Jedro

Tožnik navaja, da je v relevantnem obdobju ostal brez rednega periodičnega dohodka, nekateri od dohodkov, ki jih je upoštevala toženka, pa da se ne nanašajo na relevantno obdobje oziroma imajo glede na tožbene navedbe naravo priložnostnih ali občasnih dohodkov. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi se toženka do teh okoliščin, ki utegnejo biti po navedeni zakonski ureditvi odločilnega pomena za odločitev v zadevi, kakorkoli opredelila oziroma da bi jih sploh ugotavljala, iz upravnega spisa pa tudi ne izhaja, da bi tožniku kakorkoli omogočila, da se opredeli glede narave ugotovljenih dohodkov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1989/2018 z dne 17. 8. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. ... Iz obrazložitve izhaja, da je toženka ugotovila, da znaša tožnikov dohodek v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, torej od aprila do junija 2018, 3382,84 EUR, ta dohodek pa obsega neto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti ter druge in preostale dohodke iz delovnega razmerja in preostale druge dohodke v relevantnem obdobju, kot izhajajo iz baze FURS. Tožnikov povprečni mesečni dohodek tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, trenutno v znesku 770,10 EUR. Toženka zato ugotavlja, da tožnik že z višino teh dohodkov presega limit za odobritev BPP, zato je tožnikovo vlogo zavrnila.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je od 10. 4. 2018 dalje brezposeln in da je na podlagi odločbe CSD z dne 31. 5. 2018 upravičen do denarne socialne pomoči, tako da mu BPP pripada avtomatično, brez preverjanja njegovega premoženjskega stanja. Toženka je pri preverjanju premoženjskega stanja zmotno upoštevala enkratni dohodek nadomestila plače in odpravnine, ki se nanaša na obdobje pred 1. 4. 2018, glede na 21. člen Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) pa se niti ne upošteva. Poleg tega je tožnik v juniju 2018 prejel 228,00 EUR nadomestila plače za april 2018, ki mu takrat ni bil izplačan, v maju pa 836,00 EUR plače za marec 2018. Tudi ta prejemek ne pomeni periodičnega prihodka, temveč enkratni znesek. Posebej poudarja, da je od 1. 8. 2018 brez dohodka, tako da je njegov položaj bistveno drugačen od tistega, ki ga je ugotovila toženka, ki poleg tega ni upoštevala, da ima tožnik za več kot 21.000,00 EUR dolgov. Svojo prošnjo za BPP je dopolnil šele v avgustu 2018, tako da bi toženka morala upoštevati njegov dohodek od maja do julija 2018, ko so tožnikovi dejanski dohodki celo nižji od 500,00 EUR mesečno. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in v celoti ugodi njegovi prošnji za dodelitev BPP oziroma podrejeno, naj zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da gre pri dodelitvi socialne pomoči, na katero se sklicuje tožnik, za socialno pomoč v enkratnem znesku, ki ni podlaga za avtomatično dodelitev BPP, redne denarne socialne pomoči pa tožnik ne prejema. Dohodke, ki jih je upoštevala pri odločanju, je v skladu s 33. členom ZBPP pridobila iz uradnih evidenc, podatki, ki jih navaja tožnik, pa se ne ujemajo povsem s pridobljenimi podatki, zato se do njih ne more natančno opredeliti. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. Tožnik ima sicer prav, da je treba določbo drugega odstavka 12. člena ZBPP uporabljati tako, da prosilec za BPP, ki je na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa prejemnik denarne socialne pomoči, avtomatično izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP (prim. sodbo naslovnega sodišča I U 1978/2014). Res je tudi, da se toženka do te okoliščine, ki jo v tožbi zatrjuje tožnik, v izpodbijani odločbi sploh ne opredeljuje, vendar pa po drugi strani tudi iz tožbenih navedb ne izhaja nič o naravi te socialne pomoči, niti o tem, zakaj se tožnik nanjo ni skliceval že pred izdajo izpodbijane odločbe. Okoliščine v zvezi s to socialno pomočjo zato ostajajo povsem nerazčiščene, sodišče pa se strinja s pravnim stališčem toženke, da glede na logiko ureditve, predpisane v drugem odstavku 14. člena ZBPP, dodelitev enkratne (izredne) socialne pomoči niti ne bi moglo vplivati na tožnikovo pravico do dodelitve BPP. Vendar pa se sodišče v to vprašanje ne spušča podrobneje, deloma zaradi že omenjene nepopolne razčiščenosti dejanskega stanja v tem pogledu, predvsem pa zato, ker je svojo odločitev lahko oprlo na druge okoliščine, kot je obrazloženo v nadaljevanju.

6. Kot pravilno navaja toženka, ZBPP upravičenost do dodelitve BPP veže na materialni položaj prosilca (prvi odstavek 13. člena), in sicer kot prag postavlja mesečni povprečni dohodek na člana prosilčeve družine, ki ne sme presegati višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (drugi odstavek 13. člena). Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Ta zakon je ZSVarPre, ki v 20. členu določa, da se pri izračunu višine lastnega dohodka upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge.

7. Iz upravnih spisov (dopis z dne 26. 7. 2018 na list. št. 5) izhaja, da je toženka tožnikovo vlogo štela za nepopolno, saj ga je pozvala k njeni dopolnitvi in se pri tem sklicevala na 67. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki ureja dopolnjevanje nepopolnih vlog. Ta člen v drugem odstavku med drugim določa, da se v primeru, če stranka pomanjkljivosti odpravi v postavljenem roku, šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene. Iz neurejenih upravnih spisov je sicer praktično nemogoče ugotoviti, s katero listino so bile pomanjkljivosti odpravljene, niti se toženka do tega ne opredeljuje v obrazložitvi izpodbijane odločbe, vendar pa je glede na vsebino listine in časovni potek postopka mogoče sklepati, da je toženka štela, da se je to zgodilo z elektronskim sporočilom tožnikovega pooblaščenca z dne 31. 7. 2018. Tudi tožnik, razen povsem splošne trditve, da je svojo vlogo dopolnil v avgustu, o tem ne pove ničesar, zato sodišče meni, da je toženka ravnala pravilno, ko je tožnikove dohodke ugotavljala za obdobje od aprila do junija 2018. 8. Vendar pa ima tožnik prav, da toženka pri tem ni ustrezno upoštevala določb ZSVarPre. Ta zakon namreč posebej ureja situacijo, ko je upravičenec ostal brez rednega periodičnega dohodka (prvi odstavek 21. člena) oziroma če je tak dohodek šele začel prejemati (drugi odstavek 21. člena). Prav tako ZSVarPre posebej ureja, kako je treba upoštevati priložnostne (22. člen) oziroma občasne (23. člen) dohodke, nobenih od teh dohodkov pa se ne upošteva v celotnem znesku.

9. Tožnik navaja, da je v relevantnem obdobju ostal brez rednega periodičnega dohodka, nekateri od dohodkov, ki jih je upoštevala toženka, pa da se ne nanašajo na relevantno obdobje oziroma imajo glede na tožbene navedbe naravo priložnostnih ali občasnih dohodkov. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi se toženka do teh okoliščin, ki utegnejo biti po navedeni zakonski ureditvi odločilnega pomena za odločitev v zadevi, kakorkoli opredelila oziroma da bi jih sploh ugotavljala, iz upravnega spisa pa tudi ne izhaja, da bi tožniku kakorkoli omogočila, da se opredeli glede narave ugotovljenih dohodkov.

10. To pa so kršitve določb upravnega postopka, ki se v vsakem primeru štejejo za bistvene (druga in sedma točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zato je sodišče v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo iz izpodbijano odločbo odpravilo. Kot je bilo obrazloženo, v postopku niso bile razčiščene nekatere okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev v zadevi, zato sodišče ni imelo podlage, da bi s sodbo samo odločilo o stvari (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

11. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov postopka v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

12. V skladu s četrtim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se v postopkih odločanja o dodelitvi BPP taksa ne plača, tako da je tožnikova prošnja za oprostitev sodnih taks brezpredmetna, zato sodišče o njej ni odločalo.