Jedro

Tožeča stranka v reviziji obsežno ponavlja številne navedbe, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje ter v pritožbenem postopku. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno izpodbijanju sodbe sodišča druge stopnje oziroma konkretiziranemu soočenju z razlogi sodbe sodišča druge stopnje.

Izrek

Revizija zoper sklep o stroških se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 16.067,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka (družba z omejeno odgovornostjo) je uveljavljala odškodninsko odgovornost tožene stranke (občine Izola). Tožena stranka naj bi kršila medsebojno sklenjene pogodbe, ker po 5. 6. 2003, ko je Ustavno sodišče z odločbo U-I-205/00 razveljavilo Odlok o namenskem turističnem pristanišču iz leta 2000, ni omogočila ustreznega razpolaganja s parcelami št. ..., vse k.o. ..., zaradi česar naj bi bilo tožeči stranki onemogočeno zgraditi in nato tržiti pomol B v okviru II. faze izgradnje marine Izola. Tožeča stranka je vtoževala izgubljeni dobiček za čas od 1. 7. 2005 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 2.805.666,50 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe – 31. 3. 2009 (prvi odstavek izreka). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka, in sicer je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 12.840,00 EUR (drugi odstavek izreka).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

Delno zavrženje revizije

5. Tožeča stranka v reviziji izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča,(1) zato je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - Izvršni svet SO Izola in Sklad stavbnih zemljišč občine Izola ter tožeča stranka so dne 26. 4. 1990 sklenili Pogodbo o prenosu investitorstva zazidalnega načrta „Marina“ Izola (priloga A7). Predmet prevzema je bila izgradnja kompleksa zazidalnega načrta Marina Izola po predvidenih fazah v okviru meja območja v morju in kopnem (3. člen). V drugem odstavku 6. člena pogodbe je bilo določeno, da bo v zvezi s prenosom zemljišč sklenjena posebna pogodba, v kateri bodo opredeljene pravice in obveznosti pogodbenih strank.

- Pravdni stranki sta tako dne 18. 5. 1990 sklenili Pogodbo o odplačnem prenosu pravice uporabe na zemljišču družbene lastnine (priloga A8), dne 30. 9. 1991 pa aneks k tej pogodbi (priloga A9).

- Pravdni stranki sta nato dne 29. 11. 1991 oziroma 4. 12. 1991 sklenili še Pogodbo o odplačnem prenosu pravice uporabe na zemljišču družbene lastnine za gradnjo infrastrukturnih objektov (priloga A10), dne 3. 6. 1993 pa aneks k tej pogodbi (priloga A11).

- Parcele št. ..., vse k.o. ... mesto, so last tožene stranke.

Uporabljeni predpisi

7. Skupščina občine Izola je dne 26. 12. 1989 sprejela Odlok o zazidalnem načrtu „Marina“ v Izoli (Uradne objave občin Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Piran, Postojna in Sežana, št. 4/1990 z dne 19. 1. 1990). Z njim je bilo predvideno, da se bo izolska marina gradila v dveh fazah.(2)

