Jedro

Tožnik ni izkazal nobenih utemeljenih zadržkov v zvezi z vrnitvijo v Republiko Avstrijo, saj je povedal, da je bilo v azilnem domu v Republiki Avstriji dobro in da ni imel težav z uradnimi osebami ali s kom drugim in ni podal kakšnih konkretnih izjav, ki bi nakazovale, da mu v primeru vrnitve v Avstrijo grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje, zato ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Avstrijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predan Republiki Avstriji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) številka 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je tudi, da se predaja izvrši najkasneje do 14. 6. 2025, v primeru, da tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo, pa se rok za predajo lahko podaljša na 18 mesecev od 12. 2. 2025.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen v Republiki Avstriji dne 24. 11. 2022, v Švicarski konfederaciji dne 5. 12. 2023 in Zvezni republiki Nemčiji dne 11. 12. 2023. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnim organom navedenih držav posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni prejem in 12. 2. 2025 prejela odgovor, da Republika Avstrija skladno z d) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika. Kot izhaja iz odgovora Republike Avstrije, je Republika Avstrija prejela zahtevo za ponovni sprejem s strani Švicarske konfederacije dne 14. 12. 2023. Ta lahko tožnika preda Republiki Avstriji do 14. 6. 2025. Tudi Republika Slovenija lahko preda tožnika Republiki Avstriji do 14. 6. 2025.

3.Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo d) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4.V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Povedal je, da v Avstriji ni zaprosil za mednarodno zaščito in se tja ne želi vrniti. V Avstriji so ga prijeli in odpeljali do azilnega doma. Azilni dom je opisal kot dobrega. Tam ni imel težav s strani uradnih oseb oziroma koga drugega.

5.Tožena stranka ugotavlja, da je iz izpisa EURODAC povsem evidentno, da je tožnik v Republiki Avstriji dejansko zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. To pa posredno izhaja tudi iz njegove izjave, da je bil tam nastanjen v azilnem domu, a je Republiko Avstrijo samovoljno zapustil. Tožnik v predmetni zadevi ni izkazal nobenih utemeljenih zadržkov v zvezi z vrnitvijo v Republiko Avstrijo. Povedal je, da je bilo v azilnem domu v Republiki Avstriji dobro in da ni imel težav z uradnimi osebami ali s kom drugim. Tožnik ni podal kakšnih konkretnih izjav, ki bi nakazovale, da mu v primeru vrnitve grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Avstrijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

6.Tožnik v tožbi povzema vsebino izpodbijanega sklepa in navaja, da so ga v Republiki Avstriji res zavedli kot prosilca za mednarodno zaščito, vendar tam ni vložil v treh dneh prošnje za mednarodno zaščito. Svoji pooblaščenki je povedal, da je izvedel, da če prosilec v Avstriji ne dobi mednarodne zaščite v roku šestih mesecev, ga zaprejo v zaprti center za prosilce in ga vrnejo nazaj v izvorno državo. Tožnik pa se noče vrniti nazaj v Maroko, saj tam nima dela oziroma ne more dobiti službe. V Sloveniji pa želi delati in še čaka, da bo minilo tri mesece od vložitve njegove prošnje, da bo lahko dobil dovoljenje za delo. Glede na zgoraj navedeno, da ga avstrijske oblasti zaprejo v zaprti center, torej obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Avstriji, o čemer pa tožnik ne prilaga nobenega pisnega dokaza. Pri dokazovanju nečloveškega ravnanja pa ni vse dokazno breme in v vsakem primeru na prosilcu. Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijanega sklepa pridobiti verodostojne podatke od avstrijskih organov o izpostavljenih neznankah in sicer o tem, kaj se dogaja z vrnjenimi prosilci iz Slovenije v Avstrijo po Dublinski uredbi. Tožnik je prepričan, da ga bodo v primeru vrnitve avstrijski organi nemudoma zaprli v zaprti center za prosilce. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

7.Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Republiki Avstriji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. To bi imelo tudi tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije. Zaradi tega ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države in ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa. To pa bi pomenilo kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS. Nastala bi mu nepopravljiva škoda, saj bi bil ponovno zaprt v zaprtem azilnem centru in bi mu bila nezakonito odvzeta prostost.

