, torej po izdaji izpodbijanega akta.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).