Jedro

Vse blago, ki se vnese na carinsko območje Republike Slovenije je carinsko blago. To pomeni, da bi moralo ob prestopu carinske črte pridobiti eno od dovoljenih carinskih rab ali uporab. Ker tožnik ob prestopu carinske črte z zadevnim vozilom le-tega ni pisno ali ustno deklariral za določeno rabo oziroma uporabo, se v skladu z določbo 113. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, v nadaljevanju Uredba) šteje, da je bilo deklarirano za začetek postopka začasnega uvoza.

Izrek

Tožba se zavrne. Predlog za zavarovanje dokazov z zaslišanjem tožeče stranke z dne 23. 9. 2005 se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A, št. 426-25/2606-6-02/2003/1300-050 z dne 11. 11. 2003, s katero je bilo ugotovljeno, da je osebno vozilo Volkswagen Golf last tožnika carinsko blago, osebno vozilo je bilo postavljeno pod carinski nadzor ter določen znesek plačila carinskih dajatev v višini 439.057,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je Policijska postaja B ob nadzoru prometa dne 8. 10. 2003 ugotovila, da vozilo Volkswagen Golf, ki je kupljeno v Nemčiji in je last tožnika, ni registrirano in da so na njem nameščene začasne registrske tablice Nemčije ..., katerih veljavnost je potekla 25. 10. 2001. Vozilo je bilo odjavljeno iz prometa dne 11. 10. 2001, kar je razvidno iz prometnega dovoljenja. Policija je vozilo začasno zasegla, ker je ugotovila, da je tožnik uporabljal vozilo za svojo vožnjo kljub temu, da ni opravil potrebnih carinskih postopkov, niti ga ni po poteku registracije ponovno registriral. Policija je tudi ugotovila, da se je tožnik za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji prijavil dne 15. 10. 2001. Carinski urad prve stopnje je potem, ko je dobil predlog za ureditev carinskega statusa blaga z dopisom z dne 22. 10. 2003 seznanil tožnika o uvedbi carinsko upravnega postopka in ga pozval, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah v dosedanjem postopku ter predloži zahtevano dokumentacijo (račun o nakupu vozila in dokazila o datumu uvoza vozila v Republiko Slovenijo). Tožnik se je osebno zglasil pri prvostopnem carinskem uradu in predložil kopijo pogodbe o nakupu vozila z dne 11. 10. 2001, nemško prometno dovoljenje veljavno do 25. 10. 2001 z dnem izdaje 11. 10. 2001 in potrdilo št. 38/03 z dne 24. 2. 2003 za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila carine, izdano s strani Veleposlaništva Republike Slovenije, C. Pojasnil je še, da je bilo vozilo v času nakupa pokvarjeno, zato ga je pustil v Nemčiji, da bi ga popravil, vendar so bili stroški popravila previsoki, zato ga je po približno 14 dneh pripeljal v Republiko Slovenijo. Izjavil je, da je kot zdomec oproščen plačila carine za zadevno vozilo. Na podlagi tako ugotovljenega stanja je carinski urad prve stopnje izdal odločbo, s katero je vozilo postavil pod carinski nadzor in tožnika zavezal k plačilu carinskega dolga. Glede statusa blaga tožena stranka meni, da je prvostopni organ pravilno odločil, da je zadevno vozilo carinsko blago in svojo opredelitev ustrezno obrazložil. Carinski zakon (Uradni list RS, št. 1/95-32/99, v nadaljevanju CZ) govori o carinskem statusu blaga v 4. členu, ki carinski status blaga določi tako, da pove kaj je domače blago - torej je podana negativna definicija carinskega blaga. Domače blago je blago, ki je v celoti pridobljeno ali proizvedeno na carinskem območju; uvoženo blago, ki je na carinskem območju sproščeno v prost promet; blago pridobljeno ali proizvedeno na carinskem območju iz prej navedenega blaga. Carinsko blago je vse drugo blago, ki ne ustreza definiciji domačega blaga. Določba 2. člena CZ pa opredeljuje pojem carinskega območja Republike Slovenije in med drugim navaja, da je območje omejeno s carinsko črto, ki je identična z mejno črto. Izhajajoč iz navedenih določb je nesporno, da je zadevno blago carinsko blago, saj