Jedro

Prokura opravičuje prokurista za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno pristojnost družbe, razen za odsvajanje in obremenjevanje nepremičnin (35. člen ZGD). Zato je prokurist lahko podjetje (podjetnika) samostojno zastopal in ni možno ugotoviti, da toženi stranki zaradi opustitve vročanja podjetniku osebno ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 30.12.1997 in 17.2.1998 ter razsodlo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki do 4.12.1998 in da mu mora zato tožena stranka za čas od 1.1.1998 do 4.12.1998 obračunati in izplačati plačo z zamudnimi obrestmi, mu delovno dobo vpisati v delovno knjižico in mu poravnati odmerjene stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da toženec J. M. sploh ni bil seznanjen z zadevo, ker je vse posle vodil prokurist B. R. Sam toženec bi se pravdi izognil, tako pa je bila mimo njegove volje vodena s strani R. V spisu ni nobene podlage za ugotovitev, da je tožnik izjavo podpisal pod vplivom sile. Soglašal je s prenehanjem delovnega razmerja in sile ni bilo. Poleg tega pa je toženec konec leta 1999 svojo dejavnost odjavil. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija ne izpodbija dela sodbe, ki se nanaša na obračun in izplačilo plače, zato revizijsko sodišče v tem delu ni ugotavljalo dovoljenosti revizije.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Čeprav revizija izrecno ne navaja, na katero kršitev določb ZPP se nanašajo revizijske navedbe, smiselno iz nje izhaja, da naj bi bil ZPP kršen zato, ker toženec ni prejel tožbe in vabil na obravnavo, ni prejel ne prvostopenjske niti drugostopenjske sodbe (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), prav tako pa ni podpisal pooblastila odvetniku. Iz listin v spisu je razvidno, da so bila vsa pisanja, vključno s tožbo in z vabili, vročena toženi stranki, ki je tudi podpisala odvetniško pooblastilo za zastopanje odvetniku L. H. iz M. S.. Tožena stranka ni, kot to skuša prikazovati revident, fizična oseba J. M., ampak je bila tožena stranka E. J. M. s.p., P. u. 5/a, L.. Čeprav J. M. navaja, da o sporni pravdi ne ve ničesar, istočasno tudi pove, da je njegovo podjetje (gospodarsko družbo) ves čas vodil prokurist. Podjetnik v skladu z veljavnimi predpisi lahko podeli prokuro (72. člen zakona o gospodarskih družbah - ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 in nadalj.), prokura pa opravičuje prokurista za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno pristojnost družbe, razen za odsvajanje in obremenjevanje nepremičnin (35. člen ZGD). Zato je prokurist lahko podjetje (podjetnika) samostojno zastopal in ni možno ugotoviti, da toženi stranki zaradi opustitve vročanja podjetniku osebno ni bila dana možnost obravnavanja pred sodičem.

Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na ugotovitve dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo nižje sodišče, saj revizija ni dopustna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (370. člen ZPP). Zato revizijskih navedb o dejanskem stanju v zvezi s podpisom izjave tožnika revizijsko sodišče ni obravnavalo.

Tudi drugače materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno.

Nižji sodišči sta pravilno ugotovili, da tožena stranka ni postopala v skladu z določbo 16. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.), saj tožnikovega dela v času določenega poskusnega dela ni ustrezno ocenjevala, saj delo ni bilo spremljano s strani samostojnega podjetnika, čeprav je bil samostojni podjetnik v pogodbi o zaposlitvi določen za spremljanje tega dela, poleg tega pa naj bi delovno razmerje tožniku prenehalo pred potekom poskusnega dela. Pravilno sta nižji sodišči tudi ocenili, da tožniku (ki je dobil dva sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela in enega kot delavec, katerega delo trajno ni bilo potrebno) delovno razmerje ni moglo prenehati kot delavcu, katerega delo je postalo trajno nepotrebno, saj je bil dober mesec prej sprejet v delovno razmerje za določen čas prav zaradi povečanega obsega dela v podjetju. Zato je odločilo v skladu z veljavnimi predpisi, da so izdani sklepi o prenehanju delovnega razmerja nezakoniti in da tožniku delovno razmerje na njihovi podlagi ni prenehalo.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.