Jedro

Glede na izrecne določbe OdFIHO in Pravilnika merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 92/98), da morajo invalidske organizacije, če žele pridobiti sredstva FIHO, delovati na celotnem območju države, je odločitev tožene stranke, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za dodelitev sredstev fundacije, ker ne deluje na območju celotne države, ampak le na lokalnem nivoju, pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožeče stranke za dodelitev sredstev fundacije v letu 1999. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da se vloga zavrne, ker tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev, določenih v 8. členu Pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 92/98, v nadaljevanju: pravilnik) Tožeča stranka v tožbi navaja, da namen, zaradi katerega je bila tožena stranka ustanovljena, opredeljuje 10. člen Odloka o ustanovitvi fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 9/98, v nadaljevanju OdFIHO), ki določa, da je osnovna dejavnost tožene stranke financiranje oziroma sofinanciranje delovanja invalidskih organizacij. Tožeča stranka meni, da izpolnjuje vse kriterije za dodelitev sredstev po 8. členu pravilnika, razen kriterija izvajanje programov na območju celotne države. Tožena stranka je napačno sklepala, da mora imeti tožeča stranka svoje podružnice oziroma svoje organe na območju celotne države. Tožena stranka je pri svoji odločitvi upoštevala le to, da tožeča stranka po krajevnem kriteriju deluje samo v A, ker ima tam svoje prostore in svoje organe. Ni pa upoštevala tega, da tožeča stranka po personalnem kriteriju zastopa ogrožene posameznike iz vse države, saj invalidni študenti prihajajo na študij z območja vse Slovenije. Krajevno omejeno delovanje je nujno, saj ima Slovenija le dve univerzitetni mesti, tako da ni mogoče ustanoviti organizacije, ki bi skrbela za potrebe invalidnih študentov v vseh krajih Slovenije, temveč le za invalidne študente iz vseh krajev Slovenije. Izvaja pa jih seveda tam, kjer ti študenti so, torej v kraju, kjer je univerza in kjer študirajo. Tožeča stranka je bila ustanovljena z namenom, da pomaga invalidnim študentom iz vse Slovenije pri študiju na Ljubljanski univerzi. Invalidni študentje, za katere se izvajajo programi, se namreč po končanem šolanju, pa tudi med samim šolanjem, vračajo v domače kraje, kar predstavlja tudi izpolnjevanje krajevnega kriterija. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče v skladu z 61. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS), izpodbijani sklep odpravi in prošnji tožeče stranke za dodelitev sredstev fundacije ugodi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na Zakon o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (Uradni list RS, št. 44/96, v nadaljevanju ZLPLS), v določbah katerega je bila določena ustanovitev Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: FIHO). Isti zakon je v 14. členu predvidel pravilnik kot splošni akt, na podlagi katerega se razporejajo sredstva fundacije. OdFIHO, s katerim je bila ustanovljena FIHO, v 8. členu določa, da se fundacija ustanovi "za trajne in splošno koristne namene pri financiranju dejavnosti invalidskih in humanitarnih organizacij na celotnem območju Republike Slovenije", v 16. členu pa je določena vloga pravilnika, ki v 8. členu določa pogoje za financiranje iz sredstev fundacije. Eden od nujnih pogojev je, da invalidske oziroma humanitarne organizacije "izvajajo programe za funkcionalno, socialno in zdravstveno ogrožene posameznike na vsem območju države." Tudi v 9. členu pravilnika je določeno načelo, da se zagotavljajo posebni socialni programi in storitve uporabnikom na območju celotne države. FIHO naj bi torej s svojimi sredstvi financirala oziroma sofinancirala le dejavnost oziroma posebne socialne programe tistih invalidskih in humanitarnih organizacij, ki so nacionalnega pomena in s svojo dejavnostjo pokrivajo območje vse države. Taka ureditev naj bi omogočala selekcijo med uporabniki sredstev fundacije, upoštevaje prioritete glede na nacionalne programe ter preprečevala neracionalno in neutemeljeno drobljenje sredstev fundacije. Različne invalidske in humanitarne organizacije, ki so zgolj lokalnega pomena, tako ne prihajajo v poštev pri uporabi sredstev fundacije in si zagotavljajo finančna sredstva na druge načine (članarina, prispevki, sponzorstvo, dotacije iz lokalnih virov). Komisija tožene stranke je ob vlogi tožeče stranke ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev iz 8. člena pravilnika, ker ima v odločbi o registraciji društva UE A z dne 12. 2. 1997, izrecno vpisano, da deluje na območju Mestne občine A. Tožeča stranka torej ne deluje v državnem merilu oziroma na celotnem območju države, kar velja kot temeljni pogoj po prej navedenih splošnih pravnih aktih. Sicer pa je tožena stranka ponudila tožeči stranki svojo pomoč pri iskanju ustrezne rešitve ob sodelovanju drugih invalidskih organizacij, da bi te v svojih programih zagotavljale ustrezne storitve tudi invalidom organiziranih pri tožeči stranki. Tožena stranka podpira delo tožeče stranke in kolikor bo tožeča stranka v letu 2000 želela sodelovati pri sofinanciranju iz sredstev FIHO, se mora reorganizirati, ustanoviti Zvezo klubov invalidnih študentov ter izpolnjevati druge pogoje, ki so določeni v aktih FIHO. Pripominja tudi, da tožeča stranka v tožbi niti z besedico ne omenja odločbe Upravne enote A o njeni registraciji, ki določa območje njenega delovanja in je v tem sporu odločilnega pomena. Neutemeljen je tudi predlog tožeče stranke, da naj sodišče ugodi njeni prošnji za dodelitev sredstev. O razporeditvi sredstev FIHO namreč odloča izključno svet fundacije v skladu z merili in pogoji, določenimi v pravilniku, in ob soglasju Državnega zbora Republike Slovenije. Nobena invalidska oziroma humanitarna organizacija nima vnaprej zagotovljene pravice do določenega obsega sredstev. Ali, in kolikšen delež sredstev lahko pridobi, je odvisno od ocene vseh pogojev in meril, pa tudi od finančnih možnosti v skladu z letnim finančnim načrtom FIHO. Ravno zato je za odločanje o razporeditvi sredstev obvezen predhoden javni razpis, katerega pa se lahko udeleži vsaka zainteresirana invalidska oziroma humanitarna organizacija ob pogojih, ki so dani v razpisu. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

FIHO je bila ustanovljena za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij na podlagi določb ZLPLS, z OdFIHO, ki je opredelil njen namen, ustanovitveno premoženje, dejavnost, razpolaganje s prihodki in njeno organizacijo. V 8. členu OdFIHO je določeno, da se fundacija ustanovi za trajne in splošno koristne namene pri financiranju dejavnosti invalidskih in humanitarnih organizacij na celotnem območju Republike Slovenije, v 16. členu pa, da fundacija uporablja sredstva za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v skladu s pravilnikom. Tožena stranka se zato v izpodbijanem sklepu in v odgovoru na tožbo pravilno sklicuje na 8. člen navedenega pravilnika, ki določa, da morajo invalidske organizacije, ki se financirajo oziroma sofinancirajo iz sredstev FIHO med drugim izpolnjevati tudi pogoj, da izvajajo programe za funkcionalno, socialno in zdravstveno ogrožene posameznike na celotnem območju države. Iz podatkov upravnih spisov, odločbe Upravne enote A z dne 12. 2. 1997, pa je razvidno, da je tožeča stranka vpisana v register društev, ki ga vodi Upravna enota A, da ima sedež v A, K 4, in da tožeča stranka deluje na območju Mestne občine A. Glede na izrecne določbe OdFIHO in pravilnika, da morajo invalidske organizacije, če žele pridobiti sredstva FIHO, delovati na celotnem območju države, je tako odločitev tožene stranke, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za dodelitev sredstev fundacije, ker ne deluje na območju celotne države, ampak le na lokalnem nivoju, pravilna. Tožeča stranka ugovarja, da skrbi za invalidne študente, ki študirajo na Ljubljanski univerzi, ti pa so iz vse Slovenije, kar po mnenju tožeče stranke pomeni, da izpolnjuje tudi krajevni kriterij za dodelitev sredstev fundacije določen s pravilnikom. Sodišče ugovora ne more upoštevati, saj je v OdFIHO in v pravilniku postavljen pogoj, da morajo invalidske organizacije, ki žele pridobiti sredstva tožene stranke, izvajati programe na celotnem območju Republike Slovenije, tega pogoja pa tožeča stranka po podatkih spisa ne izpolnjuje. Iz listin, ki so v upravnem spisu je razvidno, da je tožena stranka večkrat obravnavala problematiko tožeče stranke in jo tudi posredovala petim invalidskim organizacijam s prošnjo, da v okviru njihovega letnega programa dejavnosti sofinancirajo program tožeče stranke za invalide študente, ki glede na vrsto invalidnosti spadajo v njihovo področje dejavnosti, o višini prispevka za posameznega študenta invalida pa naj se invalidske organizacije dogovorijo v okviru Sveta invalidskih organizacij Slovenije.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).