je tožnik v mesecu oktobru leta 2001 čez mejni prehod D iz tujine pripeljal zadevno osebno vozilo v Republiko Slovenijo. Temu dejstvu ne ugovarja niti tožnik, saj je v postopku pred prvostopnim organom izjavil, da je vozilo 14 dni po nakupu pripeljal v Slovenijo, ker so bili stroški popravila v tujini previsoki. Vozilo je bilo torej nesporno vneseno iz carinskega območja Evropske skupnosti v takrat ločeno carinsko območje Republike Slovenije. Vse blago, ki se vnese na carinsko območje Republike Slovenije je carinsko blago. To pomeni, da bi moralo ob prestopu carinske črte pridobiti eno od dovoljenih carinskih rab ali uporab. Ker tožnik ob prestopu carinske črte z zadevnim vozilom le-tega ni pisno ali ustno deklariral za določeno rabo oziroma uporabo, se v skladu z določbo 113. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, v nadaljevanju Uredba) šteje, da je bilo deklarirano za začetek postopka začasnega uvoza. Po določbi 113. člena Uredbe, na katero se pravilno sklicuje organ prve stopnje, če prevozno sredstvo iz 382. do 389. člena Uredbe ni izrecno pisno ali ustno deklarirano, se šteje, da je bilo deklarirano za začetek postopka začasnega uvoza s konkludentnim dejanjem. Po svoji definiciji je postopek začasnega uvoza blaga carinski postopek z ekonomskim učinkom, za katerega velja odlog plačila carine (odložni postopek). Za razliko od drugih carinskih postopkov z ekonomskim učinkom, je pri carinskem postopku začasnega uvoza izdaja dovoljenja po poenostavljenem postopku pravilo. V bistvu gre za istočasno dejanje izdaje dovoljenja, vložitve deklaracije, carinjenja in uvedbe postopka pri carinski izpostavi, kjer se blago predloži. Pogoj za izdajo dovoljenja po poenostavljenem postopku je, da gre za začasni uvoz blaga s popolno oprostitvijo plačila uvoznih dajatev. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, da po določbi 383. člena Uredbe, ki ureja posebne pogoje za začasen uvoz zasebnih cestnih vozil, se začasen uvoz dovoli lahko, če jih začasno uvaža oseba s stalnim prebivališčem ali sedežem izven carinskega območja, jih v zasebne namene uporablja oseba iz prejšnje točke in so registrirana izven carinskega območja na ime osebe s stalnim prebivališčem ali sedežem izven carinskega območja. Če vozilo ni registrirano se šteje, da je pogoj iz te točke izpolnjen, če je zadevno vozilo v lasti osebe s sedežem ali prebivališčem izven carinskega območja. Glede na navedene določbe CZ in Uredbe, se prevozna sredstva praviloma deklarirajo za postopek začasnega uvoza s konkludentnim dejanjem, kar pomeni, da se prevozno sredstvo enostavno prepelje preko carinskega mejnega prehoda, ki nima ločenih kontrolnih prehodov, ali pa se uporabi zeleni prehod, če carinski organ posluje po sistemu ločenih kontrolnih prehodov. Te poenostavitve so namenjene čim hitrejšemu prehodu blaga čez državno mejo. Na podlagi navedenega so po mnenju tožene stranke neutemeljeni pritožbeni ugovori, da zadevno vozilo ni carinsko blago, kot tudi, da tožnik sam za zadevno vozilo ni izvedel carinskega postopka s konkludentnim dejanjem, saj se kot že povedano, glede na navedene določbe Uredbe v konkretnem primeru šteje, da je vozilo deklarirano za postopek začasnega uvoza blaga, saj iz podatkov spisa ne izhaja, da je bilo vozilo ustno ali pisno deklarirano za kakšen drug postopek. Nadalje je nesporno, da bi bilo potrebno zadevno vozilo zaradi preprečitve neupravičenega ravnanja in zavarovanje njegove istovetnosti spraviti pod carinski nadzor (6. točka 3. člena CZ), saj se po določbah 29. člena CZ z vnosom blaga na carinsko območje nad tem blagom vzpostavi carinsko nadzorstvo, to pomeni, da je blago lahko od vnosa na carinsko območje tudi predmet različnih ukrepov, ki jih določi ali odobri carinski organ. Prvostopni carinski organ je ravnal pravilno in zakonito, ko je v skladu z določbami 2. odstavka 43. člena