Jedro

Uporaba 288. člena OZ, ki določa pravilo o vrstnem redu vračunavanja, ni dopustna pri (neposlovnih) odškodninskih obveznostih. Obseg škode oz. višina denarne odškodnine se določa (šele) z dnem izdaje prvostopenjske sodbe. Tudi časovna točka zapadlosti se pri odškodninskih obveznostih določa šele z dnem izdaje prvostopenjske sodbe. Zaradi posebnih lastnosti odškodninskih terjatev pravilo iz 288. člena OZ pri (neposlovnih) odškodninskih obveznostih ne more priti v poštev.

V konkretnem primeru gre za katastrofalno škodo glede na posledice, ki jih je tožnik utrpel., in sicer gre za izjemno hud primer, ki spada v VI. skupino Fischerjevega sistema razvrstitve poškodb, to je za paraplegijo, nezmožnost zadrževanja oziroma odvajanja blata in vode ter ostale posledice, ki utemeljujejo tako razvrstitev škodnega primera. Vendar pa to ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ker je odškodnino za negmotno škodo določilo glede na posamezne oblike nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je lahko odločilo tako, da ni odmerilo enotne odškodnine. Ta pride v poštev takrat, ko teh negmotnih škod ni mogoče ločiti zaradi prepletenosti posameznih oblik nepremoženjske škode in njihove izjemne teže. V konkretnem primeru pa je bilo to mogoče. Sodišče prve stopnje je pravilno ločeno ugotovilo posamezne oblike negmotnih škod in odškodnino priznalo kot vsoto teh postavk oziroma odškodnin.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se znesek 41.731,56 EUR v 1. alineji 1. odstavka izreka zniža na znesek 41.355,99 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da solidarno s toženo stranko A. d.d., B. ulica 152, C., v sporu Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III P 2393/2008 tožniku plača odškodnino za nematerialno škodo v višini 41.731,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2008 in zakonske zamudne obresti od zneska 41.729,26 EUR od 15. 1. 2008 do 19. 6. 2013 (1. odstavek točke I izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za plačilo zneska 113.268,44 EUR, plačilo zamudnih obresti od 41.729,26 EUR od 19. 6. 2013 do plačila in zakonskih zamudnih obresti od 71.539,18 EUR od 15. 1. 2008 (2. odstavek točke I izreka). Toženi stranki je naložilo, da solidarno s toženo stranko A. d.d. v sporu Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III P 2393/2008 tožniku plača odškodnino za materialno škodo iz naslova potrebe po tuji pomoči v višini 2.727,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2008 (1. odstavek točke II izreka), zavrnilo pa je višji zahtevek za plačilo zneska 6.243,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2008 (2. odstavek točke II izreka). Toženi stranki je naložilo, da solidarno s toženo stranko A. d.d. v sporu Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III P 2393/2008 tožniku plača mesečno rento iz naslova stroškov potrebe po tuji pomoči v obdobju od 1. 5. 2008 do 30. 6. 2008 v znesku 136,03 EUR, v obdobju od 1. 7. 2008 do 30. 6. 2009 v znesku 130,53 EUR, v obdobju od 1. 7. 2009 do 30. 6. 2010 v znesku 127,32 EUR, v obdobju od 1. 7. 2010 do 30. 6. 2011 v znesku 125,61 EUR in v obdobju od 1. 7. 2011 dalje v znesku 124,92 EUR, ki v plačilo za tekoči mesec zapade 10. v mesecu in sicer tako, da od pravnomočnosti sodbe zapadle obroke in zamudne obresti tožena stranka plača v roku 15 dni, po pravnomočnosti sodbe v bodoče dospevajoče obroke pa od vsakega 10. v mesecu naprej z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude plačila (1. odstavek točke III izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za plačilo rente (2. odstavek točke III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 661,89 EUR (točka IV izreka) in da za tožnika na račun sodišča prve stopnje povrne stroške postopka v višini 1.960,96 EUR (točka V izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 10.411,44 EUR (točka VI izreka).

