Jedro

V primeru prenehanja delovnega razmerja po 2. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) pride do prenehanja s sklenjenim pisnim sporazumom, ki je konstitutivni akt, kar pomeni, da je za pravilno odločitev potrebno ugotoviti, ali je med strankama prišlo do pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni podpisala izjave o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, zaradi česar ta izjava ne more biti podlaga za prenehanje delovnega razmerja. zato je sodišče razveljavilo tudi na podlagi sporazuma izdana sklepa tožene stranke, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in naložilo toženi stranki priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 15. 11. 1998 do 15. 6. 2000. Sodišče je na podlagi izvedeniškega mnenja grafologa ugotovilo, da tožnica ni podpisala izjave, temveč je nekdo posnel njen podpis s podpisa na pogodbi o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tudi zaslišanje predlagane priče D. Č. in postavitev drugega izvedenca grafologa, ne bi pripomoglo k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji je tožena stranka sama vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo kršeno načelo materialne resnice. V sodnem postopku je predlagal izvedbo dveh dokazov (zaslišanje priče Č. in upoštevanje grafološkega mnenja T. M.), ki kažejo na to, da je tožnica sama podpisala izjavo o prenehanju delovnega razmerja. S tem, ko sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, s čimer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zato tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Vendar se ta določba še ne uporablja v postopkih, v katerih je bila tožba vložena pred uveljavitvijo ZPP - torej pred 14. 7. 1999. Ker je bila v tej zadevi tožba vložena prej (14. 12. 1998), je revizija, ki jo je vložila tožena stranka sama, dovoljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Tožena stranka ne navede izrecno, katere določbe pravdnega postopka naj bi bile kršene. Smiselno pa uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Navaja namreč le, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo dveh predlaganih dokazov, kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Smiselno torej zatrjuje nepravilno uporabo določbe 213. člena v zvezi z 8. členom ZPP.

V skladu z drugo točko prvega odstavka 370. člena ZPP je navedena kršitev revizijski razlog le, če je storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje. Kolikor gre za kršitev v postopku pred sodiščem prve stopnje, jo je v reviziji mogoče uveljavljati le, če jo je stranka neuspešno uveljavljala že v pritožbi. Tožena stranka v pritožbi (ki jo je v njenem imenu vložil pooblaščeni odvetnik) ni uveljavljala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kot pritožbene razloge je izrecno navedla in tudi obrazložila le zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

Revizijske navedbe je zato mogoče šteti le za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. Vendar revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370.člena ZPP). Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. To dejansko stanje pa je jasno: tožnica ni podpisala izjave o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno presodilo, da tak sporazum ne more biti veljavna pravna podlaga za prenehanje delovnega razmerja tožnice. V primeru prenehanja delovnega razmerja po 2. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) pride do prenehanja s sklenjenim pisnim sporazumom, ki je konstitutivni akt, kar pomeni, da je za pravilno odločitev potrebno ugotoviti, ali je med strankama prišlo do pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Ker v obravnavanem primeru pisnega sporazuma med strankama dejansko ni bilo, tudi do prenehanja delovnega razmerja iz tega razloga ni moglo priti.

Ker glede na navedeno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).