Jedro

Socialna zbornica Slovenije je izpodbijano odločitev oprla na določbo 1. alineje prvega odstavka 69. člena ZSV, ki določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati direktorji socialnovarstvenih zavodov (vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe, število let delovnih izkušenj ter opravljen strokovni izpit), in ki glede izobrazbenega pogoja (to je glede smeri izobrazbe, ki se šteje za ustrezno) napotuje na podrobnejšo opredelitev iz 69. člena ZSV. Ob tem je spregledala določbo 2. alineje prvega odstavka 69. člena ZSV, ki določa, da imajo direktorji socialnovarstvenih zavodov v domovih za starejše lahko tudi visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo druge družboslovne, zdravstvene ali medicinske smeri.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Socialne zbornice Slovenije št. 446/2019-SZS/SI-NG z dne 21. 3. 2019 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Socialna zbornica Slovenije (v nadaljevanju: zbornica) zavrnila prijavo tožeče stranke, diplomirane medicinske sestre in univerzitetne diplomirane organizatorke, za opravljanje dopolnilnega strokovnega izpita na področju socialnega varstva (1. točka izreka) ter ugotovila, da v postopku ni bilo stroškov (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da je dne 4. 7. 2017 prejela prijavo tožeče stranke k dopolnilnemu strokovnemu izpitu na področju socialnega varstva s priloženo izjavo, da tožeča stranka strokovni izpit potrebuje zaradi izpolnjevanja pogojev za direktorico socialnovarstvenega zavoda (center za socialno delo, varstveno delovni center, zavod za usposabljanje, posebni socialnovarstveni zavod) po 56. členu Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV). Pojasnjuje dosedanji tek postopka, sklicuje pa se tudi na določbo 1. alineje prvega odstavka 56. člena ZSV, ki določa pogoje za imenovanje direktorjev socialnovarstvenih zavodov. Omenjena določba glede izobrazbenega pogoja odkazuje na visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo iz 69. člena ZSV, ki v tretjem odstavku za primerno šteje izobrazbo psihološke ali biopsihološke smeri, pedagoške smeri in njenih specialnih disciplin, upravne, pravne in sociološke, zdravstvene smeri – smer delovne terapije in teološke smeri z ustrezno specializacijo.

3. Po ugotovitvi zbornice tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja zahtevane izobrazbe iz 69. člena ZSV. Pridobljena izobrazba univerzitetne diplomirane organizatorke namreč ne predstavlja izobrazbe upravne smeri, ki jo kot ustrezno opredeljuje tretji odstavek 69. člena ZSV, pač pa izobrazbo poslovne smeri, kar zbornica ugotavlja na podlagi podatkov, ki jih je pridobila iz javno dostopne evidence Klasius (klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja Statističnega urada Republike Slovenije) in na podlagi opravljene poizvedbe pri Fakulteti za organizacijske vede o uvrstitvi študijskega programa Organizacija in menedžment sistemov, v okviru katerega je tožeča stranka pridobila strokovni naslov univerzitetne diplomirane organizatorke.

4. Pogoju zahtevane izobrazbe po tretjem odstavku 69. člena ZSV po njenem mnenju ne ustreza niti pridobljena visokošolska izobrazba zdravstvene smeri tožeče stranke, saj njena izobrazba ni smeri delovne terapije. Ker tožeča stranka po ugotovitvi zbornice nima nobene od zahtevanih smeri izobrazbe po 69. členu ZSV, kar je pogoj za opravljanje dopolnilnega strokovnega izpita na področju socialnega varstva, je zbornica njeno prijavo zavrnila.

5. Zoper izpodbijano odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z odločbo št. 12208-2/2017-14 z dne 16. 5. 2019 kot neutemeljeno zavrnilo.

6. Tožeča stranka v tožbi navaja, da zbornica ni pristojna ugotavljati oziroma spreminjati uvrstitve posameznega študijskega programa glede na njegovo vsebino. Meni, da je odločitev zbornice v nasprotju s stališčem, ki ga je v elektronskih sporočilih z dne 11. 3. 2014 in dne 17. 4. 2015 podal A. A. iz zbornice, ko je v dopisih potrdil, da je zaključen podiplomski magistrski program druge stopnje Organiziranje in menedžment socialnih dejavnosti ustrezen, in da izpolnjuje pogoje po 69. členu ZSV, ki se tako kot tudi program Organizacije dela, po katerem je izobraževanje zaključila tožeča stranka, po klasifikacijskem sistemu Klasius uvršča v okvir poslovnih in upravnih ved. Ker organ izobrazbo, pridobljeno po različnih programih na istem študijskem področju v okviru klasifikacijskega sistema Klasius obravnava neenako, je izpodbijana odločitev v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom. Sklicuje se tudi na odgovor na poizvedbo z dne 2. 4. 2019, ki ga je podala Fakulteta za organizacijske vede Univerze v Mariboru, v katerem ta pojasnjuje, da izobrazba tožeče stranke univerzitetni diplomirani organizator po klasifikaciji Klasius sodi med pretežno poslovne in upravne vede ter pravo.

