Jedro

Zaradi specifične narave avtorske pravice so avtorji posebej varovana kategorija, vendar pa so na drugi strani glede na svojo organizacijo v posameznih združenjih tudi močnejša stranka napram posameznim uporabnikom njihovih del, zato bi s stališča dobre prakse, ki bi zagotavljala pravno varnost, tožeča stranka morala poskrbeti za vsakokratno objavo uskladitve tarife s podatki o indeksu cen na drobno, samo sklicevanje na revalorizacijo namreč ne zadošča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 210,67 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 50491/2008, z dne 4.8.2008 ostane v veljavi v 3. točki in v 1. točki za znesek 31,28 EUR, v preostalem delu se razveljavi v celoti in se zahtevek zavrne (1. točka izreka). Zahtevek tožeče stranke za plačilo civilne kazni v višini 958,05 EUR je zavrnilo (2. točka izreka), glede stroškov postopka pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15. dneh od prejema sodbe povrniti stroške pravdnega postopka v višini 413,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter ponovno sojenje. Najprej podaja uvodna pojasnila v zvezi s tarifo za javno priobčitev glasbenih del in navaja, da je 11. člen Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 določal, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno, vrednost se lahko spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže 10 % od začetka koledarskega leta. Pravilnik je torej povsem določno določal višino tarife in mehanizem usklajevanja, torej bi si lahko vsakdo na podlagi besedila navedenega pravilnika in uradno objavljenih podatkov o indeksu cen na drobno izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Odobritev Pravilnika iz leta 1998 s strani Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (URSIL) se je nanašala tako na tarifno prilogo, kot na vse druge določbe normativnega dela, ki določajo tarifo, vključno z 11. členom. Situacijo bi lahko primerjali z Zakonom o sodnih taksah, Zakonom o odvetniški tarifi. Pravilnik je bil po odobritvi s strani URSIL objavljen v Uradnem listu RS z dne 10.4.1998 in je pričel veljati 25.4.1998. Tožeča stranka v nadaljevanju podaja uradno objavljene podatke o indeksu cen na drobno za obdobje od sprejema Pravilnika iz leta 1998 do konca novembra 2006, konec novembra 2006 je bila inflacija že tolikšna, da bi bilo potrebno za pravilno revalorizacijo vrednosti iz tarifnega dela Pravilnika ob upoštevanju 11. člena Pravilnika množiti s faktorjem 1,587. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom Pravilnika v nobenem primeru ni potrebno kakršnokoli dodatno soglasje URSIL. Pritožnik nadalje navaja, da je bilo obračunavanje tarife skladno s Pravilnikom iz leta 2006 povsem pravilno, zneski iz Pravilnika 1998 so bili revalorizirani in objavljeni v Uradnem listu RS, št. 138/2006 z dne 28.12.2006, šlo je tako za preračun v eure, kot za uskladitev z indeksom cen. Pritožnik dano situacijo primerja s kreditnimi pogodbami, kjer sprememba euriborja ne predstavlja spremembe kreditne pogodbe. Ne glede na to, da objava revaloriziranih zneskov ni bila potrebna, je tožeča stranka revalorizirane zneske objavila istočasno, ko je zneske preračunala v EUR, in sicer v Uradnem listu št. 138/2006. Tako je neutemeljeno sklicevanje sodišča na pogoje za sklepanje skupnih sporazumov in spremenjen postopek sprejemanja tarif, saj tožeča stranka vtožuje zneske v tem postopku na podlagi Pravilnika iz leta 1998. Objava revaloriziranih zneskov ni bila potrebna, če bi bila, pa je tako objavo predstavljala objava z dne 28.12.2006. Za revalorizacijo ni bilo potrebno soglasje URSIL, prav tako ne gre za objavo kakršnekoli spremenjene ali nove tarife mimo določb zakona. Sodišče je tako napačno upoštevalo tarifo iz Pravilnika iz leta 1998, saj je ni upoštevalo v celoti, ampak je določene člene tarife selektivno izpustilo. Razlogi v izpodbijani sodbi so nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju v delu, kjer sodišče navaja, da naj bi tožnica mogla tarifo objaviti v Uradnem listu, z njo pa bi moral soglašati tudi Urad za intelektualno lastnino, saj gre za dve različni stvari. Tožeča stranka ni objavila zgolj in samo tarife, ker tarife kot priloge samostojno ni mogoče spreminjati. O veljavnosti podzakonskega akta je Ustavno sodišče RS že dalo svoje stališče. Ni mogoče podati zgolj in samo soglasja k prilogi, pač pa k aktu kot celoti. Objava revaloriziranih zneskov v Uradnem listu RS, št. 139/2006 je bila objavljena pred objavo ZASP-D. Sodišče prve stopnje ni pristojno, da presoja veljavnost Pravilnika kot podzakonskega akta. Navedeni pravilnik predstavlja podzakonski predpis, ki tvori del pravnega reda Republike Slovenije in ga je potrebno upoštevati in spoštovati njegove določbe. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da na vsebino Pravilnika pri svojem odločanju ni vezano, pravilo exceptio illegalis je namreč izjema, ki jo je potrebno razlagati skrajno restriktivno. V poštev pride le v primeru, ko sodišče pri svojem odločanju naleti na pravni predpis, ki je v nasprotju z ustavo in/ali zakonom, na katerem temelji. Nasprotovanje določil predmetnega pravilnika zakonu pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, oziroma tega sploh ni ugotavljalo. Za presojo njegove skladnosti z Ustavo RS pa tako ali tako ni upravičeno. Sodišče prve stopnje ni pristojno, da presoja veljavnost Pravilnika kot podzakonskega akta. Že iz tega razloga je izpodbijana odločitev absolutno neveljavna in jo je potrebno razveljaviti. Poleg tega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je bil Pravilnik iz leta 1998 v celoti razveljavljen, zato ga sodišče pri odločanju nikakor ne bi smelo uporabiti, saj ne sme uporabiti predpisa, ki je razveljavljen in ki ne obstaja. Sodišče je odločilo arbitrarno in je arbitrarno presojalo, kateri predpis bo uporabilo pri svoji odločitvi.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifo iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998, v nadaljevanju Pravilnik 98). V Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP – UPB1, Ur. l. RS, št. 24/2004), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 138/2006, v nadaljevanju Pravilnik 2006) je namreč določeno, da kolektivne organizacije (v tem primeru tožeča stranka) sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP-B, Ur. l. RS, št. 43/2004) pa je določeno, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik 98 skupaj z njegovim tarifnim delom, ki se je štel za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo tako potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožnik ni imel, pač pa je enostransko sprejel Pravilnik 2006, v tarifnem delu pa občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignil višino nadomestil za uporabo glasbe. Pravilnik 2006 je bil torej sprejet v nasprotju z določili takrat veljavnega ZASP – UPB1 in zato ni veljaven, navedeno je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

Tožeča stranka v pritožbi deloma prihaja sama s seboj v nasprotje, ko po eni strani navaja, da vtožuje zneske v tem postopku na podlagi Pravilnika iz leta 1998, po drugi strani pa navaja, da sodišče prve stopnje Pravilnika iz leta 1998 ne bi smelo uporabiti, ker je bil v celoti razveljavljen in bi bilo potrebno uporabiti Pravilnik 2006 ter, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo exceptio illegalis (več o tem v nadaljevanju).

Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da Pravilnik 2006 ni veljaven. V zvezi z 11. členom Pravilnika 98, glede katerega tožeča stranka navaja, da je sodišče zmotno razsodilo zato, ker tega člena ni uporabilo, pa je ugotoviti, da je v 11. členu Pravilnika 98 določeno, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno, vendar to še ne pomeni, da bi do usklajevanja z rastjo cen prihajalo samodejno, brez kakršnekoli objave in drugačna pritožbena navedba ni utemeljena. Navedeno bi bilo namreč v nasprotju z načelom pravne varnosti uporabnikov, ki se ne bi mogli zanesti na veljaven (objavljen) predpis, še posebej, ker je tožeča stranka do objave Pravilnika 2006 pogodbe sklepala za nadomestilo v neto vrednostih tarife iz leta 1998 (primerjaj dovoljenji A18 in A19) in tako povprečen uporabnik ni mogel vedeti za vrednost nadomestila, upoštevaje revalorizacijo tarife iz leta 1998. Avtorji so res zaradi specifične narave avtorske pravice posebej varovana kategorija, vendar pa so na drugi strani glede na svojo organizacijo v posameznih združenjih tudi močnejša stranka napram posameznim uporabnikom njihovih del, zato bi s stališča dobre prakse, ki bi zagotavljala pravno varnost, tožeča stranka morala poskrbeti za vsakokratno objavo uskladitve tarife s podatki o indeksu cen na drobno. Nadalje tudi ni moč pritrditi stališču tožeče stranke, da se objava Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom lahko šteje za objavo revaloriziranih zneskov. Kot je bilo že navedeno, je namreč v Pravilniku 2006 določeno, da z dnem 1.1.2007 Pravilnik 98 preneha veljati, takšna dikcija pa jasno kaže, da gre za nadomestitev prejšnjega pravilnika z novim in se torej Pravilnik 2006 ne more šteti zgolj za uskladitev višine nadomestil z inflacijo. V skladu z načelom pravne varnosti tudi ni, da bi se neveljaven pravilnik štel za veljavno objavo uskladitve stare tarife z inflacijo.

Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje arbitrarna in da je odločanje o vprašanju usklajenosti podzakonskega predpisa z zakonom v izključni pristojnosti Ustavnega sodišča RS. Sodišče namreč ne sme uporabiti podzakonskega akta, če ugotovi, da ta ni skladen z zakonom. Gre za institut exceptio illegalis, ki izhaja iz 1. odst. 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/1994) ter 125. in 156. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi ta institut pravilno uporabilo in so vse drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Ne drži, da sodišče nasprotovanja zakonu ni ugotovilo oziroma da ga ni ugotavljalo, razloge o tem je sodišče prve stopnje navedlo na 8. strani sodbe.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da Pravilnik 2006 ni veljaven, je pravilno zaključilo tudi, da pridejo pri presoji višine toženčeve obveznosti v relevantnem obdobju v poštev tarife iz Pravilnika 98. Ker objave revaloriziranih zneskov po Pravilniku 98 ni bilo, iz že navedenih razlogov pa Pravilnik 2006 takšne objave ne more predstavljati in je (razen enega računa, glede katerega je bilo zahtevku ugodeno in sklep o izvršbi obdržan v veljavi) tožena stranka pravilno plačevala račune za uporabo varovanih del po (nerevalorizirani) tarifi Pravilnika 1998, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo „dodatne“ obveznosti tožene stranke pravilno zavrnilo in sklep o izvršbi v preostalem delu (razen glede navedenega računa) v celoti razveljavilo.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede civilne kazni – 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje – se tožeča stranka ne pritožuje) tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP in 154. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo. Ti znašajo skupno 210,67 EUR (375 točk x 0,459 EUR, 2 % materialnih stroškov znaša 3,44 EUR, 20 % DDV pa 35,11 EUR).