Jedro

Delavec, kateremu preneha delovno razmerje, ker se ni ravnal po dokončni razporeditveni odločbi, zoper njo sploh ni ugovarjal, ne more v postopku zaradi prenehanja delovnega razmerja uveljavljati zdravstvene nezmožnosti za opravljanje dela na novem delovnem mestu. Izostanek z dela lahko opraviči le z odobrenim bolniškim staležem.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 11.12.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožnici, in sklepa upravnega odbora z dne 26.3.1993 o zavrnitvi ugovora tožnice zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, posledično pa tudi vse nadaljnje zahtevke tožnice. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica začasno razporejena za nadomeščanje delavke v drugo prodajalno. Zoper razporeditev ni ugovarjala, dela pa tudi ni nastopila na delovnem mestu, kamor je bila razporejena. Tožnica ni imela opravičljivega razloga za tako ravnanje, zato je sodišče njen zahtevek zavrnilo.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje iz razlogov navedenih v prvostopni sodbi.

Tožnica je zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da je drugostopno sodišče kršilo procesni zakon, ker je odločilo na podlagi dokaza, ki ni bil verodostojen, zato se pa izpodbijana sodba tudi ne more preizkusiti, izrek sodbe pa nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe. Iz mnenja izvedenca psihiatra izhaja, da je bila tožnica v kritičnem času bolna in zaradi tega prav gotovo bistveno zmanjšano prištevna. Sodišče tudi ni v celoti raziskalo dejanskega stanja, zato so ostale pomanjkljivosti, ki se lahko odpravijo le z dopolnilnim mnenjem izvedenca. Izvedenca bo potrebno ponovno zaslišati, ali pa celo postaviti novega izvedenca. Tožnica je bila v spornem času za delo nesposobna in neprištevna, zato ji delovno razmerje ne more prenehati. Revidentka predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj in zaradi katerih razlogov jo je dovoljeno vložiti in v kakšnem obsegu sme revizijsko sodišče preizkusiti z revizijo izpodbijano sodbo.

Zakon določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče to poudarja zato, ker se z revizijo predvsem napada ugotovljeno dejansko stanje, ki je po mnenju revidentke pomanjkljivo in zmotno ugotovljeno. Glede na citirano zakonsko določbo pa je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje in tega ne sme presojati.

Revidentka sicer smiselno uveljavlja, da bi naj bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Vendar pa ni obrazložila, v čem izrek nasprotuje sam sebi in katerim razlogom v sodbi. Revizijsko sodišče pa samo takih nasprotij ni ugotovilo, kot tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na kar, kot je že navedeno pazi po uradni dolžnosti.

Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo bilo zmotno uporabljeno. Po določbi 9. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih delavcu preneha delovno razmerje, če noče delati na delovnem mestu, na katerega je razporejen, in to v tridesetih dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila tožnica s sklepom direktorja tožene stranke z dne 20.1.1993 začasno razporejena z delovnega mesta prodajalke v prodajalni št. 4 na delovno mesto poslovodje v prodajalni št. 5, za čas od 9.2.1993 do 20.2.1993, in to zato, ker je poslovodkinja v prodajalni št. 5 koristila letni dopust. Razlog razporeditve je bil zakonit. Tožnica zoper ta sklep o razporeditvi ni ugovarjala, torej se je z njo strinjala. Ugotovljeno je, da tožnica kljub temu dela na novem delovnem mestu ni nastopila. S tem pa je nastopil že citirani zakonski razlog za prenehanje delovnega razmerja. Sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 11.2.1993 je torej izdan v skladu z zakonom. Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnica šele v ugovornem postopku zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja začela trditi, da iz zdravstvenih razlogov ni bila sposobna za novo delo. Vendar pa svoje nezmožnosti za delo zaradi bolezni ni izkazala z ustreznim potrdilom izbranega zdravnika, zato svojega izostanka z dela ni opravičila z začasno nezmožnostjo za delo. Kot že navedeno je revizijsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje vezano in pravilnost uporabe materialnega prava preizkusi glede na ugotovljeno dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).