2. Zoper zavrnilni del točke I izreka in zoper odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da delitev odškodnine za nematerialno škodo po posameznih škodnih postavkah odstopa od pravilne uporabe materialnega prava, saj je tožniku nastala škoda, ki jo je potrebno umestiti med posebno hude primere. Navedeno bi narekovalo odmero enotne odškodnine za celotno nematerialno škodo, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo v sklepu Pdp 579/2014. Ni sporno, da sodišče tudi pri katastrofalni škodi, kakršna je nastala tožniku, odškodnino lahko odmeri za posamezne oblike škode, vendar pa ne tako, da odškodnino za posamezno obliko škode primerja z izoliranimi primeri iz sodne prakse, ki se nanašajo na škodne dogodke z manjšimi posledicami. Dosojena odškodnina ni primerljiva z odškodninami, ki so jih sodišča prisojala v primerih katastrofalnih škod. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo načela individualizacije in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine, saj odmerjena odškodnina niti po subjektivnem niti po objektivnem kriteriju ne dosega ravni pravične denarne odškodnine. Zmotna je odločitev, da tožniku ne pripada odškodnina za strah. Okoliščina, da je tožnik izpovedal, da se dogodka na spominja, ne izključuje njegove pravice do odškodnine iz tega naslova. Tožnik je bil pri zavesti, ko je padel v globino osmih metrov. Prav tako je bil pri zavesti do prihoda zdravnikov in reševalcev. Pri odmeri odškodnine za strah za izid zdravljenja se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi II Ips 276/2010, saj je šlo za bistveno manjšo škodo. Tudi pri ostalih oblikah negmotne škode sodišče ne upošteva celotne odškodnine, ki je bila oškodovancem dosojena v primerih, na katere se sklicuje. Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je prenizka, razen tega pa sodišče prve stopnje nepravilno povzema sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 926/2006, II Ips 659/2007 in VIII Ips 135/2010. Okoliščina, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 47 let ne opravičuje odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zgolj v znesku 110.000,00 EUR. Neustrezno je sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 659/2007 in II Ips 339/2004. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje tožniku moralo odmeriti enotno odškodnino za celotno negmotno škodo v višini najmanj 260.000,00 EUR. Od odmerjene odškodnine za negmotno škodo sodišče prve stopnje ne bi smelo odšteti zneska, ki ga je tožniku plačala zavarovalnica D.. Tožnik je v zvezi z delnim plačilom zavarovalnice izrecno izjavil, da bo s tem najprej pokril nastale stroške postopka, nato natečene zamudne obresti in v morebitnem preostanku glavnico terjatve. Sodišče prve stopnje zato ni imelo pravne podlage, da namesto tožnika odloči o tem, kaj mu je bilo plačano s strani zavarovalnice in tudi ni imelo pravico, da za izplačani znesek zmanjša prisojeno odškodnino za nematerialno škodo. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje tožniku iz naslova negmotne škode moralo dosoditi 83.561,59 EUR več, kot pa mu je dosodilo v točki I izpodbijane sodbe. Odločitev o stroških postopka je napačna, ker je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik do pravnomočnosti vmesne sodbe s svojim zahtevkom uspel le do višine 10 %, njegov uspeh v resnici znaša 50 %. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je dejanski uspeh tožnika bistveno višji od 27 %, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje. Tudi za stroške zastopanja po odvetniku na podlagi dodeljene brezplačne pravne pomoči bi sodišče prve stopnje moralo odločiti, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku in ne neposredno sodišču. Sodišče prve stopnje bi stroške obeh strank moralo med seboj pobotati. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da ugodi še preostalemu delu tožbenega zahtevka, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki so jih utrpeli oškodovanci v zadevah, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, niso primerljive s tožnikovimi, saj je šlo za bistveno hujše poškodbe in posledice. Primerljivi pa sta zadevi II Ips 275/2007 in II Ips 589/2005, zato tožniku iz tega naslova ne gre odškodnina, ki bi bila višja od 15 povprečnih neto plač. Glede na primerljive primere (II Ips 1094/2008, I Dor 134/2011, II Ips 638/2008) tožniku iz naslova pretrpljenega sekundarnega strahu ne gre več kot 2.000,00 EUR. Odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti bi tožniku šla kvečjemu v primeru, če bi bil spastik, nikakor pa ne zgolj zaradi uporabe invalidskega vozička. Sodišče prve stopnje iz naslova skaženosti tožniku ne bi smelo dosoditi višje odškodnine od petih povprečnih neto plač. Sodišče prve stopnje je dosodilo previsoko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Od priznanega zneska odškodnine iz tega naslova je sodišče prve stopnje odštelo zgolj invalidnino, ki jo je tožnik prejel do odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje v spisu ni imelo nobene podlage za zaključek, da bo tožnik invalidnino zaradi domnevno krajše življenjske dobe nehal prejemati z izdajo sodbe. Sodišče prve stopnje bi od odškodnine moralo odšteti invalidnino, ki jo bo tožnik prejemal do 75 leta starosti. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne more presegati 50 plač. Sodišče prve stopnje je napačno revaloriziralo znesek odškodnine, ki jo je plačala zavarovalnica, valorizirana vrednost na dan izdaje sodbe znaša 41.437,16 EUR in 41.061,59 EUR, kot je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri povrnitvi stroškov za tujo pomoč sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik niti pred škodnim dogodkom niti po njem ni opravljal gospodinjskih opravil. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati ugotovitev izvedenca o pomoči, ki naj bi jo tožnik potreboval pri izvajanju fizioterapije, saj je v tem delu bila presežena trditvena podlaga. Tožnik je v postopku pred Okrožnim sodiščem izpovedoval, da je pred nesrečo za otroke skrbela njegova žena, ki je opravljala tudi gospodinjska dela in kuhala, šele v tem postopku pa je, očitno za potrebe tega spora začel trditi, da je doma tudi on kuhal in opravljal gospodinjska opravila. V nobenem primeru pa ne bi šlo za preseganje običajne pomoči in skrbi, ki sta jih zakonca dolžna nuditi drug drugemu in tožnik do povrnitve premoženjske škode iz tega naslova ne bi bil upravičen. Tožnik stalno tujo pomoč potrebuje pri osebni higieni, oblačenju in pri pripravi hrane, kar je običajna pomoč in skrb, ki sta jo zakonca dolžna nuditi drug drugemu. Zgolj podrejeno tožena stranka uveljavlja, da za navedena opravila tožnik ne potrebuje več kot pol ure dnevne tuje pomoči. Sodišče prve stopnje kar samo ocenjuje, da naj bi tožnik v obdobju od 31. 3. 2007 do 11. 4. 2007 in od 27. 4. 2007 do 6. 5. 2007 pomoč potreboval v trajanju 7 ur dnevno, čeprav za takšno sklepanje ni podlage niti v izvedenskem mnenju niti v izpovedbi tožnika in prič. Takšne odločitve ni možno preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Obenem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izvedenec ni ugotovil potrebe po tuji pomoči v obsegu 7 ur dnevno. Pri določitvi urne postavke za tujo pomoč sodišče prve stopnje ni upoštevalo razmerja med plačami v BIH in Republiki Sloveniji in tudi ne sodne prakse, po kateri je v Republiki Sloveniji primerna cena za enostavna opravila nege in pomoči 3,34 EUR na uro. Nepravilen je tudi izračun mesečne rente, saj tožnik do nje sploh ni upravičen. Ob pravilni uporabi materialnega prava je dodatek za pomoč in postrežbo potrebno odšteti od ugotovljenega mesečnega zneska odškodnine. Pri izračunu rente sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo pričakovane življenjske dobe tožnika. Razen tega rente ni mogoče zahtevati za nazaj, ampak je to po naravi stvari odškodnina za bodočo škodo. Tožnik bi moral do konca glavne obravnave tožbeni zahtevek modificirati tako, da bi že zapadle zneske zahtevane rente združil v enoten znesek odškodnine. Rentni znesek pa bi lahko postavil za naprej, torej za še ne zapadle zneske rente. Sodišče prve stopnje bi v skladu z materialnim pravom napačno postavljen rentni zahtevek moralo zavrniti. Sodišče prve stopnje bi moralo samo opraviti pobot pravdnih stroškov. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

