Jedro

Neprivolitev tožene stranke v umik tožbe, če se je slednja že spustila v obravnavanje glavne stvari, je sicer legitimna pravica tožene stranke, vendar pa ni nujno, da bi morala tožeča stranka v vsakem primeru zaradi tega trpeti plačilo stroškov postopka. Možnost nasprotovanja umiku tožbe, kadar se je tožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari in s tem zahteva po meritorni odločitvi, je namenjena varstvu tožene stranke pred ponovno vložitvijo tožbe v isti stvari. Kadar ponovna vložitev tožbe v isti stvari toženi stranki ne grozi, legitimnega razloga za neprivolitev v umik tožbe ni. Prav ta okoliščina pa je lahko odločilna pri presoji stroškov postopka in omogoča uporabo določila 158. člena ZPP kot posebnega primera povračila stroškov po načelu krivde.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku izreka, t.j. glede odločitve o stroških postopka, potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za izključitev tožene stranke (v nadaljevanju toženca) iz družbe B. d.o.o. in sklenilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti tožeči stranki (v nadaljevanju tožnikoma) pravdne stroške v znesku 2.029,12 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper stroškovno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP pritožuje toženec. Vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje o stroških postopka odločiti po načelu uspeha (154. člen ZPP) in jih zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka naložiti v plačilo tožnikoma. Določil o umiku tožbe po mnenju toženca ni mogoče uporabiti, saj do umika tožbe sploh ni prišlo. Kot primerljiv izpostavlja primer iz sodne prakse (sodba VSK I Cpg 365/2006 z dne 17. 5. 2007), v katerem je v enakih dejanskih okoliščinah sodišče po zavrnitvi tožbenega zahtevka plačilo pravdnih stroškov naložilo tožeči stranki. Pritožnik nasprotuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da je s prenosom poslovnega deleža izpolnil tožbenih zahtevek, saj z odsvojitvijo poslovnega deleža toženca ni prišlo do istih posledic kot bi nastale, če bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Zato tožnika s tožbenim zahtevkom (objektivno) nista uspela. Sodišče prve stopnje se tudi z ničemer ni opredelilo do izjave toženca v pripravljalni vlogi z dne 6. 1. 2022 (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), da je riziko pravdanja na tožeči stranki, ki se mora zavedati možnosti, da bo po začetku pravde prišlo do okoliščin, da vodenje pravde več ne bo utemeljeno in bo pravdo izgubila. Toženec je z razpolaganjem s poslovnimi deleži zasledoval legitimen cilj, da kot družbenik poslovne deleže odsvoji. Zato je povsem neutemeljeno, da bi moral nositi posledice vložene tožbe, ki ni bila potrebna (ne utemeljena), saj tožnika z njo nista uspela. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu prav tako ni upoštevalo, da tožnik A. A. ni aktivno legitimiran za pravdo, saj je bilo pred Okrožnim sodiščem v Celju v postopku z I Pg 398/2018 pravnomočno ugotovljeno, da v času vložitve tožbe ni bil družbenik B. d.o.o. Glede na navedeno toženec predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožnikoma naloži plačilo pravdnih stroškov oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo pritrjujeta razlogom sodišča prve stopnje za sprejeto stroškovno odločitev in predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Zahtevata tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

6. Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbeno očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh za sprejeto stroškovno odločitev pravno pomembnih okoliščin.

7. V obravnavani zadevi sta tožnika (družbenika družbe B. d.o.o.) na podlagi določila tretjega odstavka 501. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) s tožbo uveljavljala izključitev (so)družbenika (toženca) iz družbe B. d.o.o. Tekom pravdnega postopka je toženec na podlagi notarskega zapisa Pogodbe o odplačnem prenosu poslovnih deležev v družbi B. d.o.o., sklenjene pri notarki C. C., št. SV 1299/2021 z dne 29. 10. 2021, prenesel svoje poslovne deleže na pridobitelja D. D. Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju Srg 2021/46052 z dne 8. 11. 2021 je bil izveden vpis spremembe družbenika v sodnem registru. Od dne 29. 10. 2021 tako toženec ni več družbenik družbe B. d.o.o., kar vse med pravdnima strankama ni sporno.

8. V posledici zgoraj navedenega sta tožnika v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2021 predlagala ustavitev predmetnega postopka, saj da ni več pasivne legitimacije toženca, ki ni več družbenik družbe B. d.o.o. in da posledično nimata več pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Toženec je v vlogi z dne 6. 1. 2022 smiselnemu umiku tožbe nasprotoval, ker se je že spustil v obravnavanje zadeve in zahteval, da sodišče presodi utemeljenost tožbenega zahtevka, ki naj ga zaradi pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije zavrne in tožnikoma naloži plačilo vseh pravdnih stroškov.

9. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju zaradi pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije tožbeni zahtevek zavrnilo in tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikov. Pritožbeno izpodbijano odločitev o stroških postopka je sprejelo na podlagi določil 158. člena ZPP in prvega odstavka 156. člena ZPP ter stroške postopka naložilo v plačilo tožencu.