8. Skupščina občine Izola je dne 6. 6. 1991 sprejela Odlok o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje (Uradne objave, št. 24/1991 z dne 21. 6. 1991). Dne 26. 3. 1992 je bil sprejet Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje (Uradne objave, št. 2/1992 z dne 31. 3. 1992). S spremembami in dopolnitvami sta bila dodana nova 7.a in 7.b člen Odloka o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje. 7.a člen je določal, da namensko luko za turistične namene upravlja tožeča stranka, brez pravice razpolaganja z dodeljeno obalo, pripadajočimi zemljišči in morjem. 7.b člen je določal, da je tožeča stranka kot upravitelj namenske luke za turistične namene dolžna na lastne stroške, poleg objektov in naprav v tej luki, zgraditi tudi pet pomolov za priveze za potrebe občanov, ki jih mora po izgradnji predati v upravljanje Javnemu podjetju Komunala Izola. Kasneje, dne 23. 12. 1997 je bil sprejet nov Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje (Uradne objave občine Izola, št. 21/1997 z dne 31. 12. 1997), ki je 7.a in 7.b člen Odloka o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje spremenil tako, da je tožečo stranko zamenjal z družbo Porting, d.o.o. 9. Občinski svet občine Izola je dne 20. 4. 2000 sprejel Odlok o namenskem turističnem pristanišču (Uradne objave občine Izola, št. 9/2000 z dne 5. 5. 2000). Drugi odstavek 16. člena je določal, da se ob podelitvi prve koncesije na podlagi tega odloka upošteva obstoječa pravica upravljanja, pridobljena z Odlokom o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje, zato se koncesijo po določilih 111.c člena Zakona o varstvu okolja podeli brez javnega razpisa. Prvi odstavek 30. člena je določal, da se prvič koncesijo, skladno z določili drugega odstavka 16. člena tega odloka, brez javnega razpisa podeli družbi Porting d.o.o., in sicer z upravno odločbo. Prvi odstavek 34. člena je določal, da z uveljavitvijo tega odloka prenehajo veljati tista določila Odloka o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje (Uradne objave, št. 24/91, 2/92 in 21/97), ki so v nasprotju s tem odlokom. V skladu z določbo 35. člena je ta odlok začel veljati naslednji dan po objavi. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-205/00 z dne 5. 6. 2003 odločilo, da se Odlok o namenskem turističnem pristanišču razveljavi ter da razveljavitev 2. člena tega odloka začne učinkovati 31. 12. 2003, do takrat pa je sedanji upravljalec pristanišča dolžan izvajati nujne ukrepe za zagotovitev varnosti v turističnem pristanišču. 10. Občinski svet občine Izola je dne 17. 12. 2009 sprejel Odlok o koncesiji za upravljanje in izgradnjo posameznih delov pristanišča (pomol A in pomol B) (Uradne objave občine Izola, št. 1/2010 z dne 7. 1. 2010). V prehodnih in končnih določbah je v 73. členu uredil prvo podelitev koncesije za upravljanje pomola A, medtem ko je izgradnjo in upravljanje pomola B uredil v 74. členu odloka.

Presoja utemeljenosti revizije v dovoljenem delu

11. Revizija v dovoljenem delu ni utemeljena.

12. Tožeča stranka v reviziji obsežno ponavlja številne navedbe, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje ter v pritožbenem postopku. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno izpodbijanju sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP), zato Vrhovno sodišče v nadaljevanju odgovarja zgolj na revizijske navedbe, ki so konkretizirano usmerjene zoper sodbo sodišča druge stopnje.

13. Revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni navedlo nobenega konkretnega razloga, zakaj naj bi bila določba 7.a člena Odloka o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje v nasprotju z Odlokom o namenskem turističnem pristanišču (op.: in posledično razveljavljena glede na določbo prvega odstavka 34. člena Odloka o namenskem turističnem pristanišču), oziroma da naj bi bili „razlogi“ sodbe sodišča druge stopnje, povzeti v naslednji točki obrazložitve spodaj, nejasni in med seboj v nasprotju, ni utemeljen.

14. Sodbo sodišča druge stopnje je mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je razloge navedlo v drugem odstavku na 3. strani obrazložitve sodbe. Potem ko je povzelo določbo 7.a člena Odloka o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje, upoštevaje njegovo spremembo iz leta 1992, ter določbo prvega odstavka 34. člena Odloka o namenskem turističnem pristanišču, je v nadaljevanju povzelo tudi določbo prvega odstavka 30. člena tega odloka ter napravilo ključni zaključek: „Prva koncesija brez javnega razpisa pa je [op.: pravilno naj bi] bila po tem odloku iz leta 2000 dodeljena druž[b]i Porting d.o.o., kar pomeni, da so prenehale veljati določbe Odloka o določitvi namembnosti luke v Občini Izola in prenosu luke v upravljanje, ki so dajale tožeči stranki pravico do upravljanja s to luko.“