6. V tej zadevi je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o tožbenem zahtevku po višini, saj je bilo glede temelja zahtevka že pravnomočno odločeno z vmesno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 1994/2008-75 z dne 1. 7. 2011, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 906/2011 z dne 21. 10. 2011 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 61/2012 z dne 14. 5. 2013. Odločeno je bilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke do 50 %.

7. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. I Pd 1924/2008 z dne 27. 3. 2014 že razsodilo o višini odškodnine in sicer tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 24.861,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2008 do plačila v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek točke I izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 425.138,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino za materialno škodo iz naslova potrebe tuje pomoči v znesku 1.500,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2008 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek točke II izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 13.439,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za materialno škodo iz naslova prevoznih stroškov v znesku 180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 60,00 EUR od 4. 12. 2007 dalje do plačila, od zneska 60,00 EUR od 18. 12. 2007 ter od zneska 60,00 EUR od 8. 4. 2009 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek točke III izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo materialne škode v znesku 6.449,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zamudne obresti od zneska 60,00 EUR pred 18. 12. 2007 in od zneska 60,00 EUR pred 8. 4. 2009, je zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka). Tožena stranka je dolžna tudi tožeči stranki izplačevati mesečno rento iz naslova stroškov potrebne tuje pomoči in sicer od 1. 5. 2008 do 1. 6. 2009 v višini 40,53 EUR, od 1. 6. 2009 do 1. 6. 2010 v višini 37,20 EUR, od 1. 6. 2010 do 1. 6. 2011 v višini 35,40 EUR in od 1. 6. 2011 dalje pa v višini 34,92 EUR, ki v plačilo za tekoči mesec zapadejo 10. v mesecu in sicer tako, da do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke in zamudne obresti plača v roku 15 dni, po pravnomočnosti sodbe, v bodoče dospevajoče obroke, pa do vsakega 10. dne v mesecu v naprej z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude plačila (prvi odstavek točke IV izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo rente z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (drugi odstavek točke IV izreka). Nadalje je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 8.764,55 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku tega roka dalje do plačila (točka V izreka). Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

8. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 579/2014 z dne 25. 9. 2014 odločilo, da se pritožbama delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v prvem odstavku točke I izreka, drugem odstavku točke I izreka za znesek 130.138,97 EUR, v prvem odstavku točke II izreka, v drugem odstavku točke II izreka za znesek 7.470,00 EUR, v prvem odstavku točke IV izreka, v drugem odstavku točke IV izreka za mesečni znesek rente v višini 409,47 EUR ter v točki V izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (točka I izreka). V preostalem je pritožbi zavrnilo in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (odločitev o delu zahtevka za povrnitev potnih stroškov v višini 180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2007 dalje do plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje (točka II izreka) ter odločilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (točka III izreka).

9. Pritožbeno sodišče je v zvezi z delno razveljavitvijo sodbe sodišču prve stopnje med drugim dalo napotek, da v novem sojenju z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke razčisti sporna vprašanja glede intenzitete tožnikovih telesnih bolečin po 25. 10. 2007 ter potrebe po tuji pomoči. Za ugotovitev teh dejstev bi bilo smiselno, da izvedenec tožnika tudi pregleda ter pridobi novejšo medicinsko dokumentacijo za tožnika. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko sodišče prve stopnje ponovno odločilo o višini tožbenega zahtevka.

10. V novem sojenju je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v skladu z napotki pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa ter dopolnilo izvedensko mnenje ter zaslišalo izvedenca dr. E.E., dr. med. spec. kirurg, ki je na naroku dne 19. 3. 2015 tudi bil ustno zaslišan. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.

11. V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le delno, glede višine revaloriziranega zneska že plačane odškodnine je delno zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem je odločitev materialnopravno pravilna.

12. Glede odločitve sodišča prve stopnje, ki je odločilo tako, da je tožena stranka dolžna solidarno s toženo stranko A, d.d., B. ulica 52, v sporu Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III P 2393/2008 tožniku plačati prisojeno odškodnino, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na pooblastila, ki jih ima pritožbeno sodišče v zvezi z odločanjem o pritožbah strank, ni moglo posegati v ta del izreka, čeprav šteje, da gre za odločitev, ki ni pravilna. A. d. d.. B. ulica 152, C. v tem sporu ni (več) udeležena in ne bi smela biti kakorkoli zavezana z odločitvijo v sodnem postopku, v katerem ni sodelovala. Vendar pa, glede na navedeno, glede na pritožbi strank, ni bilo mogoče poseči v ta del izreka.

13. Po določbi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR) mora delodajalec povrniti škodo delavcu po splošnih pravilih civilnega prava, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje - v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde - 131. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Ker je o temelju že pravnomočno odločeno, so za pritožbeno rešitev zadeve relevantne določbe OZ, ki se nanašajo na višino odškodnine. Kriterije za določitev odškodnine opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih (takšno stališče je zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 156/2011 z dne 17. 4. 2014). V skladu z 2. odstavkom 168. člena OZ se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega.

