Jedro

V obrazložitev sodbe sodijo le relevantna dejstva, na podlagi katerih temelji odločitev, zato sodišče ni dolžno povzemati navedb pravdnih strank, če niso odločilne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. V zvezi s tem pa pritožnica ni podala nobenih konkretnih pritožbenih trditev, katere njene trditve in dokazi niso bili upoštevani in zakaj so bili pravno pomembni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v osmih dneh povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.911,81 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zneskov 1.841,03 EUR in 70,78 EUR od 18. 11. 2021 dalje do plačila in zahtevek po povračilu stroškov postopka (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožnici je naložilo plačilo 597,31 EUR stroškov pravdnega postopka toženki v osmih dneh (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožnica in priglasila stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi je tožnica trdila, da je na podlagi Pogodbe o upravljanju in skrbništvu komunalne infrastrukture v PC A. (v nadaljevanju: Pogodba o upravljanju) upravnica zasebne komunalne infrastrukture v Poslovni coni B. Pogodba o upravljanju je bila 27. 11. 2020 sklenjena z naročnikom in lastnikom infrastrukture, družbo C. d.o.o. Slednja toženki zagotavlja oskrbo z vodo, elektriko in kanalščino preko svojega omrežja.

8. Toženka je aktivni legitimaciji tožnice ugovarjala s trditvami, da s tožnico ni v poslovnem razmerju - kvečjemu z družbo C. d.o.o., ki pa ni lastnica infrastrukture, tudi sicer pa je slednji vse stroške že poravnala.

9. Kot nesporno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka lastnica poslovnega prostora v poslovni coni. Iz Pogodbe o upravljanju pa je ugotovilo, da je tožnica prevzela storitev upravljanja komunalne infrastrukture in nasproti etažnim lastnikom nastopa kot upravnica, ki izvaja storitev odčitavanja in delitve porabe vode, elektrike in kanalščine ter nato obračune posreduje posameznim etažnim lastnikom. Med tožnico in toženko pa obstoja pravnega razmerja, na podlagi katerega je tožnica toženki vtoževane račune obračunala, ni ugotovilo. Poleg tega iz prodajne pogodbe med družbo D. d.d. in E. d.o.o. ob udeležbi toženke izhaja, da poslovnemu prostoru toženke pripada solastniški delež na skupnih delih in napravah, torej tudi na komunalni infrastrukturi, v zvezi s katero tožnica vtožuje obratovalne stroške. Po stališču sodišča prve stopnje zato aktivna legitimacija tožnice za vtoževano terjatev ni izkazana.

10. Kot uvodoma pojasnjeno, v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijanje dejanske podlage sodbe ni dovoljeno, zato se višje sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih trditev v zvezi s tem, komu je toženka plačevala obratovalne stroške pred letom 2021, pri čemer višje sodišče le dodaja, da zatrjevanje poslovnega razmerja med družbo C. d.o.o. in toženko za izkaz aktivne legitimacije tožnice ni relevantno, nasprotno, govori v prid zavrnitvi tožbenega zahtevka. Pogodbe namreč (načeloma) ustvarjajo pravice in obveznosti le za pogodbene stranke (prim. prvi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Tožnica pa zahtevka v imenu in za račun družbe C. d.o.o. ni postavila.

11. Pritožbeni očitek o nejasnosti 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je neutemeljen. V njem je sodišče prve stopnje ugotovilo, česar pritožnica niti ne izpodbija, da sta v pogodbenem odnosu zgolj tožnica in C. d.o.o., kar pa, s tem se strinja tudi višje sodišče, s toženko nima nobene zveze.

12. S tem delom obrazložitve povezan očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP prav tako ni utemeljen. Ta kršitev ima izrazito funkcionalen značaj. Zagrešena je namreč le v tistih primerih, ko odločbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba nima, saj vsebuje jasne razloge, ki so vodili k zavrnitvi tožbenega zahtevka.

13. S pritožbenimi očitki, da izpodbijana sodba v 9. točki obrazložitve ni zadostno obrazložena, pritožnica pravzaprav izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da C. d.o.o. ni lastnica infrastrukture, v zvezi s katero tožnica vtožuje obratovalne stroške, kar v tem pritožbenem postopku ni dovoljeno. To je hkrati pravno relevantno dejstvo, ki tožnici prav tako odreka aktivno stvarno legitimacijo. Na etažno lastnino se v pritožbi sklicuje tudi sama pritožnica (prim. prvi odstavek 105. člena Stvarnopravnega zakonika). V obrazložitev sodbe sodijo le relevantna dejstva, na podlagi katerih temelji odločitev, zato sodišče ni dolžno povzemati navedb pravdnih strank, če niso odločilne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. V zvezi s tem pa pritožnica ni podala nobenih konkretnih pritožbenih trditev, katere njene trditve in dokazi niso bili upoštevani in zakaj so bili pravno pomembni. Do pritožbenih trditev glede dejanskega stanja skupnih delov in naprav v poslovni coni se zato višje sodišče ni opredeljevalo.

14. Izkaz aktivne stvarne legitimacije je bil v trditveni in dokazni sferi tožnice, ki ga ta tudi po stališču višjega sodišča ni izpolnila. V pritožbi namreč ne uveljavlja niti, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila in izkazovala, da je obratovalne stroške, katerih plačilo zahteva, poravnala sama (s čimer bi terjatev prešla nanjo).

15. Ker je pritožba neutemeljena in ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je na podlagi prvega odstavka 154. in 155. člena ZPP dolžna toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT), in sicer stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk, kar znaša 225,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 4,50 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR. Priglašeni strošek konference s stranko je višje sodišče zavrnilo, saj je že zajet v nagradi za pritožbo. Tožnica je dolžna toženki stroške povrniti v roku osmih dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.