Jedro

Sodišče prve stopnje je za vprašanje zastaranja prevoznine utemeljeno upoštevalo enoletni zastaralni rok.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23.3.2010 razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke; tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 721,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej ugoditev tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da so bili računi izdani za opravljanje mednarodnih prevoznih storitev, vendar pa je napačna nadaljnja ugotovitev, da v takem primeru velja izključno CMR ter enoletni zastaralni rok. Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu ter CMR obravnavata le zastaranje odškodninske terjatve naročnika prevoza napram prevozniku, v kolikor voznik namerno ali iz malomarnosti med prevozom poškoduje blago v mednarodnem prometu, nikjer pa ni omenjen kakršenkoli zastaralni rok za zastaranje terjatve voznika oziroma izvajalca prevoza napram naročniku prevoza, zaradi neplačanih izstavljenih računov za prevozne storitve. Prav tako se sodišče nikjer ni opredelilo o dejstvu, da sta obe pravdni stranki pravni osebi, ustanovljeni v Republiki Sloveniji, ki imata tudi sedež v Republiki Sloveniji. Sodišče se tudi ni nikjer opredelilo o prevozih po posameznih računih, ki kot rečeno, niti po temelju in niti po višini med pravdnima strankama niso sporni, moralo pa bi pojasniti, za katerega od posameznih prevozov se uporablja CMR konvencija in zakaj, pri čemer bi moralo ustrezno upoštevati tudi dejstvo, da so se predmetni prevozi blaga opravljali znotraj meja polnopravnih članic Evropske unije. Hkrati se tožeča stranka pritožuje tudi na odmero stroškov v predmetni sodbi, poleg tega pa bi moralo sodišče v sodbi zapisati, da pričnejo teči zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka po pravnomočnosti sodne odločbe in ne od vročitve predmetne sodbe.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka račune, katerih plačilo (prevoznino) vtožuje v tem postopku od tožene stranke, izdala za opravljene mednarodne prevoze blaga, ter da je šlo za prevoze blaga, pri katerih sta bila prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od teh eden v Sloveniji. Tožeča stranka v zvezi s tem v svojih pritožbenih izvajanjih ni jasna, saj enkrat navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da so bili računi izdani za opravljene mednarodne prevozne storitve (kar da med pravdnima strankama niti ni bilo sporno), po drugi strani pa (neutemeljeno) očita sodišču, da se ni opredelilo do prevozov po posamičnih računih in ni pojasnilo, za katerega od posameznih prevozov se uporablja CMR konvencija in zakaj.

Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR) v 1. čl. določa, da se uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu blaga po cesti na vozilih, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica, ne glede na sedež in državno pripadnost strank. Res je, da konvencija podrobneje ureja (le) odgovornost prevoznika za škodo na blagu oziroma za zamudo pri izročitvi blaga (IV. poglavje) in da v zvezi s prevozom ne vsebuje kakšnih posebnih določb. Vendar pa v V. poglavju posebej obravnava „zahtevke in postopke“ in je v 31. čl. (sodna pristojnost) govora o „sporih, ki slede iz prevoza po tej konvenciji...“, v 1. odst. 32. čl. pa je (nasplošno) določeno, da pravica do vložitve tožbe v zvezi s prevozom po tej konvenciji zastara v enem letu (oziroma v treh letih pri namerni kršitvi ali malomarnosti, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo), pri čemer začne teči zastaralni rok v primerih, ki niso obravnavani v tč. a) in b), po izteku treh mesecev od dneva, ko je bila sklenjena prevozna pogodba (točka c). Glede na to je sodišče prve stopnje za vprašanje zastaranja prevoznine utemeljeno upoštevalo enoletni zastaralni rok in pri tem pravilno navedlo, da prihaja v obravnavanem primeru v poštev začetek teka zastaralnega roka, ki je naveden v točki c) 32. čl. CMR. Pritožnica pa niti ne izpodbija po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejstva, da je do vložitve predloga za izvršbo v obravnavani zadevi potekel enoletni zastaralni rok (računajoč od izteka treh mesecev od sklenitve prevozne pogodbe), zaradi česar je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Da se za vprašanje zastaranja prevoznine za opravljen mednarodni cestni prevoz blaga upošteva enoletni zastaralni rok, določen v 32. čl. CMR konvencije, je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi pod opr.št. III Ips 21/98 z dne 14.10.1999. Neutemeljeno pa pritožnica izpodbija tudi stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi, saj je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da tečejo zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov od poteka izpolnitvenega roka dalje, ne pa šele od pravnomočnosti sodbe.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.