14. Pritožba tožnika glede vprašanja katastrofalne škode navaja, da je potrebno obravnavano zadevo umestiti v posebno hude primere, saj gre v obravnavani zadevi za omejitev gibalnih sposobnosti, nezmožnost kontroliranja odvajanja vode in blata, torej paraplegijo, ostale trajne posledice po so delna izguba sluha, ravnotežja in izguba voha. Zaradi tega je tožnik omejen v svojih delovnih sposobnostih in vsakodnevnih aktivnostih, kot tudi pri svojem spolnem življenju, nesposoben je za samostojno življenje in trajno odvisen od tuje nege in pomoči. Pritožba meni, da je zato potrebna uporaba materialnega prava narekovala odmero enotne odškodnine za celotno nastalo nematerialno škodo. Pri tem se sklicuje na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 579/2014. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 579/2014 bilo izpostavljeno, da gre za katastrofalno škodo glede na posledice, ki jih je tožnik utrpel. V tem smislu gre torej za izjemno hud primer, ki spada v VI. skupino Fischerjevega sistema razvrstitve poškodb, torej za paraplegijo, nezmožnost zadrževanja oziroma odvajanja blata in vode ter ostale posledice, ki utemeljujejo tako razvrstitev škodnega primera. Vendar pa to ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ker je odškodnino za negmotno škodo določilo glede na posamezne oblike nepremoženjske škode. Že sam tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 17. 1. 2014 navajal (točka XXV), da za pretrpljeni strah zahteva 20.000,00 EUR, za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja v znesku 100.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 280.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 50.000,00 EUR. Tožnik je torej lahko razločil odškodnino oziroma posamezne postavke pri negmotni škodi. Sodišče prve stopnje je potem, ko je dopolnilo izvedensko mnenje ter zaslišalo izvedenca ter na podlagi izvedbe vseh ostalih dokazov lahko odločilo tako, da ni odmerilo enotne odškodnine. Ta pride v poštev takrat, ko teh negmotnih škod ni mogoče ločiti zaradi prepletenosti posameznih oblik nepremoženjske škode in njihove izjemne teže (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 204/2013 z dne 9. 7. 2015). V konkretnem primeru pa je bilo to mogoče, sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo v tem smislu, da je lahko posamezne oblike negmotnih škod ugotovilo ločeno ter odškodnino priznalo kot vsoto teh postavk oziroma odškodnin. V tem smislu torej tožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava oziroma neupoštevanje napotkov iz razveljavitvenega sklepa, prav tako pa tudi ni utemeljen pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče višino odškodnine za posamezne vrste nepremoženjskih škod obravnavalo ločeno, s primerjavo z izoliranimi primeri iz sodne prakse, ki se nanašajo na škodne dogodke z manjšimi posledicami.

15. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo pravil OZ o vrstnem redu vračunavanja oziroma 288. člen OZ, ki določa, da če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Tožnik sicer pravilno navaja v pritožbi, da citirana določba 288. člena OZ daje upniku pravico, da se odloči, katere terjatve bo pokril z delnim plačilom, torej ali bo najprej pokril stroške, obresti ali glavnico in tega upravičenja ne more izključiti dolžnik s svojo izjavo. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožniku dne 20. 6. 2013 nakazan nesporen del odškodnine v višini 41.729,26 EUR, pri čemer je Zavarovalnica D. v svojem dopisu tožniku navedla, da gre za plačilo na račun glavnice. Niti plačilo niti višina plačila nista sporna, bistveno pa je, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 21. 8. 2013 navedel, da bo obračunal to izplačilo kot delno plačilo nastalih obveznosti po določbi 288. člena OZ, torej kot plačilo nastalih pravdnih stroškov, natečenih zamudnih obresti, v morebitnem presežku pa kot plačilo glavnice odškodnine, ki bo tožniku prisojena v predmetni pravdni zadevi. Vendar pa tožnik do konca postopka pred sodiščem prve stopnje upoštevanja delnega plačila dolga ni specificiral tako, da bi lahko sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo izjavo tožnika v smislu 288. člena OZ. Zato tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni postopalo v skladu z 288. členom OZ. Zaradi povsem pavšalne navedbe v pripravljalni vlogi z dne 21. 8. 2013 je torej sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da gre za plačilo glavnice, kar je tudi upoštevalo pri svoji odločitvi.

16. Pri tem pa pritožbeno sodišče posebej izpostavlja, da uporaba 288. člena OZ ni dopustna pri (neposlovnih) odškodninskih obveznostih. Obseg škode oz. višina denarne odškodnine se določa (šele) z dnem izdaje prvostopenjske sodbe. Nadalje se tudi časovna točka zapadlosti pri odškodninskih obveznostih določa šele z dnem izdaje prvostopenjske sodbe. In prav zaradi navedenih posebnih lastnosti odškodninskih terjatev pravilo iz 288. člena OZ pri (neposlovnih) odškodninskih obveznostih ne more priti v poštev. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. II Ips 674/2008 z dne 26. 1. 2012. K odločitvi o višini odškodnine:

17. Tožnik se je dne 16. 11. 2006 poškodoval v delovni nesreči, ko je med odstranjevanjem okrasnih lučk padel s strehe objekta. Utrpel je zdrobljen zlom 10. do 12. prsnega vretenca in 1. ledvenega vretenca, obtolčenino možganov v desnem čelno senčnem režnju, krvavitev pod pajčevinasto možgansko opno, zlom lobanjskega dna in rano na glavi. Ugotovljene poškodbe so pri tožniku pustile trajne posledice v funkcionalnem, anatomskem, kozmetskem in duševnem stanju.