7. Meni, da upravna organa v postopku nista pravilno razlagala ter uporabila besedne zveze „upravna smer“, spregledala pa sta tudi izobrazbeni pogoj po 2. alineji prvega odstavka 56. člena ZSV, ki določa, da lahko v domovih za starejše organizira in vodi strokovno delo in poslovanje socialnovarstvenega zavoda tudi direktor z visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo druge družboslovne, zdravstvene ali medicinske smeri, ki ima pet let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po ZSV. Ker je njena strokovna izobrazba skladna z zahtevami 56. in 69. člena ZSV, bi ji zbornica morala dovoliti opravljanje strokovnega izpita na področju socialnega varstva.

8. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo ter odločbo, izdano na drugi stopnji, odpravi ter njeni prijavi za opravljanje dopolnilnega strokovnega izpita na področju socialnega varstva ugodi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

9. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijani odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba je utemeljena.

11. Postopanje sodišča s tožbo ureja 38. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). V skladu z navedeno določbo sodišče v primeru, če po predhodnem preizkusu tožbe ne zavrže, pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki in drugim strankam. Tožena stranka mora v določenem roku poslati tudi vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka tudi na novo zahtevo sodišča ne pošlje spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče po določbi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 odločiti o sami stvari tudi brez spisov.

12. Izpodbijano odločbo št. 446/2019-SZS/SI-NG z dne 21. 3. 2019 je zbornica izdala v ponovljenem upravnem postopku, potem ko je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. II U 262/2018-10 z dne 9. 1. 2019 odpravilo odločbo št. 2062/2017-SZS/SI-MM z dne 9. 10. 2017, ker tožena stranka v upravnem sporu kljub večkratnim pozivom, sodišču ni posredovala upravnih spisov.

13. V vloženi tožbi tožeča stranka izpodbija ugotovitev zbornice v izpodbijani odločbi, izdani v ponovljenem postopku, da ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dopolnilnega strokovnega izpita na področju socialnega varstva, ker s pridobljeno univerzitetno izobrazbo organizacijske smeri ter visoko strokovno izobrazbo zdravstvene smeri - zdravstvena nega, ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja po 69. členu ZSV. Tožeča stranka zatrjuje, da izobrazbeni pogoj izpolnjuje.

14. Da tožeča stranka nima zahtevane izobrazbe za opravljanje izpita, zbornica ugotavlja na podlagi dokumentacije, ki jo je v postopku predložila tožeča stranka, in na podlagi poizvedb, opravljenih pri Fakulteti za organizacijske vede o uvrstitvi študijskega programa, v okviru katerega je tožeča stranka pridobila strokovni naziv univerzitetne diplomirane organizatorke, v ustrezno študijsko področje.

15. Sodišče v upravnem sporu praviloma odloča na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku in izhajajo iz upravnih spisov. Zaradi navedenega je tožena stranka dolžna po določbi 38. člena ZUS-1 sodišču poslati vse upravne spise, ki se nanašajo na konkretno upravno zadevo.

16. V obravnavani zadevi je sodišče tožbo toženi stranki vročilo dne 2. 7. 2019, ob tem jo je tudi pozvalo, naj v roku 30 dni pošlje vse spise, ki se nanašajo na zadevo in jo opozorilo, da bo v primeru, če v odrejenem roku spisov ne bo dostavila, sodišče postopalo v skladu z 38. členom ZUS-1. Ker je tožena stranka v postavljenem roku sodišču dostavila le upravni spis iz postopka odločanja o pritožbi, ni pa dostavila upravnega spisa iz postopka odločanja na prvi stopnji, jo je sodišče z dopisom, ki ga je tožena stranka prejela 23. 8. 2019, pozvalo, naj v roku 15 dni pošlje še prvostopni upravni spis. Ponovno jo je tudi opozorilo na morebitne pravne posledice. Kljub ponovnemu pozivu tožena stranka sodišču upravnega spisa ni poslala, pojasnila pa tudi ni razlogov, zaradi katerih ni ravnala skladno s pozivom sodišča. 17. Ker tožena stranka sodišču kljub dvakratnemu pozivu ni poslala prvostopnega upravnega spisa, sodišče ni moglo preveriti dejstev, na katerih temelji izpodbijana odločitev, in ki so v obravnavanem primeru sporna (to je ustreznost tožničine izobrazbe po 69. členu ZSV). Opustitev predložitve popolnih upravnih spisov, sodišču onemogoča presojo skladnosti podatkov izpodbijane odločbe s podatki prvostopnega upravnega spisa. Breme dokazovanja v tem delu pa je na strani tožene stranke.

