Jedro

Po sodni praksi pritožbenega sodišča je poškodbo pri delu kot vzrok bolniškega staleža mogoče opredeliti le pod pogojem, da je začasna nezmožnost za delo neposredna posledica poškodbe. Bolezenska stanja, ki niso povezana s poškodbo, so lahko le bolezen. Celo poškodbe, do katere je prišlo med opravljanjem dela, ki je le povod oziroma t. i. sprožilni moment za bolezensko stanje, ni mogoče pravno kvalificirati kot poškodbe pri delu, temveč je vzrok za začasno nezmožnost za delo lahko le bolezen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je bil tožnik v obdobju od 11. 4. 2016 do 25. 9. 2016 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu. Ugotovilo je, da je bil v tem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni.1 Sklenilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev, vrnitev v novo sojenje in povračilo stroškov.

Ker se toženec ni izjasnil o spremembi tožbe, je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo dejstvo, ki ni sporno, zato je kršen tudi 2. odstavek 214. člena ZPP. Toženec je poškodbo pri delu kot vzrok začasne nezmožnosti za delo prerekal šele 10. 4. 2018. V sodbi ni navedena modifikacija tožbenega zahtevka glede vzroka bolniškega staleža, zato ni jasno, zakaj je bil sploh ugotavljan. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do odločbe toženca z dne 14. 2. 2017, po kateri je vzrok bolniškega staleža poškodba pri delu, čeprav mu je bilo to naloženo z razveljavitvenim sklepom, zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba zgolj povzema izvedensko mnenje, ne da bi se sodišče do njega opredelilo, zato se je ne da preizkusiti. Neutemeljeno je bil zavrnjen dokazni predlog s postavitvijo novega sodnega izvedenca. Zavrnitev tudi ni zadostno obrazložena.

Izvedensko mnenje je nestrokovno in samo s sabo v nasprotju, saj izvedenec ugotavlja, da bi poškodba pri delu lahko sprožila celotno patalogijo, sočasno pa tudi, da ta patalogija ne more izvirati iz poškodbe. Sklepanje oziroma celo hipoteza izvedenca, da naj bi težave z levo roko in komolcem imel že prej, vendar jim je pozornost začel posvečati šele po poškodbi, nima nobene podlage. Vse težave so namreč nastopile šele po poškodbi. Ni jasno, zakaj bi težave lahko izvirale iz poškodbe le, če bi prišlo do poškodbe skeleta, in zakaj ne morejo biti posledica močnega udarca. V delovni nesreči je utrpel močan udarec v glavo, vrat in levo roko. Ni jasno niti, zakaj takšen udarec ni mogel vplivati na delovanje živcev, ki izhajajo iz vratne hrbtenice in povzročiti težav, zaradi katerih trpi od poškodbe dalje, ne pa pred njo. EMG ni niti potrdil niti ovrgel okvare živcev. Razvrščen je v III. kategorijo invalidnosti. Sodni izvedenec se ni opredelil niti do odločbe z dne 14. 2. 2017. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost v ponovljenem sojenju izdane izpodbijane sodbe, ki je izdana ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

K zatrjevanim procesnim kršitvam

5. Zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana bi bila, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom ali če sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima in jo je mogoče preizkusiti.

6. Podana ni niti smiselno zatrjevana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravici stranke do izjavljanja ustreza obveznost sodišča, da se z njenimi navedbami seznani in se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, tudi opredeli. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih navedb, bistvenih za odločitev v tem sporu, vključno z vzrokom bolniškega staleža po odločbi z dne 14. 2. 2017. Do tega se je strokovno argumentirano opredelil že sodni izvedenec v dopolnilnem mnenju, pridobljenem v ponovljenem sojenju, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo kot prepričljivega.

7. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga, da se postavi drugega sodnega izvedenca, v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve določb postopka in posledično ne do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Naveden dokazni predlog je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo, za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje z izvedenskim mnenjem in pisno ter ustno dopolnitvijo popolno in pravilno razčiščeno, zato za pridobitev drugega izvedenskega mnenja pogoji iz 3. odstavka 254. člena ZPP niso bili izpolnjeni. Utemeljeno zavrnitev obravnavanega dokaznega predloga je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo3. 8. Končno kršitev določb postopka ni podana niti, ker se toženec ni izjasnil o spremembi tožbe z dne 21. 2. 2017, s katero je tožnik kot vzrok bolniškega staleža namesto bolezni, uveljavljal poškodbo pri delu. Kot je bilo pojasnjeno že v razveljavitvenem sklepu, je toženec v spremembo tožbe privolil, ko se je spustil v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotoval spremembi (2. odstavek 185. člena ZPP). S spremembo tožbe je poleg datuma zaključka bolniškega staleža predmet spora postal tudi njegov vzrok.

Predmet spora

9. Pritožbeno sodišče je v obravnavnem primeru enkrat že odločalo.4 Ugodilo je pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje, s katero je odpravilo izpodbijani odločbi toženca o zaključku bolniškega staleža z dnem 10. 4. 2016 in ugotovilo tožnikovo začasno nezmožnost za delo od 11. 4. do 25. 9. 2016 zaradi bolezni, v delu glede vzroka bolniškega staleža razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.

V ponovljenem sojenju je torej ostalo odprto le še vprašanje vzroka bolniškega staleža v obravnavanem obdobju, še zlasti ker je bila s kasneje izdano odločbo z dne 14. 2. 2017 kot vzrok začasne nezmožnosti za delo od 19. 1. 2017 dalje zaradi istega stanja pri tožniku opredeljena poškodba pri delu. Vendar je tudi po razjasnitvi dejanskega stanja glede vzroka bolniškega staleža z dopolnitvijo izvedenskega mnenja pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, ne pa poškodbe pri delu.

Materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

10. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ)5, ki med vzroki bolniškega staleža opredeljuje tudi bolezen in poškodbo pri delu. ZZVZZ v 19. členu za opredelitev poškodbe pri delu napotuje na predpise, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po 66. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)6 se za poškodbo pri delu šteje, med drugim tudi poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan.

Po sodni praksi pritožbenega sodišča7 je poškodbo pri delu kot vzrok bolniškega staleža mogoče opredeliti le pod pogojem, da je začasna nezmožnost za delo neposredna posledica poškodbe. Bolezenska stanja, ki niso povezana s poškodbo, so lahko le bolezen. Celo poškodbe, do katere je prišlo med opravljanjem dela, ki je le povod oziroma t. i. sprožilni moment za bolezensko stanje, ni mogoče pravno kvalificirati kot poškodbe pri delu, temveč je vzrok za začasno nezmožnost za delo lahko le bolezen.

Dejanske okoliščine obravnavanega primera

11. V ponovljenem sojenju je sodni izvedenec medicine dela, ki je predhodno že podal mnenje, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, vztrajal pri podani oceni vzroka bolniškega staleža. Tudi po proučitvi odločbe z dne 14. 2. 2017 je menil, da je vzrok začasne delanezmožnosti bolezen in ne stanje po poškodbi pri delu. Pojasnil je, da bi nesreča pri delu, ko je 9. 2. 2014 na tožnika med odpravljanjem posledic žleda padla ledena gmota, sicer lahko sprožila celotno patologijo, vendar utesnitev medialnega in ulnarnega živca ter diabetična polinevropatija ne izhajajo iz poškodbe, pač pa gre za bolezni. Oceno je utemeljil zlasti z izvidom nevrologa iz decembra 2014, da gre za diabetično polinevropatijo z utesnitvami na predilekcijskih mestih, in izvidom MR vratne hrbtenice iz julija 2016, ki je odkril zmerne do izrazite degenerativne spremembe vratne hrbtenice.

12. Zaslišan sodni izvedenec je vztrajal, da je vzrok bolniškega staleža v spornem obdobju na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in načina povzročitve patologije pri tožniku bolezen in ne stanje po poškodbi. Dodatno je prepričljivo pojasnil, da iz razpoložljive medicinske dokumentacije ni razvidna radikularna okvara vratne hrbtenice, temveč sta razvidni le utesnitvena patologija in diabetična polinevropatija, ki nimata s poškodbo nikakršne povezave. Izpovedal je, da je bila pri tožniku leta 2012 ugotovljena sladkorna bolezen, za katero se ne zdravi. Februarja 2014 je utrpel poškodbo z udarcem na glavo in vratno hrbtenico. V medicinski dokumentaciji je v juniju 2014 opisana okvara levega ulnarnega živca v področju komolca in okvara levega medialnega živca v področju zapestnega prehoda, zaradi česar je bil tožnik kasneje tudi operiran. Izvida EMG v decembru 2014 in februarju 2015 sta potrdila motnje prevajanja v smislu utesnitvene nevropatije, ki nima nikakršne veze z omenjeno poškodbo, iz izvida nevrologa maja 2016 pa izhaja, da gre za utesnitveno nevropatijo s prisotnostjo znakov aksonske okvare.

Čeprav so vse patologije pri tožniku nastopile po poškodbi in čeprav je bil po odločbi z dne 14. 2. 2017 v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu, je sodni izvedenec prepričljivo izpovedal, da utesnitvena patologija v predelu komolca in zapestja nikakor ne more biti posledica poškodbe, in da gre za neozdravljivo sladkorno bolezen, ki se lahko manifestira tudi v obliki diabetične polinevropatije, ki ni povezana z omenjeno poškodbo. Izrecno je poudaril, da utesnitev živca v predelu komolca in v predelu zapestja ne more nastati zaradi kakršnegakoli dejavnika v področju glave in vratne hrbtenice, ker gre za povsem mehanično draženje živca, ki nastane zaradi dolgotrajnih in pogostih obremenitev v prizadetih sklepih, kot je to npr. pri kakršnemkoli delu v gradbeništvu. Po prepričljivem mnenju sodega izvedenca je zato tožnik okvare komolca in zapestja leve roke imel že pred poškodbo.

13. Izvedensko mnenje je tudi po stališču pritožbenega sodišča prepričljivo in strokovno utemeljeno. Podano je na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije. Sodni izvedenec je pri podani oceni vzroka bolniškega staleža upošteval tudi odločbo z dne 14. 2. 2017, vendar je na podlagi medicinske dokumentacije in iz predhodno obrazloženih razlogov kot vzrok začasne nezmožnosti za delo opredelil bolezen. Pritožbene navedbe, da naj se ne bi opredelil do odločbe z dne 14. 2. 2017 zato niso utemeljene oziroma so celo protispisne. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil tudi, da je tožnik težave s komolcem in zapestjem leve roke imel že pred poškodbo, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v tej smeri. Tudi invalidnost je pri tožniku ugotovljena zaradi bolezni.8 Izvedensko mnenje predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju nezmožen za delo zaradi utesnitvene patologije v predelu komolca in zapestja ter diabetične polinevropatije, ki nista povezani s poškodbo, in predstavljata bolezen. Pomeni, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo od 11. 4. 2016 do 25. 9. 2016 bolezen in ne poškodba pri delu. Sodišče prve stopnje je zato z izpodbijano sodbo utemeljeno ugotovilo začasno nezmožnost za delo v obravnavanem obdobju zaradi bolezni in ne poškodbe pri delu.

Odločitev pritožbenega sodišča

14. Iz vseh predhodno navedenih pravnih in dejanskih razlogov je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo na temelju 1. odstavka 154. člena ZPP potrebno hkrati še odločiti, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

1 Ustrezneje bi se izrek sodbe glasil, da se ugotovi, da je tožnik tudi v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, in da se tožbeni zahtevek v delu ugotovitve vzroka bolniškega staleža kot poškodbe pri delu zavrne. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 3 9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Psp 263/2017 z dne 16. 11. 2017. 5 Ur. l. RS, št. 72/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 7 Na primer Psp 211/2013, Psp 210/2017. 8 Odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 22. 2. 2016.