18. Glede trajanja telesnih bolečin oziroma nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja, ki ga je upoštevalo v zvezi s stopnjo in trajanjem bolečin, ugotovilo, da je tožnik neposredno po poškodbi in po dveh operativnih posegih trpel izredno hude in neprestane bolečine skupaj 20 dni. Predvsem v začetku rehabilitacije in pri opravljanju fizioterapij je trpel hude občasne bolečine, ob pritiskih na poškodbe, ki so se celile in fizioterapiji ter kot občasne krče. To je trajalo 14 dni. Nato so te bolečine prešle v srednje hude bolečine, ki jih je tožnik trpel kumulativno mesec dni. Lahke bolečine, vendar neprestane, so trajale tri mesece in pol. Občasno bolečine trpi še sedaj, pojavljajo se kratka obdobja hudih bolečin, ki jih lajša z analgetiki. Pogostost in intenziteta bolečin sta ostali na enaki ravni. V zvezi z nevšečnostmi med zdravljenjem oziroma samim potekom zdravljenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik hospitaliziran 137 dni, imel je dve operaciji na hrbtenici v splošni anesteziji, operacijo zapestja v lokalni anesteziji ter številne specialistične preglede in fizioterapije. RTG je bil slikan 61 krat, dvakrat je bil obsevan na CT, prejemal je transfuzije, močne analgetike, šest tednov je bil stalno katateriziran, nepokreten in odvisen od bolnišničnega osebja ter je dolgotrajno nosil steznik. Zato je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo iz tega naslova 48.000,00 EUR, kar je približno, po statističnih podatkih Republike Slovenije po cenah ob izdaji sodbe (2. odstavek 168. člena OZ) 48 povprečnih plač v Republiki Sloveniji, v času odločanja sodišča prve stopnje.

19. Tožnik si v zvezi s prisojeno odškodnino iz tega naslova prizadeva za višji znesek ter opozarja, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi sklicevalo na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 819/2005, kjer pa je bila tožniku prisojena skupna bistveno višja odškodnina v znesku 384 povprečnih plač. V zadevi II Ips 334/2005, ki jo prav tako sodišče prve stopnje upošteva pri določitvi odškodnine pa 293,2 povprečne plače. Tožena stranka pa meni, da je odškodnina previsoka ter da bi glede na ugotovljene posledice pripadala tožniku, glede na objavljeno sodno prakso, odškodnina iz tega naslova v višini 15 neto povprečnih plač, pri čemer se sklicuje na zadeve II Ips 275/2007 in II Ips 589/2005. 20. Sodišče prve stopnje je v zvezi s prisoditvijo te odškodnine v celoti upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca prof. dr. E.E., dr. med. spec. kirurg in spec. travmatolog, pri čemer je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, se opredelilo tudi do navedb tožnika glede nevšečnosti med zdravljenjem ter trajanja telesnih bolečin ter sprejelo odločitev, ki je materialnopravno pravilna. Primerjava z zadevami, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, je utemeljena. Sodišče prve stopnje je odškodnino prisodilo s primerjanjem odškodnin, ki so bile prisojene v podobnih škodnih primerih, ter iz tega naslova prisodi tudi primerno odškodnino v znesku 48.000,00 EUR. Tožnik sicer ne pove, kakšna odškodnina bi bila iz tega naslova pravilna oziroma je mogoče njegove navedbe šteti kot predlog, da se upošteva višji znesek, vendar pa takšna odločitev ne bi bila v skladu z namenom, za katerega se določi odškodnino v smislu določbe 2. odstavka 179. člena OZ, ki določa, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Povsem primerljivega primera s tožnikovim v objavljeni sodni praksi ni, citirana primera (II Ips 819/2005 in II Ips 334/2005) pa nedvomno kažeta na velikostni red, ki je ustrezen in je torej iz tega naslova tožniku pravilno prisojena odškodnina v višini 48.000,00 EUR. Tožnik se sklicuje na primere iz sodne prakse, v katerih so bile ugotovljene še hujše posledice za oškodovance, zato sklicevanje ni utemeljeno.

21. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenega zneska denarne odškodnine za strah v višini 6.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sodni izvedenec menil, da je tožnik do prihoda intervencijske ekipe 17 minut trpel izjemno intenziven strah, vendar pa iz izpovedi tožnika to ne izhaja. Tožnik je namreč izpovedal, da je bil ob dogodku nezavesten. Zato je tudi po stališču sodišča druge stopnje pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ob samem padcu ni utrpel primarnega strahu. Je pa tožnik tudi po stališču pritožbenega sodišča utrpel izredno hud sekundarni strah, saj je bila ob prvem pregledu ugotovljena huda poškodba hrbtenice, za katere je bilo jasno, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da bo tožnik trpel trajne posledice. Utemeljena je bila bojazen tožnika, da ne bo nikoli več mogel hoditi, to pa predstavlja strah, ki po svoji intenzivnosti oziroma grozi, ki jo povzroča, vsekakor utemeljuje odškodnino v prisojenem znesku 6.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s tem ugotovilo, da je tožnik v času zdravljenja prejemal pomirjevala ter bil udeležen pogovora s psihologom. Tudi po premestitvi na F. (Inštitut F.) je tožnik še dva meseca trpel intenziven strah za izid zdravljenja. Ugotovitev, da je strah trajal najmanj do 1. 6. 2007, ko se je aktivno zdravljenje zaključilo, je pravilna. Takrat je torej nastala situacija, ko je bil tožnik seznanjen z vsemi posledicami nastale poškodbe in v tem smislu ne gre več za strah, saj ne gre več za neko negotovo pričakovanje, ki bi povzročalo strah, temveč za stanje sprejemanja posledic poškodb kot takšnih ter dejstva, da je stanje končno.

