Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je v času trajanja prvega spora med strankama (o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ukinila delovno mesto tožnice. Iz tega razloga je ravnala zakonito, četudi tožnice po ugotovitvi, da predhodna odpoved ni bila zakonito, ni reintegrirala v delovno razmerje, ampak ji je zgolj podala obvestilo o nameravani odpovedi in jo napotila na čakanje na delo. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je sledila, je zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 15. 11. 1999 tožene stranke Z. d.d., na naslovu ... z dne 11. 3. 2009, izdana tožeči stranki D.H., stanujoči na naslovu ..., nezakonita, da se redna odpoved o zaposlitvi razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko dejansko pozvati nazaj na delo na delovno mesto v skladu z že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ali na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji in vrsti njene strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim, ji vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, ji obračunati pripadajoče bruto plače za ves čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter ji le te izplačati po prehodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov v pripadajočih mesečnih neto zneskih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila, ji za ves čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice iz dela in po delu v roku 8 dni pod izvršbo ter ji povrniti vse stroške postopka skupaj z 20 % DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila ter stroške pritožbenega postopka, podrejeno pa da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita, saj je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično zmotno uporabilo materialno pravo in sprejelo materialnopravno zmotno odločitev, podane pa so tudi bistvene kršitve določb postopka. Poudarja, da tožena stranka tožeče stranke dejansko ni pozvala nazaj na delo, temveč zgolj formalno, 3. 3. 2009 pa ji je vročila obvestilo o nameravani odpovedi, dne 11. 3. 2009 pa skupaj s pozivom na vrnitev na delo še redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožena stranka je kot poslovni razlog navedla ukinitev delovnega mesta, za ta poslovni razlog pa je vedela že 7. 12. 2004, ko naj bi po svoji upravi kot pristojnemu organu sprejela sklep, da se 1. 1. 2005 ukine odsek likvidacije kmetijskih škod PE ... in da se takrat zaposlena delavka na delovnem mestu tehnik III Ž.M. integrira v odsek za cenitev in likvidacijo škod v PE ..., ostala delovna mesta odseka pa se ukinejo. Torej je tožena stranka že takrat vedela, da tožnice ne bo mogla pozvati nazaj na delovno mesto. Glede na vročeno nameravano odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2009 ter poziv na vrnitev na delo in odreditev čakanja skupaj z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, niso bile dane možnosti, da bi tožnica toženi stranki sporočila, da je tekom postopka izredne odpovedi pridobila, na lastno iniciativo, višjo izobrazbo, saj komunikacije s tožnico tožena stranka ni vzpostavila, kar kaže na neprimeren odnos do tožnice. Zgolj v razjasnitev okoliščin navaja, da to kaže na dejstvo, da se jo želi znebiti na kakršenkoli način, pri čemer tožnica dodaja, da jo je tožena stranka, ko ji je potekel odpovedni rok, pozvala z vabilom, da v četrtek 14. 5. 2009 v službo pripelje kolo ter da jo čaka nagrada, tožeča stranka tega vabila ni vložila v spis, to pa kaže na nespoštovanje s strani tožene stranke do tožnice. Tožnica je sama povedala, da se je že leta 2004 govorilo o reorganizaciji, saj so že takrat do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uvajali novo delovno mesto likvidator škod, kar nedvomno kaže, da je imela tožena stranka vse do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namen nadaljnjega sodelovanja s tožnico. Kljub temu, da se je odsek likvidacije kmetijskih škod integriral v odsek premoženjskih zavarovanj, so zavarovanja za kmetijske posevke in plodove ter živali še vedno ostala in se pri toženi stranki izvajajo. Reorganizacija pri toženi stranki v letu 2004 ni predstavljala poslovnega razloga kot objektivnega razloga in ne namernega razloga v odnosu do tožnice. Sama reorganizacija je bila torej glede na tožnico namerna, glede na prejšnje postopke, kateri so sodišču znani, še posebej nelogično pa je, da je tožena stranka odpustila le tožnico in torej delavko, ki je bila pri njej zaposlena za nedoločen čas, zaposlovala pa je delavce za določen čas. V nadaljevanju navaja, da ima M.Ž. nižjo izobrazbo kot tožnica, o tem ali se je opravila primerjava med obema delavkama ali ne, pa bi morala priča S.Č., kot izhaja iz zapisnika, predložiti ustrezno dokumentacijo, vendar tega ni predložila, zato so trditve ostale nedokazane. Sodišče odločilnega dejstva s tem v zvezi ni ugotovilo. Meni, da tožena stranka sama s seboj prihaja v nasprotje, saj po eni strani navaja, da so bila ukinjena delovna mesta v odseku likvidacije kmetijskih škod v PE ... zaradi številčno majhnega obsega škodnih dogodkov na področju kmetijskih zavarovanj ter, da zaradi tega ni bilo več potrebe po delu, obseg zavarovanj pa se ni zmanjšal, kvečjemu je tožena stranka v okviru kmetijskih zavarovanj spremenila splošne pogoje zavarovanj. Zavarovanja s področja kmetijskih škod se namreč še vedno v enakem obsegu izvajajo tudi danes. Nadalje izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka preverjala možnosti, da bi tožnico zaposlila na kakšnem drugem delovnem mestu ali jo prekvalificirala ali dokvalificirala na delovnem mestu, vendar naj bi ugotovila, da takšne možnosti ni. Sodišče je s tem v zvezi zgolj navedlo, da to smiselno izhaja iz izpovedbe priče S.Č. direktorja pravne in kadrovske službe pri toženi stranki, ni pa ugotovilo odločilnega dejstva in obrazložilo sodbe, kdaj in kakšne postopke je tožena stranka s tem v zvezi izvedla. V tem delu je torej podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je objavila večje število prostih del kar kaže tudi na to, da bi tožnico zaposlila in jo vrnila na ustrezno delovno mesto, vendar je sodišče na podlagi izpovedi direktorja kadrovske in pravne službe ter proučitvi vseh razpisov zaključilo, da navedeni razpisi ne omajajo razlogov, ki jih je v dani odpovedi iz poslovnih razlogov navedla tožena stranka. Zaključilo je, da delo za določen čas ni ustrezno, in da tožnico na tako delo ni mogoče razporediti, za ostala dela pa ali tožnica ni izpolnjevala pogojev ali pa so bila sklenjena za določen čas. Nadalje navaja, da morajo biti poleg formalnih predpostavk za veljavno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi dejansko podani razlogi, zato mora delodajalec preveriti ali obstaja možnost prezaposlitve delavca na načine, ki jih določa zakon, če možnost obstaja pa ima tudi dolžnost, da jim to delo ponudi. Priglaša tudi stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zgoraj navedenih bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le delno, glede odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2009 je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, sicer je odločitev materialnopravno pravilna..

