Jedro

Sklep komisije za vodenje in nadzor postopka oddaje državnega premoženja v najem je le predlog o izbiri najugodnejšega ponudnika za sklenitev najemne pogodbe, torej akt poslovanja, ki ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2457/2002-9 z dne 8.1.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrglo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 20.12.2002 (1. točka izreka sklepa), na podlagi določbe 2. odstavka 69. člena ZUS pa je tudi zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sklepa). Z navedenim sklepom je drugotožena stranka na podlagi določbe 10. člena Uredbe o postopkih prodaje in drugih oblikah razpolaganja z državnim premoženjem (Uradni list RS, št. 47/2001 in 62/2001, v nadaljevanju uredba) predlagala sklenitev pogodbe za najem poslovnih prostorov v Splošni bolnišnici I. za opravljanje specialističnih zdravstvenih storitev na področju kardiovaskularne kirurgije s ponudnikom M.M. d.d. P. Sodišča je tožbo zavrglo po predhodnem preizkusu tožbe, ker je menilo, da navedeni sklep drugotožene stranke ni akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Zato se tudi ni spuščalo v presojo pasivne legitimacije tožene stranke in tudi ne v presojo drugih tožbenih ugovorov. Zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je sodišče zavrglo, ker ne obstoji med strankama upravnega spora sporno pravno razmerje, ki je procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Tožeča stranka v pritožbi zoper obe točki izreka izpodbijanega sklepa uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku in zahtevi za izdajo začasne odredbe oziroma da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo naravo odločanja tožene stranke in pravno naravo njenega akta, napačno pa je razlagalo tudi določbe uredbe. Zato je napačno razumelo samo pravno razmerje. Tožena stranka je s svojim aktom že posegla na področje koncesije in se izognila mnogo strožjim pravilom javnih naročil, ki veljajo za podeljevanje koncesij. Prepričana je, da glede izpodbijanega akta izpolnjuje predpostavke iz 1. člena ZUS, predvsem 3. odstavka tega člena, saj gre za nezakonitost akta in nezakonitost postopka razpisa, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika. Kršena je njena ustavna pravica do enakosti. Sodišče se je izognilo ugotovitvi, kaj izpodbijani akt sploh je. Tako stališče dopušča samovoljo oblastnih organov. V predmetni zadevi gre za upravno stvar, čeprav ta že meji na civilno-pravno razmerje (najem), je pa ena od strank oziroma nosilec premoženja, ki se daje v najem, država oziroma javno-pravni subjekt in ker gre za javni interes, je predpisan tudi poseben postopek. Gre tudi za subsidiarno uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) glede vprašanj, ki niso posebej urejena z uredbo.

Smatra, da je izkazala sporno pravno razmerje in vse kršitve, ki jih je uveljavljala v tožbi. Z uveljavitvijo sklepa tožene stranke ji bo nastala nepopravljiva škoda, saj v končni posledici ne bo mogla konkurirati v postopku podelitve koncesije za opravljanje dejavnosti specializiranih storitev, ker ne bo pridobila primernega prostora.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Glede uredbe meni, da je bil njen namen zagotavljanje ustrezne skrbnosti pri gospodarjenju z državnim premoženjem, ki se kaže bodisi kot doseganje najvišjih donosov oziroma kot uresničevanje drugih javnih koristi. Namen torej ni v omejevanju oblastvene funkcije države, ker država v teh primerih sploh ne nastopa s pozicije moči. Opravila je zakonit, korekten in transparenten postopek izbire najugodnejšega ponudnika in je k odločanju pritegnila tudi strokovnjake z obravnavanega področja. Tožeči stranki pa zaradi izpodbijane odločitve, niti teoretično, ne grozi nastanek hujših škodljivih posledic, bi pa z izdajo začasne odredbe zagotovo nastopile hujše škodljive posledice na njeni strani oziroma za javni interes.

Prizadeta stranka Splošna bolnišnica I. je navedla, da v postopku oddaje poslovnih prostorov neposredno ni bila udeležena, niti ni bila seznanjena z vsemi okoliščinami postopka. Zainteresirana je, da se postopek konča. Nasprotuje pa izdaji začasne odredbe, ker meni, da bi zadržanje sklepa tožene stranke njej povzročilo škodo.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, tako glede zavrženja tožbe, kot tudi glede zavrženja zahteve za izdajo začasne odredbe. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, z njegovimi razlogi pa se pritožbeno sodišče strinja v celoti in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno, uredba pri razpolaganje z državnim premoženjem ne predvideva uporabe Zakona o splošnem upravnem postopku, vlada in ministrstva pa pri tem ne izdajajo upravnih aktov, saj tudi ne gre za odločanje o upravni stvari. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je zato sklep strokovne komisije le predlog o izbiri najugodnejšega ponudnika za sklenitev najemne pogodbe, torej akt poslovanja, ki ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Prvi pogoj, da lahko sodišče odloča v upravnem sporu, je pravočasno in v skladu z določbami ZUS vložena tožba. Ta pogoj pa v obravnavani zadevi ni izpolnjen in zato sodišče prve stopnje tudi zahteve za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS ni moglo obravnavati.

Pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče obravnavati tožbo tudi na podlagi določbe 3. odstavka 1. člena ZUS, je neutemeljen. Sodišče odloča v upravnem sporu na podlagi navedene določbe ZUS, če se s posamičnim aktom ali dejanjem posega v ustavne pravice posameznika in če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS, pa tudi sodno varstvo pravic tožeče stranke (pri sklepanju najemnega razmerja) je zagotovljeno.

Pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je ta pritožbeni razlog na podlagi 5. odstavka 72. člena ZUS dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V tej zadevi pa je sodišče preizkusilo procesne pogoje že v predhodnem preizkusu tožbe, in sicer na podlagi podatkov tožbe in drugih podatkov v spisih.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se ta sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.