15. Iz citiranega dela obrazložitve jasno izhaja, da je v njem sodišče druge stopnje povzemalo vsebino občinskih odlokov in ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s podeljevanjem koncesije družbi Porting, d.o.o. Uporaba povednega naklona v zgoraj citirani povedi („je bila“) namesto pogojnega naklona (naj bi bila) predstavlja očitno pisno pomoto (328. člen ZPP). Že iz tega razloga ni utemeljen revizijski očitek prekoračitve trditvene podlage (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) v smislu ugotavljanja dejanskega stanja, ki ga pravdni stranki nista zatrjevali. Tudi sama tožeča stranka je na drugem mestu v reviziji zapisala, da sodišče ni ugotovilo, da bi kdo že pridobil koncesijo za pomol B (zadnji stavek petega odstavka na 7. strani revizije). Iz istega razloga, kot tudi na podlagi določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP, tožeča stranka v zvezi s citiranim zapisom sodišča druge stopnje ne more uspeti z revizijskim izpodbijanjem dokazne ocene preko navideznega sklicevanja na protispisnost. 16. Sodišče prve stopnje je svojo presojo o prenehanju pravice tožeče stranke do upravljanja pomola B v marini Izola (iz določbe 7.a člena Odloka o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje iz leta 1991 s spremembami iz leta 1992) poleg na določbo 34. in 30. člena Odloka o namenskem turističnem pristanišču iz leta 2000 izrecno oprlo tudi na določbo 16. in 31. člena tega odloka (zadnji odstavek na 8. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Tožeča stranka v reviziji očita, da sodišče druge stopnje ni povedalo (op. torej odgovorilo na pritožbene navedbe), zakaj ni prenehala pravica upravljanja tožeče stranke na podlagi 16., 30. in 31. člena Odloka o namenskem turističnem pristanišču, kot je to navedlo sodišče prve stopnje. Revizijski očitek v smeri kršitve pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Potem ko je sodišče druge stopnje utemeljilo prenehanje pravice tožeče stranke iz 7.a člena Odloka o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje, upoštevaje njegovo spremembo iz leta 1992, že na podlagi 34. in 30. člena Odloka o namenskem turističnem pristanišču iz leta 2000, se sodišču druge stopnje ni bilo več treba izrecno opredeljevati še do 16. in 31. člena tega odloka, ki naj bi po stališču sodišča prve stopnje prav tako vodila do prenehanja pravice tožeče stranke. Izhajajoč iz materialnopravnega stališča sodišča druge stopnje opredelitev do pomena 16. in 31. člena Odloka o namenskem turističnem pristanišču iz leta 2000 za prenehanje pravice tožeče stranke ni bila odločilnega pomena.

17. Revizijski očitek, da se sodišče druge stopnje ni izreklo o 73. členu Odloka o koncesiji za upravljanje in izgradnjo posameznih delov pristanišča (pomol A in pomol B), objavljenem leta 2010, v katerem naj bi tožena stranka sama zapisala, da ima tožeča stranka še vedno pravico upravljanja marine Izola, ki jo je pridobila po odloku iz leta 1991 oziroma 1992, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje se je o tem izreklo v zadnjem odstavku na 3. strani obrazložitve sodbe, kjer je med drugim pojasnilo, da se 73. člen odloka nanaša na pomol A in da na podlagi tega odloka tožeča stranka nima pravice do upravljanja izolske marine na območju (še nezgrajenega) pomola B. 18. V zvezi s 73. členom Odloka o koncesiji za upravljanje in izgradnjo posameznih delov pristanišča (pomol A in pomol B), objavljenem leta 2010, je bil pritožbeni očitek tožeče stranke usmerjen v presojo tožničine pravice upravljanja in ne v presojo veljavnosti pogodbenih razmerij med pravdnima strankama (glej točko č na 3. in 4. strani pritožbe tožeče stranke, zlasti zadnji odstavek na 3. strani in tretji odstavek na 4. strani), zato se do slednjega vprašanja sodišče druge stopnje že iz tega razloga ni bilo dolžno izreči. Odgovor na slednje vprašanje pa tudi sicer ne bi bil odločilnega pomena za odločitev sodišča druge stopnje o pritožbi (360. člen ZPP) glede na njegovo materialnopravno stališče, da četudi bi tožena stranka kršila veljavno pogodbeno podlago, tožeča stranka še ne bi bila upravičena tržiti privezov na spornem pomolu (glej prvi odstavek na 4. strani obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

19. Revizijski očitek tožeče stranke, da naj bi bili razlogi sodbe sodišča druge stopnje nekonsistentni in neprepričljivi, s tem ko naj bi sodišče kot razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo, da tožeča stranka nima koncesije nad akvatorijem marine Izola, ampak da je vodno dovoljenje na navedenem akvatoriju pridobila tožena stranka, ter da že zato tožeča stranka ne bi mogla graditi pomola B in ji že zaradi tega ni mogla nastati škoda, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje namreč tožničine pravice do gradnje pomola B v tem delu obrazložitve sploh ni povezovalo z zakonsko zahtevo po pridobitvi ustrezne koncesije po Zakonu o vodah (ZV-1). Potem ko je sodišče druge stopnje predhodno obrazložilo, da tožeča stranka na podlagi občinskih odlokov nima pravice do upravljanja (še nezgrajenega) pomola B v i. marini, je pojasnilo, da bi lahko tržila priveze le, če bi razpolagala z ustrezno koncesijo. To pa naj bi po stališču sodišča druge stopnje pomenilo, da četudi bi tožena stranka ravnala protipravno (kršila veljavno pogodbeno podlago) s tem, da bi tožeči stranki neupravičeno odklanjala izdajo ustreznega dovolila oziroma soglasja (v okviru postopka pridobitve gradbenega dovoljenja), da na določenih parcelah zagradi pomol B, bi tožeča stranka še ne bila upravičena tudi tržiti privezov na spornem pomolu, saj bi morala za uporabo in upravljanje tega dela izolske turistične luke predhodno pridobiti ustrezno koncesijo (prvi odstavek na 4. strani obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

20. Očitana kršitev določb pravdnega postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo s tem, ker naj se ne bi opredelilo do pritožbenih navedb predvsem v zvezi s Pogodbo o prenosu investitorstva zazidalnega načrta „Marina“ Izola z dne 26. 4. 1990, v zvezi s Pogodbo o odplačnem prenosu pravice uporabe na zemljišču družbene lastnine z dne 18. 5. 1990 ter v zvezi z lokacijskim dovoljenjem tožeče stranke za izgradnjo pomola B iz leta 1996, ni podana. Naloga pritožbenega sodišča je, da presodi navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če se je sodišče prve stopnje natančno opredelilo do vseh spornih pravnih in dejanskih vprašanj, sodišče druge stopnje pa se s takšno presojo izrecno ali konkludentno strinja, potem mu ni treba odgovarjati na pritožbene navedbe, ki pomenijo zgolj ponovitev navedb iz postopka pred sodiščem prve stopnje in na katere je stranka že dobila odgovor.(3) Tako sodišče druge stopnje ni prekršilo svoje dolžnosti, da se opredeli do bistvenih pritožbenih navedb, s tem ko je v zvezi s pogodbama pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje in jih na kratko povzelo tudi v svoji obrazložitvi oziroma s tem ko se v zvezi z lokacijskim dovoljenjem ni izrecno izjavilo. O navedbah v zvezi s pogodbama in lokacijskim dovoljenjem se je izreklo že sodišče prve stopnje (glej npr. prvi odstavek na 8. strani in prvi odstavek na 10. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), tožeča stranka pa jih v pritožbi ni predstavila v novi luči, ki bi terjala obširnejša oziroma dodatna pojasnila pritožbenega sodišča. 21. Glede pogodbene podlage, v zvezi s katero je tožeča stranka trdila, da naj bi jo tožena stranka prekršila s tem, ker ji ni izstavila listine, s katero bi lahko tožeča stranka v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja upravnemu organu dokazala svojo pravico do gradnje pomola B na parc. št. ..., vse k.o. ..., je sodišče druge stopnje pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, ki je presodilo, da na podlagi medsebojno sklenjenih pogodb tožena stranka takšne obveznosti nima (drugi odstavek na 4. strani obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Tožeča stranka se v reviziji z razlogi sodišča druge stopnje v tem delu ne sooči, zato Vrhovno sodišče na njene revizijske navedbe v zvezi s pogodbenimi obveznostmi ne odgovarja. To velja tudi za revizijske navedbe v zvezi s pogodbenimi obveznostmi, ki so oblikovane kot očitek o nasprotju med izrekom sodbe in vsebino pogodb, z njimi pa tožeča stranka pravzaprav izraža splošno materialnopravno nestrinjanje z odločitvijo sodišča druge stopnje.

