Jedro

Opredelitev kraja prekrška v plačilnem nalogu s podatki Uredbe o kategorizaciji državnih cest (na regionalni cesti 709, 8615, km 4), dodatno konkretizirana v opisu dejanskega stanja, ki je bil priloga zahtevi za sodno varstvo, zadostuje za konkretizacijo storitve prekrška.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti ZSV-1091/2009 z dne 18. 5. 2010 prekršena določba tretjega odstavka 122. člena Zakona o varnosti cestnega prometa.

Obrazložitev

A. 1. Postaja prometne policije Maribor (v nadaljevanju prekrškovni organ) je storilcu zaradi prekrška po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) dne 1. 10. 2008 izdala plačilni nalog, s katerim mu je izrekla globo 500 EUR ter šest kazenskih točk. Zoper plačilni nalog je storilec dne 6. 10. 2008 vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je na poziv prekrškovnega organa dne 20. 10. 2008 dopolnil. Okrajno sodišče v Murski Soboti je zahtevi za sodno varstvo ugodilo in plačilni nalog prekrškovnega organa po uradni dolžnosti spremenilo (pravilno: ob reševanju zahteve za sodno varstvo po uradni dolžnosti spremenilo) tako, da je postopek o prekršku zoper storilca na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo, ker dejanje ni prekršek, ter odločilo, da stroški postopka iz 1. do 5. točke 143. člena ZP-1 ter potrebni izdatki storilca bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve drugega odstavka 57. člena ZP-1. Navaja, da je sodišče napačno štelo, da je bila določitev kraja storitve prekrška nezadostna, saj je prekrškovni organ za oznako kraja uporabil podatke, ki jih predvideva Uredba o kategorizaciji državnih cest in s tem prekršek tudi in concreto zanesljivo in zadosti natančno vezal na kraj, kjer je bil izvršen. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obdolženega, predlaga, da Vrhovno sodišče kršitev zakona zgolj ugotovi, ne da bi pri tem poseglo v pravnomočno sodbo.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilcu, ki predlaga, da se postopek proti njemu ustavi.

B.

4. Iz obrazložitve sodbe Okrajnega sodišča v Murski Soboti ZSV-1091/2009 z dne 18. 5. 2010 izhaja, da je sodišče ob preizkusu plačilnega naloga po uradni dolžnosti na podlagi 62. a člena ZP-1 ugotovilo, da je v postopku pred prekrškovnim organom prišlo do kršitve iz 2. točke prvega odstavka 62. a člena ZP-1. Presodilo je, da dejanje, ki izhaja iz plačilnega naloga prekrškovnega organa glede na opis prekrška ni prekršek po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena ZP-1, saj izrek plačilnega naloga (pravilno: plačilni nalog) nima vseh znakov prekrška, saj manjka kraj storitve prekrška, ki je označen zgolj z navedbo lokacije RC 709, 8615, km 4.000), kar ne zadošča za konkretizacijo storitve prekrška. Kraj storitve prekrška, ki je bistveni znak prekrška, izhaja zgolj iz opisa dejanja prekrškovnega organa, tako da preizkusa plačilnega naloga ni mogoče opraviti, zato je na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 prekršek ustavilo.

5. Vrhovno sodišče pritrjuje zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da opredelitev kraja prekrška v plačilnem nalogu ni zadostna. Prekrškovni organ je kraj storitve prekrška opredelil s podatki Uredbe o kategorizaciji državnih cest (Ur. list 33/1998 in spremembe ter dopolnitve) ter v plačilnem nalogu navedel, da je bil prekršek storjen na regionalni cesti 709, 8615, km 4. Ta opis je bil dodatno konkretiziran v opisu dejanskega stanja, ki je bil priloga zahtevi za sodno varstvo, ki jo je prekrškovni organ dne 13. 11. 2008 predložil sodišču. Prekrškovni organ je navedel, da je bil prekršek storjen na regionalni cesti III. reda številka 709 iz smeri Močne proti Malečniku izven naselja Nebova. V skladu z opisom prekrška je očitek obdolžencu, da je, ko je pripeljal do kilometra 4.000 v odseku 8615 izven naselja Nebova ter ga je policist P. ustavljal z lučjo za usmerjanje prometa, zapeljal mimo policista ter s pospešeno hitrostjo nadaljeval z vožnjo v meri proti Malečniku.

6. Glede na tak opis kraja storitve prekrška Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ta zadosten in da sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključuje, da opredelitev kraja prekrška v plačilnem nalogu ne zadošča za konkretizacijo storitve prekrška. Materialnopravno napačno je stališče Okrajnega sodišča, da dejanje, kot je opisano v podatkih plačilnega naloga, ni prekršek. Plačilni nalog prekrškovnega organa vsebuje vse sestavine, ki so predpisane v drugem odstavku 57. člena ZP-1, in sicer osebno ime in naslov, EMŠO, državljanstvo, stalno prebivališče, kraj in čas storitve prekrška, pravno opredelitev prekrška, znesek globe ter število kazenskih točk, navedba vrste udeleženca, kategorija vozila, s katerim je bil prekršek storjen, številka vozniškega dovoljenja, navedba organa ki je vozniško dovoljenje izdal in datum izdaje vozniškega dovoljenja (gre za prekršek zoper varnost javnega prometa), številko računa za plačilo in pouk o pravici do pravnega sredstva. Iz opisa prekrška izhaja, da je obdolženec, kljub temu, da ga je policist z lučjo za usmerjanje prometa z rdečim nastavkom zaustavljal, pospešil in zapeljal mimo policista, ter s pospešeno hitrostjo nadaljeval v smeri proti Malečniku. Takšno ravnanje obdolženca predstavlja prekršek po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena ZVCP-1, ki ga stori voznik motornega vozila, ki ne ravna po predpisanem znaku, s katerim ga policist ustavlja ali ne upošteva policistove odredbe o prepovedi nadaljnje vožnje.

7. Tako ne drži, da dejanje, kot je opisano v plačilnem nalogu (plačilni nalog sicer ne vsebuje opisa prekrška, pač pa samo pravno njegovo pravno opredelitev; opis prekrška tako izhaja šele iz opisa dejanja, priloženega zahtevi za sodno varstvo) ni prekršek, zato sodišče ni imelo podlage za uporabo 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ter je z ustavitvijo postopka iz razloga, ker dejanje ni prekršek, prekršilo materialnopravni predpis tretjega odstavka 122. člena ZVCP-1. 8. Zahteva za varstvo zakonitosti sicer uveljavlja, da je sodišče prekršilo zakon iz drugega odstavka 57. člena ZP-1, vendar temu ni mogoče pritrditi. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, predstavlja ravnanje prvostopenjskega sodišča kršitev materialnega prava, in sicer določbe tretjega odstavka 122. člena ZVCP-1, medtem ko določba 57. člena ZP-1 predstavlja procesno normo, saj določa obvezno vsebino plačilnega naloga. Kljub temu, da je kvalifikacija kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti napačna, pa je po vsebini mogoče razbrati, da je vložena zato, ker je sodišče prve stopnje napačno štelo, da dejanje, kot je opisano v plačilnem nalogu, ni prekršek.

9. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP (zahteva je vložena v obdolženčevo škodo) v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo tako, da je ugotovilo kršitev tretjega odstavka 122. člena ZVCP-1.