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je iz EURODAC izpisa povsem evidentno, da je tožnik v Republiki Avstriji dejansko zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Na osebnem razgovoru je povedal, da je bil nastanjen v azilnem domu, a je Republiko Avstrijo samovoljno zapustil. Jasno je, da je tam prostovoljno vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj bi bil v nasprotnem primeru obravnavan kot tujec. Na osebnem razgovoru je imel dovolj možnosti, da bi povedal, da je izvedel, da če prosilec v Republiki Avstriji ne dobi mednarodne zaščite v roku 6 mesecev, ga zaprejo v zaprti center in ga vrnejo v izvorno državo. Na osebnem razgovoru ni niti z besedo omenil te ugotovite. Pri teh navedbah gre za tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik ni predložil nobenega dokaza oziroma informacije, ki bi dokazovale, da je prosilcem po 6 mesecih v Republiki Avstriji omejeno gibanje. Prav tako ni pojasnil, kje naj bi to izvedel. Glede na to, da je Republiko Avstrijo brez težav zapustil, je povsem jasno, da mu gibanje ni bilo omejeno. Dejstvo, da so prosilci za mednarodno zaščito, ki jim je bila prošnja zavrnjena, obravnavani skladno z zakonom, ki ureja področje tujcev, samo po sebi ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti na področju postopka mednarodne zaščite. V pristojni državi članici ima prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni pogoji. Tudi če prosilec izgubi status prosilca, ga še vedno varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju in nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju. Glede tožbenih navedb, da tožena stranka ni pridobila verodostojnih podatkov od avstrijskih organov o izpostavljenih neznankah, pa tožena stranka odgovarja, da gre za povsem neizkazane domneve, saj tožnik o teh navedbah ni predložil nobenega dokaza. O dolžnostnem ravnanju organa glede preverjanja informacij o obravnavi dublinskih povratnikov pa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja morajo dosegati minimalno stopnjo resnosti. V predmetni zadevi pa navedbe tožnika niso dosegle minimalne stopnje resnosti. Tožnik v predmetni zadevi ni izkazal nobenih utemeljenih zadržkov v zvezi z vrnitvijo v Republiko Avstrijo. Povedal je, da je bilo v azilnem domu v Republiki Avstriji dobro in da ni imel težav z uradnimi osebami ali s kom drugim. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

9.Sodišče je v obravnavani zadevi dne 26. 3. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da na zaslišanju pri toženi stranki zato ni povedal, da ga je v primeru vrnitve Avstriji strah, da ga bodo zaprli v zaprti center, ker mu nihče ni postavil takega vprašanja. To, da tiste prosilce v Avstriji zaprejo, če jim ni podeljen azil v šestih mesecih, pa je sklepal po postopkih, ki se odvijajo v Sloveniji. V Avstriji ni storil nobenega kaznivega dejanja. Tam je bil šest dni. Prebival je na Dunaju v azilnem domu in ni imel tam nobenih težav. Azilni dom je zapustil zato, ker je odšel v Italijo iskat delo. V Sloveniji čaka na dovoljenje za delo. Želi si legalno delati.

K točki I izreka:

10.Tožba ni utemeljena.

11.Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Avstrija, je določilo d) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali kje na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je Republika Avstrija odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Avstrija. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik v predmetni zadevi ni izkazal nobenih utemeljenih zadržkov v zvezi z vrnitvijo v Republiko Avstrijo, saj je povedal, da je bilo v azilnem domu v Republiki Avstriji dobro in da ni imel težav z uradnimi osebami ali s kom drugim in ni podal kakšnih konkretnih izjav, ki bi nakazovale, da mu v primeru vrnitve v Avstrijo grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje, zato ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Avstrijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

12.Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da tožnik v Avstriji ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, saj je iz izpiska iz Centralne evidence EURODAC razvidno, da je bila taka prošnja vložena, poleg tega je povedal, da je bil nastanjen v azilnem domu, tam pa ne bi bil nastanjen, če ne bi imel statusa prosilca.