CZ, ki omogočajo carinskemu organu, da postane blago, ki je predmet kršitve kakršnihkoli obveznosti po carinskem zakonu jamstvo za plačilo z njim povezanega carinskega dolga, le-to zasegel z namenom uporabe za poplačilo v zvezi z njim nastalega carinskega dolga. V zvezi s pritožbenimi ugovori, da je tožnik z zadevnim vozilom večkrat zapustil ozemlje Republike Sloveniji, bi bilo sporno vprašanje ali je tožnik pred potekom roka 6 mesecev, ki predstavlja rok, za katerega se v skladu z Uredbo dovoli začasen uvoz vozila, z vozilom pravočasno zapustil carinsko območje Republike Slovenije ali pa je kršil obveznosti, ki izhajajo iz odobrenega postopka. Tožnik namreč poskuša dokazati, da je zadevno vozilo večkrat izvozil iz carinskega območja Republike Slovenije, in sicer prav tako s konkludentnim dejanjem, kar bi pomenilo, da je izpolnil obveznosti, ki izhajajo iz odobrenega carinskega postopka. Tožena stranka pojasnjuje, da ugotavljanje tega dejstva sploh ni pomembno, saj iz listinskih dokazov v spisu nesporno izhaja, da carinski dolg ni nastal na podlagi točke (a) 146. člena CZ, ki jo prvostopni organ napačno navaja kot pravno podlago za nastanek carinskega dolga. Tožena stranka ugotavlja, da je pravna podlaga za nastanek carinskega dolga točka (b) 146. člena CZ. V zvezi s tem še dodaja, da trditve o izvozu blaga niso podkrepljene z listinskimi dokazi v spisu zadeve. Iz kopij potnega lista je razvidno, da je tožnik res nekajkrat zapustil območje Republike Slovenije, vendar ne z zadevnim vozilom, temveč z drugimi prevoznimi sredstvi, bodisi z letalom ali vlakom, ne pa z osebnim vozilom. Iz podatkov v spisih ne izhaja, da bi bilo vozilo v obdobju dveh let registrirano, tožnik pa na poziv tožene stranke ni predložil dokaza o registraciji vozila. Tudi to dejstvo po mnenju tožene stranke, čeprav posredno, kaže na to, da je bilo vozilo ves čas na carinskem območju Republike Slovenije, saj je težko verjeti, da bi tožnik z neregistriranim vozilom lahko neovirano vstopal v druge države in se neovirano vozil z neregistriranim vozilom, ne da bi bil predmet obravnavanja pristojnih organov. Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da se je tožnik v Republiki Sloveniji nahajal le občasno. Iz dopisa Policijske postaje B je namreč razvidno, da se je tožnik za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji prijavil dne 15. 10. 2001. Ker tožnik ni predložil dokazov, s katerimi bi dokazal svoje trditve o izvozu vozila, tožena stranka ne more slediti zgolj pavšalnim trditvam tožnika o izvozu vozila pred potekom 6 mesečnega roka, saj podatki spisa ne izkazujejo tega dejstva. Tožena stranka poudarja, da je v obravnavani zadevi nesporno šlo za postopek začasnega uvoza, vendar carinski dolg ni nastal zaradi neizpolnitve dolžnosti, ki izhajajo iz postopka začasnega uvoza, temveč zaradi neizpolnjevanja pogojev za prepustitev blaga v ta postopek. Po določbi (b) točke 146. člena CZ carinski dolg pri uvozu blaga nastane v primerih, ki niso navedeni v 145. členu tega zakona, z neizpolnitvijo enega od pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek, ali za odobritev carinske oprostitve ali olajšave zaradi namena končne uporabe tega blaga, če ni ugotovljeno, da te napake niso imele pomembnega vpliva na pravilno izvajanje začasne hrambe ali carinskega postopka. Po določbah 2. odstavka istega člena CZ, carinski dolg nastane v trenutku, ko je blago prepuščeno v določen carinski postopek, če je ugotovljeno, da ni izpolnjen predpisan pogoj za prepustitev v ta postopek ali za odobritev carinske oprostitve ali olajšave zaradi namena njegove končne uporabe. Nesporno je, da je imel tožnik od 15. 10. 