Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Materialno dokazno breme tožeče stranke je ves čas postopka na tožeči stranki, za razliko od procesnega dokaznega bremena, ki se med postopkom spreminja. Prav zgoraj opisan uspeh dokazovanja tožeče stranke je na toženca prevalil dokazno breme (procesno), da dokaže svojo trditev, da v kritičnem trenutku, ni bil voznik vozila.
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožena stranka nosi stroške pritožbenega postopka sama.
: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.995,86 EUR s pripadki. Iz razlogov sodbe izhaja, da je dne 7. 12. 1998 toženi z avtomobilom znamke Volkswagen na Dunajski cesti povzročil prometno nezgodo, v kateri je nastala materialna in nematerialna škoda. Kraj nezgode je zapustil, policisti pa so ga na podlagi registrske oznake avtomobila, ki so jo navedle priče dogodka, izsledili na domačem naslovu. Tam so opravili preizkus z alkotestom, ki je pokazal 1,67 g/kg alkohola v izdihanem zraku. Zavarovalnica je udeležencem prometne nezgode izplačala odškodnino. Z izplačilom odškodnine so nanje prešle do višine izplačane odškodnine pravice nasproti tistemu, ki je odgovoren za škodo (939. člen ZOR v zvezi s 1060. členom OZ).
Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V pritožbi poudarja, da ga policisti niso ustavili med vožnjo, ampak na domačem dvorišču. Povedal je, da sporno vozilo vozi, nikakor pa, da ga je vozil popoldne okrog treh, ko se je zgodila nesreča in še manj, da je bil udeležen v nesreči. Preizkus alkoholiziranosti je opravil, ker je bil pač odrejen. Prav nobenega dokaza pa ni, da je nezgodo povzročil toženi. Postopek z vročitvijo tožbe se je vlekel neverjetno dolgo, kar štiri leta, vse to pa je imelo za posledico veliko časovno odmaknjenost dogodka, zato toženi ni mogel zbrati ustreznih dokazov. Vozilo so pogosto vozile tretje osebe, ki jim je ključe izročal D.C., ki je med sodnim postopkom umrl. Policist B.F., zaslišan kot priča, se konkretnega dogodka ni spomnil, drugega policista M.F., pa sodišče sploh ni zaslišalo. Policijskega zapisnika in zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni, tako ni prepričljivega dokaza, kakšna naj bi bila vsebina listin, niti ni znano, ali je bil preizkus alkoholiziranosti opravljen in ali ga je toženi podpisal. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.
Pritožba ni utemeljena.
Jedro spora, med postopkom na prvi stopnji in tudi v pritožbi je, ali je bil toženi voznik vozila, s katerim je bila povzročena prometna nesreča ter s tem odgovorna oseba. To, da je bil toženi voznik, je dokazno breme tožeče stranke. Tožeča stranka je to dokazovala in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ji je ta dokaz uspel. Tako so ugotovili policisti, ki so toženca izsledili na podlagi obvestila očividcev o reg. številki vozila, ki je povzročilo nezgodo. Da je toženi voznik, je sodišče prve stopnje zaključilo, ko je ocenilo predlog Policijske postaje Ljubljana Bežigrad s podatki o prekršku, naslovljen na Slovenski zavarovalni biro. Četudi originalnega policijskega zapisnika in zapisnika o preizkusu alkotesta ni več (zaradi poteka časa je arhiv uničen), to ni ključnega pomena, saj je tudi toženi izpovedal, da so ga policisti obiskali na domu v zvezi s konkretno nezgodo in da je opravil alkotest ter dopustil možnost, da mu je bilo vozniško dovoljenje začasno odvzeto do streznitve. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da bi toženi, če ne bi bil voznik, lahko to navedel že policistom, ki so ga po nezgodi obiskali na domu. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva, da je torej tožeči stranki dokaz, da je bil toženi voznik vozila, ki je povzročilo nezgodo, uspel. Materialno dokazno breme tožeče stranke je ves čas postopka na tožeči stranki, za razliko od procesnega dokaznega bremena, ki se med postopkom spreminja. Prav zgoraj opisan uspeh dokazovanja tožeče stranke je na toženca prevalil dokazno breme (procesno), da dokaže svojo trditev, da v kritičnem trenutku, ni bil voznik vozila. Zaslišan na naroku za glavno obravnavo je sicer izpovedal, da voznik ni bil, a alibija za kritični čas tudi ni izkazal. Sodišče prve stopnje je tožnikovo izpovedbo ocenjevalo v 20. do 25. odst. obrazložitve, vestno in skrbno je ocenilo vse zbrane dokaze ter zaključilo, da je bil voznik vozila v kritičnem trenutku toženi. Z razlogi, ki jih navaja že sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.
V zvezi z očitkom pritožbe, da je bil zaradi 4-letnega vročanja tožbe toženi prikrajšan, da bi si lahko zagotovil dokaze o vozniku vozila, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je postopek vročanja trajal tako dolgo tudi zato, ker je bilo potrebno vročitev toženi stranki opraviti po detektivu. Vsi ostali načini vročanja niso bili uspešni, ker se je pošta za toženca na naslovu, kjer je imel prijavljeno prebivališče, vračala z oznako "neznan". Toženemu pa je bilo nedvomno od obiska policistov na domu na dan škodnega dogodka dne 7. 12. 1988 jasno, da ga obravnavajo kot povzročitelja nezgode, saj je moral opraviti alkotest, odvzeto pa mu je bilo tudi vozniško dovoljenje. Toženi od leta 1988 ni storil ničesar, da bi ugotovil, kdo naj bi v kritičnem času vozil vozilo. Tako niti v odgovoru na tožbo v letu 2005 ni ponudil trditev in še manj dokazov, kdo naj bi vozil vozilo. Šele čez dve leti je na naroku 30. 5. 2007 prvič omenil D.C., ki naj bi podobno kot D.V. potrdil, da so vozilo vozile tudi druge osebe. Priča D.V. pa ni vedela, kdo je kritičnega dne vozil vozilo, D.C. pa ni bilo mogoče zaslišati, ker je umrl. Zaslišanje policistov je tožeča stranka predlagala v tožbi "po potrebi". Ko se je izkazalo, da je eden od policistov, ki naj bi bil zaslišan kot priča F., zaprt v Nemčiji, ni vztrajala pri izvedbi dokaza, niti ni predlagala zaslišanja po zaprošenem sodišču. Zato sodišče prve stopnje, ki ni izvedlo dokaza, ki je bil predlagan "po potrebi", s tem ni zagrešilo nobene procesne kršitve.
Tudi v zvezi z vprašanjem alkoholiziranosti, pritožbeno sodišče v celoti sledi dokazni oceni prvostopnega sodišča od 26. do 38. odstavka. Sodišče prve stopnje je dokazni zaključek o alkoholiziranosti toženca sprejelo, tako na podlagi ugotovitev iz policijskega zapisnika, ki so povzete v obvestilu Slovenskemu zavarovalnemu biroju (A3), iz katerega sledi, da so policisti pri tožencu, ki so ga ustavili na domu, zaznali močan zadah po alkoholu in mu zato odredili preizkus alkoholiziranosti, ki je pokazal 1,67 g/kg alkohola v izdihanem zraku, da je toženi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti prebral, se z njim strinjal in ga tudi podpisal. Kot je že bilo navedeno, je bil originalni zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, zaradi poteka časa uničen, toženi pa je zaslišan na glavni obravnavi prerekal, da bi preizkus alkoholiziranosti podpisal. Takšna toženčeva trditev je ovržena z izpovedbo priče policista F., ki je izpovedal, da policisti vse pripombe zapišejo v zapisnik, tudi, če voznik, pri katerem je opravljen alkotest, zapisnika noče podpisati. Pritožbeno sodišče v celoti sledi zaključku sodišča prve stopnje, da bi bil v primeru odklonitve podpisa alkotesta na podlagi določila 2. odst. 120. člena ZVCP, tožencu odrejen strokovni pregled. V konkretnem primeru pa ta ni bil odrejen, zato je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je toženi zapisnik o alkoholiziranosti podpisal. Za odločitev sodišča prve stopnje tudi ni bilo pomembno, kdaj je bil opravljen preizkus alkoholiziranosti, saj toženi do zaključka postopka na prvi stopnji eksplicitno ni navajal, da bi konzumiral alkohol po prometni nezgodi.
Ker ugotovitev v zvezi s potekom prometne nezgode pritožba ne izpodbija, kot tudi ne višine izplačane odškodnine, pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).
Tožena stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).