22. Pritožba je redno pravno sredstvo, ki je namenjeno izpodbijanju sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 333. člena ZPP), v obrazložitvi svoje odločbe pa sodišče druge stopnje odgovarja na pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ne na tožbene navedbe kot take. Revizijski očitek, da naj se sodišče druge stopnje ne bi izreklo o določenih tožbenih navedbah, tako ni utemeljen. Prav tako niso utemeljeni revizijski očitki kršitev določb pravdnega postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki naj bi bili v tem, da naj se sodišče druge stopnje ne bi izreklo o določenih pritožbenih navedbah oziroma da ni podalo obrazložitve v zvezi z vložitvijo pritožbe (op. pravilno tožbe) zoper gradbeno dovoljenje tožeče stranke in vlogo takratne županje občine, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-32/95 z dne 30. 6. 1995 in 111.a členom Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO), v zvezi z Odlokom o začasnih ukrepih za zavarovanje urejanja prostora za „območje Marina“ in „območje stadion“ (območja v planskih celotah T 1/1, Z 3/4 in S 3/5 - del) (Uradne objave občine Izola, št. 16/05 z dne 11. 8. 2005) ter v zvezi s postavitvijo predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije. Navedb v zvezi s tem tožeča stranka v pritožbi ni podala, na neobstoječe pritožbene navedbe pa sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati. Do teh vprašanj bi se sodišče druge stopnje lahko opredelilo kvečjemu na lastno iniciativo v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti, kar pa glede na presojo sodišča druge stopnje očitno ni bilo potrebno. Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da je bil 111.c člen ZVO v pritožbi omenjen zgolj kot del 16. člena Odloka o namenskem turističnem pristanišču iz leta 2000, v zvezi z dolžnostjo opredelitve sodišča druge stopnje do slednje določbe pa je Vrhovno sodišče podalo obrazložitev že zgoraj (glej 16. točko obrazložitve). Prav tako ne drži očitek, da se v zvezi s postavitvijo predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije ni opredelilo niti sodišče prve stopnje (glej šesti odstavek na 12. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

23. Očitek, da sodišče druge stopnje ni navedlo predpisov, na katere je oprlo sodbo, kar bi v svoji skrajnosti lahko predstavljal kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je navedlo odloke in druge predpise, na katere je oprlo svojo obrazložitev, medtem ko je ustrezne splošne zakonske določbe o odškodninski odgovornosti navedlo že sodišče prve stopnje in jih sodišču druge stopnje ni bilo treba izrecno ponavljati. Sodbo sodišča druge stopnje je materialnopravno mogoče preizkusiti.

24. Tožeča stranka v reviziji nasprotuje materialnopravni presoji sodišča druge stopnje, da je prenehala pravica tožeče stranke do upravljanja luke (iz 7.a člena Odloka o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje iz leta 1991 s spremembami iz leta 1992). Med drugim očita, da je sodišče druge stopnje Odloku o namenskem turističnem pristanišču iz leta 2000 oziroma njegovemu 34. členu dalo vsebino, ki je nima, oziroma da ga je razlagalo v nasprotju z določbo 111a. člena ZVO. Sodba sodišča druge stopnje naj bi bila tudi v direktnem nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-205/00 z dne 5. 6. 2003. Navaja, da nobena določba Odloka o namenskem turističnem pristanišču iz leta 2000 ne določa prenehanja 7.a in 7.b člena odloka iz leta 1991 s spremembami iz leta 1992, drugačno sklicevanje sodišča druge stopnje pa naj bi bilo brez pravne, logične in gramatikalne podlage. Zatrjuje, da ker Odlok o namenskem turističnem pristanišču iz leta 2000 ni določil, da tožničina pravica upravljanja preneha, ampak je samo predpisal način in pogoje dodelitve koncesije (16. člen odloka), takrat veljavna tožničina pravica upravljanja ni bila v nasprotju z vsebino navedenega odloka. Tožeča stranka med drugim izpostavlja, da protiustaven in nezakonit Odlok o namenskem turističnem pristanišču iz leta 2000, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne more razveljaviti drugega, veljavnega odloka; četudi pa bi Odlok o namenskem turističnem pristanišču iz leta 2000 določil, da tožničina pravica upravljanja preneha, bi bila taka določba protiustavna in nezakonita, saj bi bila v nasprotju s 111.a členom ZVO.

25. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišča druge stopnje, da je pravica tožeče stranke do upravljanja luke prenehala, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče druge stopnje. Odlok o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje iz leta 1991 je bil spremenjen ne le v letu 1992, ko je bilo s spremembo in dopolnitvijo odloka v novem 7.a členu določeno, da namensko luko za turistične namene upravlja tožeča stranka, temveč tudi v letu 1997. Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje iz leta 1997 je namreč 7.a (in 7.b) člen Odloka o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje spremenil tako, da je tožečo stranko zamenjal z družbo Porting, d.o.o. Ta sprememba iz leta 1997 je začela veljati prvi dan po objavi, torej 1. 1. 1998. Tožeča stranka tako vse od 1. 1. 1998 na podlagi Odloka o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje ni več imela pravice upravljati luko; to pravico je imela od tedaj dalje na tej podlagi družba Porting, d.o.o. Ko Odlok o namenskem turističnem pristanišču iz leta 2000 govori o obstoječi pravici upravljanja (drugi odstavek 16. člena odloka), se le-ta tako nanaša na pravico družbe Porting d.o.o. in ne na pravico tožeče stranke, ki je prenehala s 1. 1. 1998. Vprašanje, ali je z razveljavitvijo Odloka o namenskem turističnem pristanišču iz leta 2000 s strani Ustavnega sodišča spet začel veljati Odlok o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje (Uradne objave, št. 24/91, 2/92 in 21/97; na ta odlok v celoti se je sklicevala tudi tožeča stranka), se v tem primeru ne zastavlja, ker (leta 1997 spremenjena) določba Odloka o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje o tem, da je upravljalec družba Porting, d.o.o., sploh ni prenehala, saj ni v nasprotju z Odlokom o namenskem turističnem pristanišču iz leta 2000 (prvi odstavek 34. člena).

26. Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da je Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje iz leta 1997 v delu, ki govori o dodelitvi luke v upravljanje, po svoji pravni naravi posamičen akt in ne predpis, čeprav je bil sprejet po postopku, ki velja za sprejemanje občinskih predpisov.(4) Njegova veljavnost bi lahko prenehala le, če bi tožeča stranka zahtevala presojo njegove zakonitosti v upravnem sporu (četrti odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS iz leta 1997, sedaj četrti odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

27. Ker je pravica tožeče stranke do upravljanja luke prenehala na podlagi Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje iz leta 1997 in ne na podlagi Odloka o namenskem turističnem pristanišču iz leta 2000, Vrhovno sodišče ne odgovarja na revizijske očitke, usmerjene zoper Odlok o namenskem turističnem pristanišču, saj ti za odločitev o reviziji niso odločilnega pomena.

28. Sodišče druge stopnje ni niti izrecno niti smiselno zavzelo materialnopravnega stališča, da lahko občina z enostransko spremembo svojega odloka poseže v obligacijska razmerja za nazaj, zato so revizijski očitki tožeče stranke usmerjeni zoper takšno nezavzeto stališče neutemeljeni.

29. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste konkretizirane revizijske navedbe, ki so bile po njegovi pravni presoji bistvene za odločitev, oziroma na tiste, ki niso bile očitno neutemeljene ali nerelevantne. Ker je glede na navedeno v tej obrazložitvi Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je revizijo v dovoljenem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka

30. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožeča stranka sama nosi svoje revizijske stroške, toženi stranki pa mora upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) povrniti nagrado za postopek z revizijo (Tar. št. 3300) ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (Tar. št. 6001), oboje povečano za 22-odstotni davek na dodano vrednost (Tar. št. 6007). Nasprotno toženi stranki ne pripada pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov, ker glede na obseg revizije oziroma odgovora na revizijo s prilogami niso izpolnjeni pogoji iz tarife (Tar. št. 6000, 1.b, 1.c, (1)).

Op. št. (1): Primerjaj Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja 2/98, str. 4. Op. št. (2): Pravdni stranki sta v postopku navajali gradnjo pomola A v Izoli fazi in gradnjo pomola B v II. fazi.

Op. št. (3): Primerjaj npr. sodbo VS RS III Ips 161/2009 z dne 17. 5. 2011, 12. točka obrazložitve.

Op. št. (4): Primerjaj 3. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča U-I-172/98 z dne 17. 6. 1999, s katerim je Ustavno sodišče zavrglo pobudo družbe Marina Izola, d.o.o., Izola in družbe Marinvest Izola, d.o.o., Izola za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o določitvi namembnosti luke v občini Izola in prenosu luke v upravljanje (Uradne objave občine Izola, št. 21/1997).