22. Tožena stranka v zvezi s prisojenim zneskom povsem neutemeljeno navaja, da bi bil tožnik iz tega naslova kvečjemu upravičen do odškodnine v znesku 2.000,00 EUR. Gre za neutemeljene navedbe, ki ne upoštevajo teže tožnikovih poškodb ter tožnikove bojazni za svoje nadaljnjo eksistenco, tako fizično kot tudi glede skrbi za njegovo družino. Sklicevanje na primere, ki jih navaja pritožba tožene stranke (to je II Ips 1094/2008, II Dor 134/2011 in II Ips 638/2008) ni utemeljeno, saj ne gre za enake primere niti glede samega dogodka niti glede strahu. Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožnika, da se mu iz tega naslova prizna višji znesek odškodnine, najprej v kontekstu, da bi morala biti celotna odškodnina prisojena kot enotna odškodnina in v tem kontekstu tudi prisojen bistveno višji znesek skupne odškodnine, ki bi pomenil tudi višji znesek za strah. Tožnik s tem v zvezi neutemeljeno izpostavlja, da je padel iz višine 8 metrov in da se je tudi do prihoda reševalcev zavedal oziroma trpel strah. S tem v zvezi niso utemeljene navedbe tožnika, da gre za podzavestno kategorijo, ki je razumsko ni mogoče izključiti in zato tudi izpoved tožnika, da se dogodka ne spominja, ne izključuje tožnikove pravice do odškodnine za primarni strah. Glede na ugotovljeno tožnikovo nezavest ob padcu je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da nezavest tožnika pomeni dejstvo, ki v konkretnem primeru izključuje primarni strah.

23. Odškodnino za skaženost je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo v znesku 11.000,00 EUR, torej v približnem znesku 11 povprečnih neto plač v RS, pri čemer se je sklicevalo na odločitve v zadevah II Ips 926/2006, II Ips 659/2007, in VIII Ips 135/2010. Izhajalo je iz pravilne ugotovitve, da je tožnik paraplegik, vezan na uporabo invalidskega vozička ter kot takšen daje videz invalidne osebe. Upoštevalo je izpoved tožnika, da mu mimoidoči občasno naklonijo tudi miloščino, zaradi česar mu je neprijetno, nositi mora tudi slušni aparat, ki ga moti, sogovornika pa mora gledati v usta, da ga ta sploh razume. Tožnikova nespretna hoja na hoduljah vzbujata pri opazovalcu povečano pozornost in to tožnika prizadene. Tožnik ima zmanjšan volumen spodnjih udov, v hrbtenici na zadnji strani ima odprtino v približni velikosti 6 cm krat 3 cm, ki ni pokrita s kostjo, na vretencih je kovinski material v obliki ploščice in vijakov. Tožnik ima brazgotine preko kože, podkože in mišic na prsnem košu levo in ledvenem predelu hrbta. Odškodnina iz tega naslova je torej utemeljena, predvsem zaradi pravilnega stališča sodišča prve stopnje, da vezanost tožnika na invalidski voziček pri opazovalcih vzbuja pomilovanje in tudi zavračanje, prav tako pa tudi fizične posledice poškodb - brazgotine, odprtine, manjši volumen nog, vzbujajo pri opazovalcih povečano pozornost oziroma le-ti reagirajo tako, da tožnik zaradi tega nedvomno trpi duševne bolečine zaradi svoje spremenjenosti.

24. Tudi v tem delu tožena stranka povsem zgrešeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje ter se sklicuje na to, da bi bila primerna odškodnina v višini 5 plač in da je treba upoštevati odločitev v zadevi II Ips 106/2012 ter tudi II Ips 659/2007, II Ips 926/06 ter opozarja, da je edini primerljiv podatek v zadevi VIII Ips 135/2010. Tožnik pa zgolj s pavšalnimi navedbami izpodbija tudi ta del odločitve ter neutemeljeno odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 135/2010. V zadevi VIII Ips 135/2010 je bila oškodovancu za skaženost prisojena odškodnina v višini 13,9 plače, pri čemer je šlo podobno kot v tožnikovem primeru za paraplegijo, uporabo invalidskega vozička in bergel. Torej odškodnina v navedenem primeru ne odstopa bistveno od odločitve v tej zadevi. Znesek 22,6 plače se v navedeni odločitvi pojavlja le v kontekstu, da zavzemanje za nižjo odškodnino od 13,9 plač ni utemeljeno, ker je bila v odločitvi iz leta 2001 oškodovancu odškodnina prisojena v znesku 22,6 plač. Vrhovno sodišče RS ni posebej obrazložilo, za kakšen primer je šlo v primeru odškodnine v znesku 22,6 plač, zato na podlagi odločitve VIII Ips 135/2010 ni mogoče sklepati, da bi tožniku pripadala višja odškodnina od prisojene (11 plač).

25. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo 110.000,00 EUR oziroma približno 110 plač. Pri odločitvi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na odločitve v zadevah II Ips 659/2007 in II Ips 339/2004. V navedenih zadevah je šlo, kar je treba izpostaviti, za mlajše oškodovance in sicer v zadevi II Ips 659/2007 za 23 letnega oškodovanca, kar tudi vpliva na presojo te odškodnine.

26. Na podlagi izvedenskega mnenja ter izvedbe ostalih dokazov, predvsem izpovedbe tožnika, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik utrpel trajne posledice in sicer ima povsem negibno prsno hrbtenico v zgornjem delu, ki ne prevaja impulzov iz zgornjega dela hrbtenjače navzdol. Na spodnjih udih tožnik nima več sposobnosti gibanja kolkov, kolen, skočnih sklepov in prstov. Je slabo giben. Ne krči mišic, ne čuti dotika in bolečine. Nevrogena okvara sečnega mehurja pomeni, da tožnik ne kontrolira praznjenja mehurja, zato uporablja kateter. Glede katetra je tožnik pojasnil, da mu povzroča poškodbe sečnice, ter zaradi poškodb nastanejo zarastline, oziroma gre za dodatno posledico kateterizacije. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da pri tožniku tudi ne deluje tisti del živčevja, ki regulira praznjenje zadnjega črevesja. V zvezi s tem je tožnik pojasnil, da ima z odvajanjem blata težave, da ne ve, kdaj mora iti na veliko potrebo, običajno pa se zgodi, da na veliko potrebo ne gre tudi po cel teden. Nima neposrednega občutka, da mora iti na blato ter zato po drugih občutkih ugotavlja, ali mora iti. Ker tudi ne vonja, ga pogosto drugi opozarjajo na to, ali mora opraviti veliko potrebo. Na plenice je alergičen, zato jih ne uporablja. Ugotovljeno je tudi, da je pri tožniku ugotovljena delna gluhost in 62 % pareza desnega ravnotežnega živca, zato je prejel slušni aparat za desno uho. Zaradi hoje s pomočjo bergel in hodulj se mu je na obeh zapestjih razvil sindrom zapestnega kanala z utesnitvijo obeh središčnih živcev, zato je bil operiran v lokalni anesteziji na desnem zapestju. Tožnik zaradi posledic poškodb ni zmožen za aktivnosti, pri katerih mora uporabljati noge, lahko pa hodi le s pomočjo potisne hodulje. S pomočjo dokomolčnih ali doramenskih bergel ne more hoditi zaradi nestabilnosti. Verjetna izguba voha ga ovira pri zaznavanju hrane, škodljivih substanc in prijetnih vonjav. Okrnjeno je njegovo spolno življenje, saj mora pred spolnim aktom uporabljati stimulatorje erekcije. Za kopanje potrebuje pomoč, prav tako za oblačenje hlač in nogavic ter pri obuvanju. Ne more se ukvarjati s športom, hoditi na sprehode, ne more voziti vozila, ki ni prilagojeno za ročno upravljanje.

27. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni zmožen za samostojno hojo, da je vezan na voziček, le za krajše razdalje občasno uporablja potisne hodulje. Nezmožen je za katerokoli delo, razvrščen je v I. kategorijo invalidnosti, izvedenec pa je izgubo splošnih življenjskih aktivnosti ocenil oziroma funkcije ocenil za 80 %. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku obsežno in intenzivno, da zaradi tega duševno trpi, posebej ko primerja svoje dotedanje življenje z življenjem in zmožnostmi po poškodbi. Pritožbeno sodišče se glede na vse ugotovitve strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje ugotavlja, da je prisojena odškodnina pravilna. Zavzemanje tožnika za višjo oziroma tožene stranke za nižjo odškodnino iz tega naslova ni pravilno. Tožnik opozarja, da je bila v zadevi II Ips 339/2004 odškodnina izplačana poškodovanki v višini 174 povprečnih plač oziroma, da je bilo to delno plačilo in da je v seštevku daleč ta odškodnina presegla odškodnino, ki je bila prisojena tožniku. Meni, da bi moral za celotno nematerialno škodo prejeti najmanj 260.000,00 EUR oziroma, da je prejel za 50.000,00 EUR manj od povprečne odškodnine. Tožena stranka pa navaja, da bi moralo sodišče od te odškodnine odšteti invalidnino v znesku 29.807,10 EUR glede na invalidnino, ki jo prejema v višini 99,48 EUR mesečno od 28. 2. 2007 do tožnikovega 75. leta glede na pričakovano življenjsko dobo moških v Republiki Sloveniji ter iz tega razloga ob upoštevanju 50 % tožnikovega soprispevka in 29.807,10 EUR invalidnine.

28. Glede tega vprašanja je sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu (in sodbi) opr. št. Pdp 579/2014 z dne 26. 9. 2014 pojasnilo, da pri upoštevanju invalidnine ni mogoče upoštevati aktuarskega izračuna oziroma seštevka vseh bodočih prejemkov, temveč da se po prostem preudarku določi znesek iz tega naslova, ki se upošteva pri dosojeni odškodnini iz naslova negmotne škode. Tožena stranka v tem delu očitno ne sprejema razlogov pritožbenega sodišča, vendar zaradi tega njena pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je torej od prisojenega zneska odškodnine pravilno odštelo znesek, ki ga predstavlja skupen znesek invalidnine, ki ga je tožnik prejel v obdobju od 28. 2. 2007 do 31. 3. 2012, skupaj 5.931,90 EUR.

29. Narava poškodb, ki jih je utrpel tožnik, posledice s katerimi se srečuje oziroma, ki ga nedvomno ovirajo pri življenjskih aktivnostih povzročajo duševne bolečine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Primerjava s podobnim primerom, torej poškodbo s posledico paraplegije s težavami pri odvajanju blata in vode ter tudi drugimi posledicami (npr. sodba II Ips 659/2007 - oškodovanec star 31 let, zaradi padca višine je paraplegik, skupna odškodnina 179,2 plače) pokaže, da odškodnina, ki jo je tožnik prejel iz tega naslova ter tudi skupni znesek odškodnine dosega povsem primerljiv znesek. Zato zavzemanje tožnika za bistveno višjo odškodnino ni utemeljeno, saj primerjava s citiranimi zadevami pokaže bistveno težje posledice poškodb.

30. Pravilno je bilo upoštevano, da je tožnik 20. 6. 2013 od Zavarovalnice D. prejel znesek 41.729,26 EUR. Vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da znaša revalorizacija tega zneska 41.061,59 EUR. Revalorizacija namreč znaša 41.437,16 EUR, zato je v tem delu sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, z izračunom, ki temelji na spletni aplikaciji Statističnega urada Republike Slovenije ugotovilo pravilen znesek, tak kot ga tudi navaja tožena stranka v svoji pritožbi. Od zneska 82.793,15 EUR je treba odšteti znesek 41.437,16 EUR, zato je tožena stranka dolžna tožniku iz tega naslova plačati 41.355,99 EUR in ne 41.731,56 EUR, kot je to zmotno razsodilo sodišče prve stopnje. Zato je v tem delu pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz obrazložitve in izreka te sodbe (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je sodbo spremenilo tudi tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 41.731,56 EUR, saj tožniku pripadajo od višine 41.355,99 EUR.