2001 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, in sicer na naslovu H 12. Glede na določbe 383. člena Uredbe, ki urejajo posebne pogoje za začasen uvoz zasebnih cestnih vozil, tožnik ni izpolnjeval pogojev za uvedbo blaga v carinski postopek začasnega uvoza. Zato je po mnenju tožene stranke carinski urad ravnal pravilno in na zakonu utemeljeno, ko je tožniku naknadno obračunal carinski dolg za blago, ki je bilo začasno uvoženo, saj je nesporno ugotovljeno, da pogoji za prepustitev blaga v postopek začasnega uvoza niso bili izpolnjeni. Čeprav tožnik same višine carinskega dolga ne izpodbija, tožena stranka po uradni dolžnosti ugotavlja, da je izrek odločbe nepravilen v delu o obračunu carinskega dolga zaradi napačne uporabe materialnega predpisa, saj je carinski dolg napačno obračunan na podlagi (a) točke 146. člena CZ namesto na podlagi (b) točke istega člena. Tožena stranka namreč ugotavlja, da je prvostopni organ dolg izračunal z uporabo predpisov na dan poteka roka začasnega uvoza, to je dne 25. 4. 2002, saj je kot že povedano štel, da je carinski dolg nastal zaradi neizpolnitve ene od dolžnosti, ki v zvezi z blagom izhajajo iz carinskega postopka začasnega uvoza in je zato pri obračunu upošteval izgubo na vrednosti v višini 6 % in je zmanjšal vrednost za 6 % zaradi starosti avtomobila. Carinski organ bi moral glede na zgoraj pojasnjeno šteti kot datum nastanka carinskega dolga, datum 25. 10. 2001, ki se, kot je to pravilno obrazloženo v prvostopni odločbi šteje kot datum uvoza vozila. Če bi bil carinski dolg obračunan pravilno, torej na dan uvoza vozila (25. 10. 2001), v tem primeru vrednost vozila zaradi starosti ne bi bila zmanjšana in bi bil znesek obračunanega carinskega dolga višji. Navedenih nepravilnosti pa tožena stranka zaradi načela prepovedi spremembe odločbe v škodo (pri)tožnika ne more odpraviti. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ tudi pravilno ocenil možnost uporabe določb 3. točke 161. člena CZ, po kateri so plačila carine oproščeni državljani Republike Slovenije, ki so bili na kakršnemkoli delu v tujini in tuji državljani, ki dobijo dovoljenje za stalno bivanje ali prebivališče v Republiki Sloveniji, in sicer pod pogoji, ki jih predpisuje navedeni člen CZ. Prvostopni organ je pravilno ugotovil, da uporaba navedene določbe CZ, na podlagi katere bi bil tožnik oproščen plačila carinskih dajatev ne pride v poštev, saj ni izpolnjen pogoj neprekinjene uporabe oziroma lastništva vozila najmanj 6 mesecev pred preselitvijo. Iz kupoprodajne pogodbe je namreč razvidno, da je bilo vozilo kupljeno šele 11. 10. 2001, tožnik je stalno prebivališče v Republiki Sloveniji prijavil dne 15. 10. 2001 in zato tožnik, ki je bil na delu v tujini, ne more biti deležen oprostitve plačila carine po navedeni določbi CZ. V zvezi z naknadno predloženimi listinami, to je naknadno izdanim potrdilom o prometu blaga EUR 1. z dne 23. 6. 2004, s katerim želi tožnik uveljavljati preferencialno obravnavanje zadevnega blaga, pa tožena stranka meni, da je takšno naknadno uveljavljanje ugodnosti nedopustno. Carinski zakon namreč vsebuje številne določbe procesne narave, ki jih morajo upoštevati stranke v postopku, če se želijo izogniti domnevi, da je bilo carinsko blago dano v promet preden je bil izveden carinski postopek in so bile plačane carine in druge uvozne davščine. Če je tožnik želel doseči preferencialno obravnavanje blaga, bi moral ravnati po določbi 63. člena CZ, ko bi carinski dolg nastal na zakonit način v skladu s 43. členom istega zakona. Preferencialno obravnavo je namreč potrebno uveljavljati ob obračunu carinskega dolga skladno s pravili o poreklu blaga. Carinski dolg pa v tem primeru za sporno blago ni nastal s sprejemom carinske deklaracije za sprostitev v prost promet, temveč zaradi neizpolnitve pogojev za prepustitev blaga v postopek začasnega uvoza blaga. Tožena stranka še doda, da je bila tožniku kot stranki dana možnost sodelovanja v postopku v skladu z določbami 8., 135. in 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86-p.b., v nadaljevanju ZUP).

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je kasneje razširil na izpodbijani akt, ki je nepravilen in nezakonit zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno uporabljenega materialnega predpisa, to je kršitev določb upravnega postopka. Sporno osebno vozilo v lasti tožeče stranke ni mogoče definirati kot carinsko blago, saj je bilo le pripeljano skozi ozemlje Republike Slovenije brez kakršnegakoli namena uvoza avtomobila v Republiko Slovenijo. Avtomobil tožeča stranka uporablja za namene prevoza po ozemlju različnih držav, tudi Republike Slovenije in je bilo omenjeno osebno vozilo le v tranzitu skozi ozemlje Republike Slovenije. Tožeča stranka vozila niti izrecno, niti s kakršnimkoli konkludentnim dejanjem, ni uvozila v Republiko Slovenijo, saj je bilo vozilo kupljeno v Nemčiji in ga je tožeča stranka uporabljala za lastne potrebe, in sicer za vožnjo po Nemčiji, Avstraliji, Italiji in v Sloveniji. Tožeča stranka je državljan Republike Avstralije, kjer je živel pretežen čas svojega življenja. Po mnenju tožnika je jasno, da se tujcem, ki so v tranzitu skozi ozemlje Republike Slovenije, ne nalaga nikakršnih carin ali drugih uvoznih davkov, saj je nesporno, da stvari v tranzitu niso carinsko blago. Tožnik je tudi od oktobra 2001 pa do 10. 10. 2003 z omenjenim osebnim avtomobilom večkrat zapustil Republiko Slovenijo. Na ta način je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Kršeno je bilo načelo zaslišanja stranke, s tem pa so bile bistveno kršene določbe ZUP. Tožnik zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo prve stopnje odpravi.

Tožnik je po svojem pooblaščencu v postopku trikrat predlagal zavarovanje dokazov z zaslišanjem tožeče stranke, in sicer 26. 5. 2004 (skupaj s tožbo zaradi molka), 21. 10. 2004 (skupaj z razširitvijo tožbe) in 23. 9. 2005. Sodišče je prvi predlog za zavarovanje dokazov zavrnilo (sklep opr. št. U 1071/2004-10 z dne 29. 6. 2004, ki je bil po pritožbi tožnika potrjen s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 923/2004-3 z dne 27. 10. 2004). Drugi predlog za zavarovanje dokazov je bil zavržen s sklepom opr. št. U 1071/2004-23 z dne 31. 1. 2005, zoper katerega je tožnik vložil pritožbo, ki jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, potem ko je bila pritožba predložena pritožbenemu sodišču dne 23. 2. 2005, še ni obravnavalo. Na zahtevo prvostopnega sodišča zaradi ponovnega predloga za zavarovanje dokazov, je bil spis vrnjen prvostopnemu sodišču. Tožnik je predlagal tudi oprostitev plačila sodnih taks, kar je bilo pravnomočno odločeno s sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 923/2004-3 z dne 27. 10. 2004, ponovljen predlog za oprostitev plačila sodnih taks je sodišče s sklepom opr. št. U 1071/2004-23 z dne 31. 1. 2005 ponovno zavrnilo. Zoper ta sklep je vložena pritožba, o kateri Vrhovno sodišče še ni odločilo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da iz v izpodbijani odločbi navedenih predpisov jasno izhaja predmet katerega carinskega postopka je bil zadevni avtomobil in da to nikakor ni tranzitni postopek. Tožeča stranka ima prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, je slovenski državljan in se zato pred slovenskimi organi šteje za slovenskega državljana. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor na tožbo je bil poslan tudi tožeči stranki po pooblaščencu.