10. Neutemeljeno je po mnenju sodišča druge stopnje pritožnikovo vztrajanje, da bi sodišče prve stopnje o stroških postopka moralo odločiti po načelu uspeha na podlagi določila 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je bil z odsvojitvijo poslovnega deleža, s katero je tožencu prenehal status družbenika v družbi B. d.o.o., dosežen temeljni namen zahteve za izključitev družbenika iz družbe. Pri tem ni bistveno, da toženčevi poslovni delež, ki bi ob izključitvi družbenika iz družbe prenehal, v primeru prenosa na drugega še vedno obstaja, pač pa, da toženec ni več družbenik družbe B. d.o.o. Tožnika sta takoj potem, ko je toženec svoj poslovni delež prenesel na tretjega in prenehal biti družbenik družbe B. d.o.o., kar objektivno gledano v danem primeru predstavlja izpolnitev tožbenega zahtevka, tožbo umaknila. Takšna procesna situacija omogoča presojo stroškovnih zahtevkov strank po določilu prvega odstavka 158. člena ZPP, po katerem stroški ki so nastali do umika tožbe, ki je posledica izpolnitve zahtevka, bremenijo toženo stranko. In to kljub temu, da je sodišče prve stopnje v zadevi meritorno odločilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Razlog za takšno odločitev o glavni stvari je namreč toženčevo nasprotovanje predlagani ustavitvi postopka.

11. Neprivolitev tožene stranke v umik tožbe, če se je slednja že spustila v obravnavanje glavne stvari, je sicer legitimna pravica tožene stranke (prim. 188 člen ZPP), vendar pa ni nujno, da bi morala tožeča stranka v vsakem primeru zaradi tega trpeti plačilo stroškov postopka. Možnost nasprotovanja umiku tožbe, kadar se je tožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari in s tem zahteva po meritorni odločitvi, je namenjena varstvu tožene stranke pred ponovno vložitvijo tožbe v isti stvari. Kadar ponovna vložitev tožbe v isti stvari toženi stranki ne grozi, legitimnega razloga za neprivolitev v umik tožbe ni. V obravnavnem primeru je toženec s prenosom poslovnega deleža izstopil iz družbe B. d.o.o. in tožnika zoper njega ne moreta ponovno vložiti tožbe na njegovo izključitev iz družbe. Prav ta okoliščina pa je lahko odločilna pri presoji stroškov postopka in omogoča uporabo določila 158. člena ZPP kot posebnega primera povračila stroškov po načelu krivde.

12. Primer iz sodne prakse, na katerega se sklicuje pritožnik (sodba VSK I Cpg 365/2006 z dne 17. 5. 2007) z obravnavano zadevo ni povsem primerljiv. Sodišče je v citirani zadevi tožbeni zahtevek za izključitev družbenika iz družbe zavrnilo, ker je zaradi prenosa poslovnega deleža med samim postopkom status družbenika, katerega izključitev se je zahtevala, prenehal. Ker pa v zadevi tožeča stranka tožbe ni umaknila, sodišče ni imelo druge možnosti, kot da o stroških postopka odloči po načelu uspeha. V obravnavani zadevi je procesna situacija drugačna. Tožnika sta v posledici prenosa poslovnega deleža in izgube statusa družbenika s strani toženca tožbo umaknila in meritorna odločitev o zahtevku je bila tako posledica toženčevega nasprotovanja umiku tožbe.

13. Pravilno se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na določilo prvega odstavka 156. člena ZPP glede stroškov postopka nastalih po umiku tožbe in zaključilo, da je toženec te stroške z nasprotovanjem umiku tožbe po izpolnitvi zahtevka, sam povzročil ter jih po načelu krivde (156. člen ZPP) naložilo v plačilo tožencu. Da zakrivljeno ravnanje, zaradi katerega je mogoče toženi stranki naložiti plačilo stroškov po določilu 156. člena ZPP, predstavlja tudi neprivolitev tožene stranke v umik tožbe po tem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek, potrjujeta pravna teorija (N. Betetto, Pravdni postopek zakon s komentarjem, str. 41) in sodna praksa (sklep VSL I Cpg 1486/99 z dne 24. 8. 2000 in sodba VSL I Cp 341/2000 z dne 23. 6. 2004). Pravilnost takšne odločitve v obravnavanem primeru pa dodatno utrjuje dejstvo, da tožencu, katerega status družbenika v družbi B. d.o.o. je prenehal, ne grozi ponovna tožba na izključitev družbenika iz družbe, pred katero bi se z nasprotovanjem umiku tožbe in neutemeljenim vztrajanjem pri meritorni odločitvi o zahtevku želel zavarovati, zato naj v zvezi s tem povzročene stroške krije sam.

14. Pravilnosti sprejete stroškovne odločitve ne spremeni pritožbeno izpostavljeno vprašanje aktivne legitimacije tožnika A. A. za vložitev izključitvene tožbe, saj je sodišče prve stopnje priglašene stroške tožnikov odmerilo v višini, kot v primeru zastopanja ene stranke.

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano stroškovno odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako krijeta tožnika sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim nista bistveno pripomogla k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, zato teh stroškov ni šteti kot potrebnih v smislu določila 155. člena ZPP.