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) v 1. alineji 1. odstavka 88. člena določa kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (v nadaljnjem besedilu: poslovni razlog).

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podan, ker je tožena stranka v postopku reorganizacije dne 7. 12. 2004 sprejela sklep, da se s 1. 1. 2005 ukine Odsek likvidacije kmetijskih škod PE ... in s tem tudi tožničino delovno mesto zavarovalni tehnik III., takrat zaposleno tožničino sodelavko M.Ž. pa integriralo na drugo delo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za dejstvo, ki utemeljuje organizacijske spremembe pri toženi stranki in je torej podan poslovni razlog v smislu zgoraj citirane 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR.

Tožena stranka je torej dokazala, da je v času, ko je trajal prvotni spor zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ukinila tožničino delovno mesto ter delavko, ki je takrat še delala na enakih delih, prerazporedila na drugo delovno mesto, oz. jo zaposlila na drugem delovnem mestu. Dejstvo, da tožena stranka tožnice ni „dejansko“ reintegrirala na delovno mesto oziroma delovno razmerje, pri čemer med strankama ni sporno, da ji je za obdobje, ko je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da ji je bila nezakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, priznana delovna doba ter vse pravice iz delovnega razmerja, ne vpliva na pravilnost in zakonitost nove redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je tožena stranka tožnici ob reintegraciji izdala obvestilo o nameravani odpovedi ter ji hkrati tudi določila čakanje na delo doma oz. ji določila, da ni dolžna prihajati na delo. Podala ji je tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, pri čemer je šteti, da je bila tožnica v tistem času dejansko zaposlena pri toženi stranki in odpoved ni odvisna od tega, ali dejansko opravlja svoje delo ali pa je na čakanju doma.

Tožena stranka je tudi dokazala, da je v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR preverila, ali je mogoče tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali jo je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Po zaslišanju priče S.Č., direktorja pravne in kadrovske službe pri toženi stranki, ki je prepričljivo obrazložil vse postopke, ki so jih sprejeli v zvezi s tem, da bi tožnico poskusili zaposliti na drugih delih, je namreč sodišče ugotovilo, da v celotni PE ... ni bilo prostega nobenega sistemiziranega delovnega mesta oziroma drugega ustreznega dela, na katerega bi bilo mogoče zaposlitvi tožnico. S tem v zvezi pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi šlo za negativen odnos tožene stranke do tožnice, zaradi česar naj bi bila tožnica v slabšem položaju ter tudi ni mogla obvestiti toženo stranko o pridobljeni višji stopnji strokovne izobrazbe. Prav s tem v zvezi je treba pojasniti, da je bila dolžna tožena stranka ponuditi pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delo oziroma zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imela sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Torej pridobitev višje stopnje izobrazbe samo po sebi ne pomeni dolžnosti delodajalca, da delavcu ponudi drugo delo, za katero se zahteva višja stopnja izobrazbe od tiste, za katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zato dejstvo, ali tožena stranka ni vedela za tožničino višjo stopnjo strokovne izobrazbe, ni odločilno in ne vpliva na drugačno odločitev od izpodbijane.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z razpisi za nova delovna mesta, ki jih je objavila tožena stranka, pravilno ugotovilo, da je šlo bodisi za neustrezna delovna mesta, ali pa tožnica ni izpolnjevala pogojev za zasedbo teh delovnih mest. Zato pritožba tudi v tem delu, zgolj s pavšalnim izpodbijanjem zaključkov sodišča prve stopnje, ni uspešna.

Ker torej niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba, oziroma ti niso pravno odločilni, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP.