Jedro

Sodišče prve stopnje v novem postopku ni naredilo presoje verjetnosti obstoja terjatve, ker je zaključilo, da zaradi neobstoja druge predpostavke to ni potrebno. Tak zaključek sodišča prve stopnje sicer ni pravilen, vendar navedeno ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik ni izkazal obstoja nevarnosti težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), v nobenem primeru ne bi bilo mogoče ugoditi začasni odredbi, ker morata biti oba pogoja po prvem odstavku in 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ podana kumulativno.

Tožnik ni konkretiziral, še manj pa verjetno izkazal zatrjevano predpostavko po drugem odstavku 272. člena ZIZ, prav tako pa ni navajal, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode njemu osebno. Namen začasne odredbe je zagotoviti začasno varstvo individualne pravice, torej zavarovanje tožnikove terjatve, ki jo uveljavlja v sodnem sporu in ne morebitnih bodočih terjatev delavcev. Tožnik bi moral navajati in verjetno izkazati, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode njemu osebno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi od 22. 8. 2018 dalje do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka), zavrnilo pa kar predlaga tožnik več in drugače (tj. zadržanje učinkovanje do pravnomočnosti sodbe, pod pretnjo denarne kazni - II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper II. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep o začasni odredbi spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu tožniku za izdajo začasne odredbe, oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da naj ne bi zatrjeval temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, tj. verjetnosti, da njegova terjatev obstoji ali da bo nastala, prav tako pa naj ne bi dokazal obstoja nobene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, temveč naj bi podal trditve samo glede ene od predpostavk, tj. o obstoju nevarnosti težko nadomestljive škode, česar pa naj ne bi konkretiziral niti ne verjetno izkazal. Po presoji sodišča naj bi bilo bistveno, da tožnik ne navaja, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode njemu konkretno, ne pa vsem delavcem. Navaja, da sodišče ni naredilo presoje verjetnosti obstoja terjatve, kar je tudi izrecno zapisalo, to naj po mnenju sodišča ne bi bilo potrebno zaradi neobstoja druge predpostavke (po drugem odstavku 272. členu ZIZ). Obstoja ali izkazanosti prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, tj. predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, sodišče tako sploh ni ugotavljalo, temveč je le pavšalno in napačno navedlo, da tožnik tega ni zatrjeval oziroma da to sploh ni potrebno. Sodišče je s tem, ko samo ni naredilo presoje verjetnosti obstoja terjatve, ravnalo nezakonito. Meni, da tudi če v predlogu za izdajo začasne odredbe ni ponovil vseh dejstev in predlagal vseh dokazov, ni mogoče reči, da verjetnosti obstoja terjatve ni zatrjeval ali izkazoval. V predlogu za izdajo začasne odredbe je zatrjeval tudi obstoj predpostavke po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, tj., da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Navedbe, s katerim je utemeljeval nastanek težko nadomestljive škode, so bile po mnenju pritožbe konkretizirane, jasne in obsežne, zato so nasprotni zaključki sodišča prve stopnje nepravilni. Pojasnil je posledice in škodo, do katere bo prišlo, če bo na podlagi izdane odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi le-ta prenehala veljati: da bodo delavci ostali brez izkušenega dolgoletnega predsednika sveta delavcev in sindikata, zaradi česar bo uveljavljanje njihovih pravic po ZSDU bistveno okrnjeno; da lahko nastopijo drastične spremembe, saj je očitno, da bo tožena stranka izkoristila odsotnost tožnika za uveljavljanje interesov kapitala, zaradi česar bo skupaj 750 delavcem nastala škoda; da bo delavci preslišani pri pomembnih odločitvah, ki lahko bistveno vplivajo na njihove pravice, ki so zapisane v ZSDU, kakor pri pravici do ohranitve zaposlitve in prejemkov iz delovnega razmerja ter pri drugih pravicah iz dela; da bo prišlo do prekinitve pogajanj o sklenitvi nove podjetniške kolektivne pogodbe, saj je tožnik vodja pogajalske skupine za sklenitev te pogodbe, ali pa bo sklenjena pogodba, v kateri ne bo prišlo do izboljšanja standarda delavcev; da bi delavci pri toženi stranki ostali brez zastopnika in bi bili reducirani na posameznike brez skupne pogajalske moči, kar bi vodilo v znižanje ravni njihovih pravic; da bo v tem času trpelo delovanje sveta delavcev in sindikata. Meni, da je za vsako od teh posledic že v samem predlogu podal konkretna pojasnila - kaj pričakuje, da se bo zgodilo, kakšna ravnanja pričakuje od vodstva tožene stranke in zakaj, zato nasprotuje oceni sodišča, da so tožnikove navedbe nekonkretizirane. Škoda, katere verjetni nastanek je prikazan, je takšne narave, da dokazovanje (z listinami oziroma pričami ali tudi z drugimi dokazi) že pojmovno ni mogoče. Nasprotuje pa tudi stališču sodišča, da naj bi bilo za izkazanost verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode bistveno, da bi tožnik navedel in izkazal, da bo takšna škoda nastala njemu konkretno. Meni, da zakonska določba 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ne govori o tem komu mora takšna škoda nastati, zato ni mogoče sklepati, da je relevantna zgolj škoda, ki bi nastala konkretno in neposredno upniku (tožniku). Dodaja, da je sodišče spregledalo dejstvo, da je tožnik tudi delavec tožene stranke in bo zatrjevana škoda nastala tudi njemu, saj je eden od delavcev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Po določbi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) lahko sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek), začasne odredbe pa se izdajajo po določbah zakona, ki urejajo zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače (četrti odstavek). Po prvem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl. - ZIZ) izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg tega mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, ki so določene v drugem odstavku tega člena. Izmed teh tožnik uveljavlja predpostavko, da je začasna odredba potrebna zato, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode.