31. V zvezi z gmotno škodo, ki jo tožnik uveljavlja, je sodišče prve stopnje izhajalo iz določbe prvega odstavka 174. člena OZ, ki določa, da kdor prizadane drugemu telesno poškodbo ali prizadane njegovo zdravje, mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi zaslužek izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem.

32. V zvezi s tožbenim zahtevkom in odločitvijo sodišča prve stopnje glede tuje pomoči, ki jo tožnik potrebuje, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem izpovedi tožnika in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ugotovilo, da je bil tožnik v času aktivnega zdravljenja dvakrat doma v Bosni in Hercegovini, skupaj 22 dni. Do 1. 6. 2007 je bil na rehabilitaciji v G., kjer so ga učili samostojnega življenja, teh veščin se je torej naučil do 1. 6. 2007 in sicer gre za presedanje z vozička na posteljo, oblačenje, umivanje. Do 1. 6. 2007, ko je bil tožnik dokončno odpuščen v domačo oskrbo, je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje potreboval skupno 7 ur tuje nege in pomoči na dan. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da gre za pomoč preko celega dneva in sicer umivanje, hranjenje, oblačenje, slačenje ter druga opravila, kot so kuhanje, pospravljanje, pranje in likanje. Ugotovilo je, da tožniku pomagajo izključno družinski člani, vendar pa to ne pomeni, da niso upravičeni do stroškov za tujo pomoč. Odločilo je, ob primerjavi odločitev v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4068/2011 in II Cp 1556/2011, da tožniku pripada urna postavka v znesku 4,5 EUR, kar ni tržna cena, temveč primerna cena glede na okoliščine. Glede na ure, ki jih je tožnik torej porabil do 1. 6. 2007, torej vse do zaključka zdravljenja, je bila tožniku iz tega naslova prisojena odškodnina v višini 693,00 EUR, torej za 22 dni, ko je bil v dveh obiskih doma in so mu družinski člani v času od 31. 3. 2007 do 11. 4. 2007 in od 27. 4. 2007 do 6. 5. 2007 nudili pomoč.

33. Za čas po koncu zdravljenja, torej od 1. 6. 2007 dalje, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik do vložitve tožbe potreboval za obdobje 326 dni 4 ure pomoči na dan, po enaki urni postavki, kar znaša 5.868,00 EUR. Skupna materialna škoda torej znaša 6.561,00 EUR, ob upoštevanem soprispevku pa 3.280,50 EUR. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je v tem času tožnik prejel dodatek za pomoč in postrežbo v znesku 552,56 EUR, kar je upoštevalo pri svoji odločitvi in mu priznalo 2.727,44 EUR gmotne škode za ta čas.

34. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik potrebuje 4 ure dnevne pomoči po koncu zdravljenja, je tudi iz tega naslova pravilno prisodilo denarno rento, ki tožniku pripada. Upoštevalo je trajanje tuje pomoči na mesec, višino urne postavke, navedeno pa znižalo za soprispevek tožnika ter zmanjšalo za dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga plačuje ZPIZ. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da skrb tožnikove žene oziroma otrok sodi v okvir, po katerem so dolžni zakonec oziroma otroci tožniku pomagati. Predvsem navedba, da je dolžna tožniku pomagati žena, in da zato iz tega razloga tožbeni zahtevek ni utemeljen, je povsem neutemeljena. Gre za izjemno hudo obliko invalidnosti, ki zahteva skrb, ki je ni mogoče opredeliti kot običajne skrbi zakonca za drugega zakonca. Ni namen zakonske zveze, da zakonec v primeru tako hude invalidnosti prevzema nase celotno skrb za invalidno osebo paraplegika. V tem delu tudi tožnik neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, saj iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik v večjem obsegu potreboval tujo pomoč. Glede na navedeno v tem delu pritožbi nista utemeljeni, posebej ne pritožba tožene stranke, da tožniku pripada največ 15 ur tuje pomoči na mesec.

35. Tožnik je pravilno postavil tožbeni zahtevek glede že dospele rente, zato pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da bi moral tožnik do konca glavne obravnave tožbeni zahtevek modificirati tako, da bi že zapadle zneske zahtevane rente združil v enoten znesek odškodnine in rentni zahtevek postavil za naprej.

36. Pravilna je tudi odločitev o plačilu stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo končni uspeh, ki ga je tožnik dosegel, saj ni podlage za to, da bi se pri odločitvi o stroških postopka ločeno upoštevala temelj in višina. Upoštevano je, da se je postopek začel v času veljavnosti (stare) Odvetniške tarife (Uradni list RS; št. 67/2003; OT), zato se v skladu z 41. členom Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; ZOdvT) v obravnavani zadevi OT še vedno uporablja, saj citirani 41. člen ZOdvT določa, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni Odvetniški tarifi. Odločitev sodišča je v tem delu natančno obrazložena in je pritožbeno sodišče ne povzema, temveč se nanjo v celoti sklicuje, v izogib ponavljanju.

37. Glede na obrazloženo je torej pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo (355. člen ZPP), v preostalem pa pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj v tem delu niso podani razlogi, ki jih navajata pritožbi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

38. Zaradi delnega uspeha v pritožbenem postopku sodišče druge stopnje ni posegalo niti v odločitev o stroških sodišča prve stopnje niti ni toženi stranki priznalo sorazmernega dela pritožbenih stroškov. Gre namreč za neznaten uspeh s pritožbo, ki ne utemeljuje priznanja stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato tudi tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

39. Odgovor tožene stranke na pritožbo tožnika ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP).