Jedro

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče preizkusi le tiste kršitve zakona, ki jih vložnik jasno in določno uveljavlja. To stori tako, da navede posamezno kršitev iz 1., 2. ali 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, kot jih določajo členi 371 in 372 ZKP, v zvezi z zatrjevanimi kršitvami pa mora navesti tudi konkretna dejstva in okoliščine, v zvezi s katerimi naj bi bila zatrjevana kršitev podana.

Izrek

Zahteva J.B., hčere obsojenega A.B., za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bil A.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja nedovoljene trgovine po 1. odstavku 226. člena KZ, ponarejanja listin po 1. odstavku 306. člena KZ, posebnega primera ponarejanja listin po 1. odstavku 307. člena KZ, overitve lažne vsebine po 1. odstavku 308. člena KZ, kršitve predpisov o cenah po 1. odstavku 227. člena KZ in goljufije po 1. odstavku 258. člena KZ. Za dejanja mu je bila izrečena enotna kazen 2 leti zapora, vanjo pa vštet čas, prebit v priporu.

Zoper takšno pravnomočno sodbo je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti hči pokojnega obsojenca J.B. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vložnica navaja, da iz sodb sodišča prve in druge stopnje nesporno izhaja, da je bil bistveno kršen kazenski postopek in kazenski zakon, in sicer, da sploh ni bila ugotovljena krivda niti kazenska odgovornost in da iz samega opisa dejanj ne izhajajo znaki kaznivega dejanja. Zatrjuje, da v odločbi niso navedeni specialni predpisi, ki so bili uporabljeni, niti niso bile uporabljene določbe o izreku enotne kazni. Nadalje zatrjuje, da dejanje, za katerega je bil obsojeni spoznan za krivega, sploh ni kaznivo dejanje ne po sedanjih ne po takratnih predpisih, najhujšo kršitev pa vidi v tem, da kazenska odgovornost sploh ni bila ugotovljena.

Vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in obsojenega A.B. oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo ugotavlja, da se vložnica ne sklicuje na nobeno konkretno kršitev določb kazenskega postopka in da tudi zatrjevane kršitve kazenskega zakona ne konkretizira, ker ne pove, kateri znaki kaznivih dejanj manjkajo v opisih. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V določbi 1. odstavka 424. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pomeni, da pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti preizkus po uradni dolžnosti, kot ga sicer določa 376. člen ZKP za pritožbeni postopek, ne prihaja v poštev. Sodišče lahko preizkusi, ne da bi delovalo po lastni iniciativi, le tiste kršitve zakona, ki jih vložnik uveljavlja povsem jasno in določno, tako da navede posamezno kršitev iz 1., 2. ali 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, kot jih določajo členi 371 in 372 ZKP, hkrati pa mora v zvezi zatrjevanimi kršitvami navesti konkretna dejstva in okoliščine, v zvezi s katerimi naj bi bila zatrjevana kršitev podana. V kolikor vložnik uveljavlja takšne kršitve v zvezi z več kaznivimi dejanji, mora tudi navesti, na katero kaznivo dejanje se zatrjevane kršitve nanašajo, v kolikor to ni že jasno razvidno iz uveljavljanih okoliščih.

V obravnavani zadevi vložnica povsem splošno zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in postopka ni konkretizirala niti z opredelitvijo, za katero kršitev postopka ali kazenskega zakona naj bi šlo, niti ni v zvezi z zatrjevanimi kršitvami postavila trditve, iz katerih dejstev naj bi kršitve izhajale, prav tako ni navedla v zvezi s katerimi posameznimi dejanji naj bi bile zatrjevane kršitve podane.

Zatrjevanje, da ni bila ugotovljena krivda niti kazenska odgovornost, predstavlja uveljavljanje nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Na podlagi takšne zahteve je bilo mogoče le preizkusiti, ali opisi dejanj v izreku sodbe sodišča prve stopnje predstavljajo uresničitev zakonskih znakov kaznivih dejanj po sprejetih pravnih kvalifikacijah. Ta preizkus očitkov o tem, da iz opisov kaznivih dejanj ne izhajajo znaki kaznivih dejanj, ne potrjuje.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki se uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti in da je ta v že navedenem delu vložena zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo.