Jedro

Pri tipični odškodninski pravdi je treba šteti, da gre za isto dejansko in pravno podlago, kadar vsi zahtevki izvirajo iz istega historičnega (škodnega) dogodka, za obstoj iste pravne podlage pa, ko so vsi zahtevki odškodninske narave.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se razveljavi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

2. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški in bo o njih odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku tožeče stranke za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ter da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Celju.

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje z navedbo, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter smiselno predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navajal je, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je za odločanje o tožbenem zahtevku stvarno pristojno okrajno sodišče iz razloga, ker po mnenju sodišča prve stopnje premoženjska in nepremoženjska škoda ne bi imeli iste pravne podlage. Navajal je, da so okrožna sodišča pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta presega 20.000,00 EUR, v konkretnem primeru pa vrednost spornega predmeta v višini 20.261,96 EUR presega 20.000,00 EUR in je zato za sojenje pristojno okrožno sodišče in ne okrajno sodišče. Navajal je še, da meni, da zahtevek za povrnitev premoženjske škode, kot tudi zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, imata isto dejansko podlago, celoten zahtevek izhaja iz istega škodnega dogodka, ki se je zgodil 7. 12. 2011. Drugi odstavek 41. člena ZPP pa določa, da če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Obstaja tudi drugačna sodna praksa od tiste, ki jo je v izpodbijanem sklepu navedlo sodišče prve stopnje in na to drugačno sodno prakso opozarja tožnik. Stališče Višjega sodišča v Ljubljani v odločbi II Cp 3281/2007 je, da zahtevka za povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, ki izvirata iz istega škodnega dogodka, imata isto pravno in dejansko podlago. ZPP ne definira pojma pravne oziroma dejanske podlage, se je pa sodna praksa oprla na pravno teorijo, ki jasno določa, kaj je pravna in dejanska podlaga. Tožnik se v celoti sklicuje na citirani sklep in tam navedeno obrazložitev. Ker premoženjska in nepremoženjska škoda izhajata iz istega škodnega dogodka, ki se je zgodil 7. 12. 2011 in gre za odškodninski zahtevek, ima zahtevek isto pravno podlago, zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit in ga je potrebno razveljaviti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz podatkov v spisovnem gradivu izhaja: - da tožnik s tožbo zahteva plačilo denarnega zneska 20.261,96 EUR s pripadki, to pa je zahtevana odškodnina za zatrjevano nematerialno škodo v višini 20.000,00 EUR zaradi utrpelih telesnih poškodb in zahtevana odškodnina 261,96 EUR za utrpelo materialno škodo zaradi stroškov prevozov za potrebe zdravljenja, vso zatrjevano škodo je tožnik utrpel 7. 12. 2011 pri izvajanju dela na čistilni napravi, ko mu je na višini približno 4 metre zdrsnilo in je padel na betonska tla in pri tem utrpel hudo telesno poškodbo, - da je sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta upoštevalo celoten vtoževan znesek 20.261,96 EUR in je tudi sodno takso za tožbo odmerilo od tega celotnega zneska.

5. Torej tožnik zahteva denarno odškodnino za škodo, ki mu je nastala v enem škodnem dogodku in je zanjo po tožnikovih trditvah odgovoren toženec po določbah Obligacijskega zakonika o neposlovni odškodninski odgovornosti. Zahtevana zneska za povrnitev nematerialne in materialne škode izvirata iz istega življenjskega dogodka in ju bo sodišče prve stopnje presojalo po istih pravnih pravilih, torej imata odškodninsko pravno podlago. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje napačna, da je sodišče prve stopnje glede na vse zgoraj izpostavljene okoliščine zmotno presodilo, da gre za objektivno kumulacijo dveh zahtevkov, ki nimata iste dejanske in pravne podlage, zato je zmotno uporabilo drugi odstavek 41. člena ZPP.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi potrebno upoštevati določbo prvega odstavka 41. člena ZPP in ugotoviti, da je stvarno pristojno okrožno sodišče glede na seštevek obeh zahtevkov za nematerialno in materialno škodo.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da ni mogoče določiti stvarne pristojnosti na podlagi seštevka vrednosti obeh zahtevkov in da v obravnavanem primeru nimata iste dejanske in pravne podlage zahtevka za nematerialno in materialno škodo, ki izvirata iz enega oziroma istega škodnega dogodka.

Komentar k 41. členu ZPP (GV 2005, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem) izraža pomislek, da je prestrogo pojmovanje o delitvi dejanske in pravne podlage odškodninskih zahtevkov, ki izvirajo iz istega življenjskega dogodka. Pravna teorija se zavzema za stališče, da je pri uveljavljanju več zahtevkov v isti tožbi pri tipični odškodninski pravdi treba šteti, da gre za isto dejansko in pravno podlago, kadar vsi zahtevki izvirajo iz istega škodnega dogodka, da bi morala za obstoj iste pravne podlage zadoščati ugotovitev, da so vsi zahtevki odškodninsko pravne narave (prof. dr. Aleš Galič, Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih, Pravni letopis 2012, Inštitut za primerjalno pravo, enako o dejanski in pravni podlagi odškodninskih zahtevkov tudi prof. dr. Jože Juhart, Civilno procesno pravo).

7. Sodna praksa glede tega vprašanja ni enotna, zastopa tudi stališče, da gre pri odškodninskih zahtevkih, ki obsegajo zahtevke za denarno odškodnino za povrnitev različnih vrst, oziroma oblik škode iz istega škodnega dogodka, za zahtevke z enako dejansko in pravno podlago (VSL II Cp 3281/2007 in I Cp 2234/2015).

8. Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo sprejema stališče pritožbe glede na vse ugotovljene okoliščine primera, zato je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Zaradi sprejete odločitve po mnenju pritožbenega sodišča ne bodo v ničemer kršene z ustavo varovane človekove pravice in temeljne svoboščine pravdnih strank.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.