Jedro

Na podlagi neobjavljenega pravilnika ni mogoče zakonito voditi disciplinskega postopka in so zato v takšnem postopku izrečeni disciplinski ukrepi nezakoniti. Načelo zakonitosti je namreč eno od temeljnih načel disciplinskega postopka. V skladu s tem načelom nihče ne more biti spoznan za odgovornosti za kršitev delovne obveznosti, ki kot takšna ni bila opredeljena v panožni kolektivni pogodbi ali v splošnem aktu delodajalca, še preden je bilo dejanje storjeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 12.7.2002 in sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 29.8.2002 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vpiše delovno dobo v delovno knjižico, plača vse zaostale prispevke in davke iz delovnega razmerja ter ji izplača vse zaostale plače za čas od 1.9.2002 do 3.12.2003 ter od 29.2.2004 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti vsakomesečnega izplačila plače do plačila (2. točka izreka) ter da tožnici povrne stroške postopka v znesku 125.379,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2003 dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Tožena stranka v pritožbi navaja, da direktorica tožene stranke na sindikat ni mogla nasloviti zahteve za oceno pravilnika o delovnih razmerjih, saj sindikat pri toženi stranki ni bil organiziran, pač pa je v postopku sprejemanja pravilnika o delovnih razmerjih pri družbi V. d.d. mnenje podal predsednik sindikata pri tej družbi D. M.. Tožena stranka opozarja, da delavci niso ugovarjali uporabi pravilnika, ko je šlo za dopust in njihove pravice, nasprotujejo pa njegovi uporabi, ko gre za njihove dolžnosti. Tožena stranka in družba V. d.d. sta na isti lokaciji, v isti stavbi, delavci imajo skupne sanitarije in garderobe. Delavci obeh družb so tako povezani, da zanje morajo veljati enaki akti. Sodišče prve stopnje bi tudi z zaslišanjem prič in ne le z listinskimi dokazi moralo ugotavljati, ali je bil pravilnik objavljen. Sedanja predsednica sindikata, ki naj bi pokazala interes za izid te pravde, pa ne more dajati izjav o tem, kako je bilo z objavo pravilnika na oglasni deski. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z izjavo predsednice sindikata (priloga A 23), saj sodišče prve stopnje svoje odločitve sploh ni oprlo na to izjavo. Celo več, te izjave niti ni navedlo med listinami, ki jih je dokazno ocenilo (prvi odstavek na 3. strani obrazložitve).

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z objavo pravilnika. Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza glede objave pravilnika, celo več, takšne objave niti ni zatrjevala. Zaslišanje prič F. V., direktorja družbe V. d.d. in D. M., takratnega predsednika sindikata te družbe, pa je tožena stranka predlagala le glede okoliščine, da je vsem zaposlenim bilo znano, da se pravilnik sprejema za vse zaposlene pri družbi V. d.d. in pri toženi stranki in glede tega, da je bil pri obeh družbah oblikovan le en sindikat. Obe priči bi torej izpovedovali le glede postopka sprejemanja pravilnika pri družbi V. d.d. in ne pri toženi stranki, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem teh dveh prič. Pritožbeno sodišče posebej opozarja, da je bilo v identičnem sporu, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. Pd 230/2002 (tožnica I. S.) kot nesporno ugotovljeno, da je bil na skupni oglasni deski objavljen pravilnik o delovnih razmerjih, disciplinski in odškodninski odgovornosti V. d.d. z dne 29.3.2001 brez kakršnihkoli drugih pojasnil. Na podlagi takšne objave pač ni mogoče šteti, da bi delavci tožene stranke lahko vedeli, da se ta pravilnik nanaša tudi na njih. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi pravilnik objavila.

Ob ugotovitvi, da pravilnik ni bil objavljen, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj na podlagi neobjavljenega pravilnika ni mogoče zakonito voditi disciplinskega potopka in so v takšnem postopku izrečeni disciplinski ukrepi nezakoniti. Sicer pa je direktorica tožene stranke v sklepu o sprejemu pravilnika (priloga B 13) sama zapisala, da se pravilnik objavi na oglasni deski in da stopi v veljavo 8 dan po objavi. Vendar pa bi pravilnik morala objaviti tožena stranka in ne zadošča že objava druge družbe (V. d.d.) Pritožbeno sodišče sicer nima pomisleka glede tega, da tožena stranka ne bi mogla sprejeti sklepa o tem, da zanjo velja isti pravilnik kot za družbo Veplas d.d., vendar bi tak pravilnik morala sama objaviti in ne zadošča, da je to storila družba V. d.d., saj je ta pravilnik objavila v svojem imenu.

Sodišče prve stopnje načelo zakonitosti utemeljeno opredeljuje kot eno temeljnih načel disciplinskega postopka. V skladu s tem načelom nihče ne more biti spoznan za odgovornega za kršitev delovnih obveznosti, ki kot takšna ni bila opredeljena v panožni kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca, še preden je bilo dejanje storjeno. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi pravilnik objavila, utemeljeno pa je tudi dvomilo v verodostojnost sklepa o sprejemu pravilnika, saj ta nikjer ni bil objavljen, morala ugoditi tožbenemu zahtevku za razveljavitev izpodbijane odločbe disciplinske komisije oziroma sklepa pritožbenega organa, kakor tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnice.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljena pritožbena razloga nista podana, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.