13.Sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke, da gre pri navedbah tožnika, da se boji vrnitve v Avstrijo iz razloga, ker je izvedel, da če prosilec tam ne dobi mednarodne zaščite v roku šestih mesecev, ga zaprejo v zaprti center, za nedovoljeno tožbeno novoto, saj ni podal prepričljivih razlogov za to, da tega ni pojasnil že v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa. Na zaslišanju na sodišču je povedal, da ga tega na zaslišanju pri toženi stranki nihče ni vprašal. Na zaslišanju pri toženi stranki je na vprašanje, ali ima kakšne zadržke v zvezi s predajo Avstriji, odgovoril zgolj to, da se tja ne želi vrniti in da tam ni hotel zaprositi za azil (str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru), ob koncu zaslišanja pa je na vprašanje, zakaj se noče vrniti v Avstrijo, odgovoril le, da se ne želi vrniti tja (str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru). Torej bi lahko ta svoj zadržek povedal že v postopku do izdaje izpodbijanega akta.

14.Ne glede na navedeno pa, četudi bi se to navedbo upoštevalo, sodišče ne sledi navedbam, da bi bili prosilci v Avstriji zaprti po poteku šestih mesecev, če ne dobijo mednarodne zaščite. Tožnik za kaj takega ni predložil nobenega dokaza, na zaslišanju na sodišču pa je povedal, da je tako sklepal po postopkih, ki se odvijajo v Sloveniji. Pri tem pa gre po presoji sodišča za neutemeljeno domnevo, saj se tudi v Sloveniji iz tega razloga ne pridržuje prosilcev za azil.

15.Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa najprej pridobiti podatke od avstrijskih organov o izpostavljenih neznankah in sicer o tem, kaj se dogaja z vrnjenimi prosilci iz Slovenije v Avstrijo po Dublinski uredbi. Taka dolžnost bi toženo stranko zavezovala, če bi imela utemeljeno domnevo, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe). V konkretnem primeru pa ni razlogov za tako domnevo, saj je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da je bilo v azilnem domu v Republiki Avstriji dobro in da ni imel težav z uradnimi osebami ali s kom drugim. S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja bi morala dosegati minimalno stopnjo resnosti za tako domnevo, v predmetni zadevi pa navedbe tožnika niso dosegle minimalne stopnje resnosti.

16.Glede navedbe v tožbi, da je prepričan, da ga bodo v primeru vrnitve avstrijski organi nemudoma zaprli v zaprti center za prosilce, pa sodišče še dodatno pojasnjuje, da zgolj zato, ker poteka postopek po Dublinski uredbi za vrnitev prosilca drugi državi članici, nihče ne more biti pridržan. V prvem odstavku 28. člena Dublinske uredbe je namreč določeno, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.

17.Glede tožbenih navedb, da želi tožnik v Sloveniji delati in čaka, da bo minilo tri mesece od vložitve njegove prošnje, da bo lahko dobil dovoljenje za delo, pa sodišče pojasnjuje, da to ni utemeljen razlog ali zadržek, da se tožnika ne bi predalo Republiki Avstriji.

18.Ker je iz navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

19.Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

20.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

21.Tožnik utemeljuje zahtevo za izdajo začasne odredbe s tem, da bi bil v primeru izročitve Republiki Avstriji izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP in da bi mu bila kršena pravica do pravnega varstva.

22.Do navedb o tem, da bi bil tožnik izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, se je sodišče v tej sodbi že opredelilo, ko je pojasnjevalo neutemeljenost tožbenih navedb. S tem v zvezi sodišče ponovno poudarja, da tožnik ni predložil nobenih dokazov o zapiranju prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Avstriji, če jim v šestih mesecih ni podeljena mednarodna zaščita.

23.Glede tožnikovih navedb, da bi mu bila kršena pravica do pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. in 25. člena Ustave RS pa sodišče pojasnjuje, da Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Avstriji, bi ga v tem primeru Republika Avstrija ponovno vrnila Republiki Sloveniji, zato predaja za tožnika ne predstavlja tovrstne težko popravljive škode.

24.Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.