18. Iz upravnih odločb izhaja, da je zbornica izpodbijano odločitev oprla na določbo 1. alineje prvega odstavka 69. člena ZSV, ki določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati direktorji socialnovarstvenih zavodov (vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe, število let delovnih izkušenj ter opravljen strokovni izpit), in ki glede izobrazbenega pogoja (to je glede smeri izobrazbe, ki se šteje za ustrezno) napotuje na podrobnejšo opredelitev iz 69. člena ZSV. Ob tem je spregledala določbo 2. alineje prvega odstavka 69. člena ZSV, ki določa, da imajo direktorji socialnovarstvenih zavodov v domovih za starejše lahko tudi visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo _druge_ družboslovne, zdravstvene ali medicinske smeri. Za dovolitev pristopa k (dopolnilnemu) strokovnemu izpitu na področju socialnega varstva, ki je po prvem odstavku 56. člena ZSV eden od pogojev za imenovanje direktorjev socialnovarstvenih zavodov, tako zadostuje izobrazba katerekoli od vrst in smeri, ki jih določa prvi odstavek 56. člena v 1. ali v 2. alineji. Ali ima kandidat za mesto direktorja (poleg predpisanih delovnih izkušenj ter opravljenega strokovnega izpita) pridobljeno tudi ustrezno stopnjo ter smer strokovne izobrazbe glede na vrsto socialno varstvenega zavoda, v katerem želi kandidirati na mesto direktorja, pa se podrobneje ugotavlja v morebitnem kasnejšem postopku izbire direktorja, upoštevaje posebne zahteve glede stopnje in smeri izobrazbe, predpisane v določbah 1. in 2. alineje prvega odstavka 56. člena ZSV.

19. Da bi bilo treba že v fazi dovoljevanja pristopa k strokovnemu izpitu ugotavljati, v katerem socialnovarstvenem zavodu želijo kandidati kasneje kandidirati na mesto direktorja, ne izhaja niti iz določb Pravilnika. Ta v drugem odstavku 3. člena določa le, da smejo strokovni izpit na področju socialnega varstva (katerega splošen in posebni del sta po 7. členu Pravilnika enotna za vse kandidate, izbirni del pa je prilagojen izobrazbi, izkušnjam in znanju vsakega posameznega kandidata) opravljati tudi kandidati, ki ga morajo opraviti, da bi s tem izpolnili pogoje po 56. členu ZSV, v prvem odstavku 4. člena pa določa, da smejo kandidati, ki izpolnjujejo pogoje iz 3. člena Pravilnika in so v celoti opravili strokovni izpit na drugem primerljivem področju, pristopiti k dopolnilnemu izpitu na področju socialnega varstva, za katerega se, kolikor ni izrecno določeno drugače, smiselno uporabljajo določila Pravilnika (25. člen).

20. Ker tožena stranka sodišču niti po ponovni zahtevi ni posredovala prvostopnega upravnega spisa in ker tudi materialnega prava (kot izhaja iz upravnih aktov) ni uporabila pravilno, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo. Zadevo je vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem bo morala zbornica v roku, določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1, izdati nov upravni akt, pri odločanju pa bo morala upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), kar pomeni, da bo morala presoditi še, ali ima tožeča stranka ustrezno izobrazbo po 2. alineji prvega odstavka 56. člena ZSV, ki (tako kot izobrazba po 1. alineji prvega odstavka 56. člena ZSV) zadostuje za opravljanje strokovnega izpita na področju socialnega varstva.

21. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta ter ravnanja tožene stranke, ki kljub dvakratnemu pozivu sodišča ni predložila prvostopnega upravnega spisa, očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

22. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV.

23. Obresti od zneska stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo v zamudo prišla, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).