Jedro

V obravnavanem predlogu okoliščine slabega premoženjskega stanja niso bile izpostavljene, zato s pritožbenimi navedbami, da naj bi predlog za podaljšanje roka hkrati vseboval tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse, tožnica ne more uspeti. Za tako široko razlago zakona, po katerem naj bi predlog za podaljšanje roka za plačilo takse sodišče po uradni dolžnosti presojalo tudi skozi prizmo predloga za oprostitev plačila sodne takse, v danem primeru ni podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za podaljšanje roka za plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica, ki ne soglaša s stališčem sodišča, da gre za zakonski nepodaljšljivi rok. Izpostavlja, da ZST-1 predvideva možnost oprostitve ali odloga plačila sodne takse, torej je predlog za podaljšanje roka plačila takse milejši ukrep kot oprostitev. Dejansko namreč pomeni plačilo takse v roku izven 15 dni, zato bi moralo sodišče v tem smislu o predlogu meritorno odločiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je tožnica predlagala oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, vendar ga po pozivu ni ustrezno dopolnila. Zato ga je sodišče s sklepom 5. 3. 2019 zavrglo, tožnici pa vročilo nov plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje skladno z določilom 34. člena ZST-1. Pred iztekom omenjenega roka je pooblaščenec tožnice zgolj iz previdnosti, da taksa morebiti ne bi bila poravnana, predlagal podaljšanje roka, kar je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Pravilno je zapisalo, da ne gre za podaljšljivi sodni rok (110. člen ZPP), temveč za rok, ki ga določa zakon, zato ta ni podaljšljiv.

5. Ni mogoče pritrditi pritožbeni izpeljavi, da predlog tožnice hkrati pomeni predlog za oprostitev plačila sodne takse, saj je bil tak predlog že pravočasno podan, pa zaradi neaktivnosti tožnice zavržen. V obravnavanem predlogu okoliščine slabega premoženjskega stanja niso bile izpostavljene, zato s pritožbenimi navedbami, da naj bi predlog za podaljšanje roka hkrati vseboval tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse, tožnica ne more uspeti. Za tako široko razlago zakona, po katerem naj bi predlog za podaljšanje roka za plačilo takse sodišče po uradni dolžnosti presojalo tudi skozi prizmo predloga za oprostitev plačila sodne takse, v danem primeru ni podlage.

6. Po povedanem in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.