Državno pravobranilstvo, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v obravnavani zadevi razpisalo glavno obravnavo, ki sta se je udeležila pooblaščenca tožeče in tožene stranke ter tožeča stranka osebno. Po uvodnih podajanjih obeh pooblaščencev je sodišče začelo z zaslišanjem tožeče stranke kot priče v obravnavani zadevi. Izvedba dokaza je bila onemogočena zaradi kričanja tožnika, ki je bil odstranjen iz sodne dvorane, zato je bil opravljen narok brez njegove navzočnosti in brez njegovega zaslišanja. Sodišče je tako izvedlo dokazovanje z vpogledom v upravne spise ter dokumente sodnega spisa.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v celoti sklicuje nanje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Po mnenju sodišča, je tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnik (upoštevajoč njegove izjave) v oktobru leta 2001 s spornim vozilom prispel v Republiko Slovenijo, na katerem je imel nameščene nemške začasne registrske tablice, katerih veljavnost je potekla 25. 10. 2001, pravilno ugotovila, da tožnik za vozilo ni pridobil enega od dovoljenih carinskih rab ali uporab. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik dne 15. 10. 2001 prijavil stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, zato so tudi po mnenju sodišča neutemeljene tožbene navedbe, da je tožnik s spornim vozilom zgolj tranzitiral Slovenijo. Na to kaže tudi uvoz selitvenih predmetov, ki jih je tožnik uvozil 7. 7. 2003 iz Avstralije, pri čemer je uveljavljal carinsko oprostitev. Tožnik je v postopku izjavil, da bi tudi za sporno vozilo želel uveljaviti carinsko oprostitev. Tožena stranka je preizkusila vse možne carinske rabe ali uporabe, ki bi jih tožnik lahko izkoristil, pa jih ni, to je postopek v zvezi z začasnim uvozom osebnega vozila (113. člen in 382. do 389. člen Uredbe) ter možnost oprostitve plačila carine po 3. točki 161. člena CZ, kolikor ne štejemo postopka za sprostitev blaga v prost promet. Ugotovljeno je bilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za nobeno od navedenih carinskih rab ali uporab. V zadevi gre za to, da je bil tožnik glede na to, da je v Slovenijo pripeljal osebno vozilo, ki ga je kupil v tujini (to je še pred 1. 5. 2004), dolžan pridobiti eno od dovoljenj carinskih rab ali uporab. Tožnik tega ni storil, med drugim tudi vozila ni registriral. Zato sodišče tožbena zatrjevanja, da glede na to, da je večino časa preživel v Avstraliji in je tudi avstralski državljan (kar glede na to, da je tudi slovenski državljan, ne vpliva na odločitev v tem upravnem sporu), ni bil dolžan ničesar storiti, zavrača kot neutemeljena. Tožnik je v postopku imel možnost sodelovanja in je tudi v njem sodeloval, kar je razvidno iz njegovih izjav pred prvostopnim organom. Tožena stranka je odgovorila na vse pritožbene navedbe, zato tožnikovo pavšalno zatrjevanje, da temu ni tako, ni utemeljeno.

Glede na povedano je sodišče, potem ko je ugotovilo, da je bil postopke pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in na zakonu utemeljen ter da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

K točki 2 izreka: Predlog za zavarovanje dokazov je moralo sodišče zavreči iz naslednjih razlogov: Sodišče je predlog tožeče stranke za zavarovanje dokazov z zaslišanjem tožeče stranke z dne 23. 9. 2005 ponovno zavrglo iz enakih razlogov kot v sklepu opr. št. U 1071/2004-23 z dne 31. 1. 2005. Sodišče je pooblaščenca tožeče stranke na naroku pozvalo, da se opredeli do tega predloga glede na to, da se je dokaz z zaslišanjem tožeče stranke začel izvajati, vendar ni bil izveden do konca zaradi tožnikovega neprimernega obnašanja, ter mu postavilo še dodaten 8 dnevni rok, da pisno sporoči svoje stališče v zvezi s predlogom za zavarovanje dokazov z zaslišanjem tožeče stranke. Tožena stranka je svoje mnenje v zvezi s tretjim predlogom za zavarovanje dokazov z zaslišanjem tožeče stranke z dne 23. 9. 2005 podala in navaja, da je tožeča stranka dosegla izvedbo dokaza, ki je bil predmet predloga. Zato meni, da je predlog tožeče stranke, ki niti ne vsebuje obveznih sestavin v smislu 266. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 69/04, v nadaljevanju ZPP) brezpredmeten in sodišču predlaga, da v zadevi ustrezno odloči. Pooblaščenec tožeče stranke se v postavljenem roku v zvezi s predlogom ni izjasnil. Sodišče je predlog za zavarovanje dokaza z zaslišanjem tožeče stranke zavrglo ob smiselni uporabi 6. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, saj je bilo o tožnikovem predlogu že pravnomočno odločeno glede na to, da je sodišče izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog za zavarovanje dokaza z zaslišanjem tožeče stranke pod opr. št. U 1071/2004-10 z dne 29. 6. 2004. Sklep je na pritožbo tožeče stranke prisodilo tudi pritožbeno sodišče in pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo tako, da je sklep postal pravnomočen dne 27. 10. 2004. Razen tega pa sodišče še dodaja, da je predlog za zavarovanje dokazov z zaslišanjem tožeče stranke v obravnavani zadevi postal dejansko brezpredmeten. Po določbi 264. člena ZPP se lahko med pravdo ali pred pravdo predlaga naj se dokaz izvede, če je utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja, kar pa v obravnavanem sporu ni več primer, zato je sodišče predlog zavrglo.