6. Sodišče prve stopnje v novem postopku ni naredilo presoje verjetnosti obstoja terjatve, ker je zaključilo, da zaradi neobstoja druge predpostavke to ni potrebno. Tak zaključek sodišča prve stopnje sicer ni pravilen, kar utemeljeno uveljavlja pritožba, vendar navedeno ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik ni izkazal obstoja nevarnosti težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), v nobenem primeru ne bi bilo mogoče ugoditi začasni odredbi, ker morata biti oba pogoja po prvem odstavku in 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ podana kumulativno.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v obrazložitvi predloga za izdajo začasne odredbe podajal trditve samo o eni izmed predpostavk, tj., da obstaja nevarnost težko nadomestljive škode, zato je ugotavljalo, ali je to verjetno izkazal. Ugotovilo je, da je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe o obstoju nevarnosti težko nadomestljive škode navajal, da bodo delavci ostali brez izkušenega dolgoletnega predsednika sveta delavcev in sindikata, zaradi česar bo uveljavljanje njihovih pravic po Zakonu o sodelovanju delavcev pri upravljanju bistveno okrnjeno; da lahko v vmesnem času nastopijo drastične spremembe, saj je očitno, da bo tožena stranka izkoristila odsotnost za uveljavljanje kapitala; da vsem delavcem (750) nastaja škoda; da bodo delavci preslišani pri pomembnih odločitvah, ki lahko bistveno vplivajo na njihove pravice; da je tožnik tudi vodja pogajalske skupine za sklenitev nove podjetniške kolektivne pogodbe in da sindikat želi delavcem zagotoviti boljši standard, česar delodajalec ne želi sprejeti; da bi delavci ostali brez zakonitega zastopnika pri toženi stranki in bi bili brez skupne pogajalske moči, kar bi vodilo v znižanje ravni njihovih pravic; da je velika verjetnost, da bo v tem času trpelo delovanje sveta delavcev in sindikata, saj se pod takimi pogoji ne bo nihče več odločal prevzeti nevarne funkcije delavskega predstavnika, se v njej izpostavljati in po nepotrebnem tvegati odpoved.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni konkretiziral1, še manj pa verjetno izkazal2 zatrjevano predpostavko po drugem odstavku 272. člena ZIZ, prav tako pa ni navajal, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode njemu osebno. Namen začasne odredbe je zagotoviti začasno varstvo individualne pravice, torej zavarovanje tožnikove terjatve, ki jo uveljavlja v sodnem sporu in ne morebitnih bodočih terjatev delavcev. Tožnik bi moral navajati in verjetno izkazati, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode njemu osebno.

9. Zmotno je razlogovanje pritožbe, da zakonska določba (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) ne govori o tem komu mora takšna škoda nastati in da ni mogoče sklepati, da je relevantna zgolj škoda, ki bi nastala konkretno in neposredno upniku (tožniku). Na podlagi 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali, da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno predpostavko iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Določba drugega odstavka jasno določa, da mora upnik (tožnik) izkazati nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Pritožbeno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da mora tožnik navesti, zakaj bo škoda, ki nastaja zaradi izgube zaposlitve, zanj težko nadomestljiva.3 Tožnik ne zatrjuje konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale verjetnost nastanka težko nadomestljive škode njemu osebno in v zvezi s to predpostavko tudi ne predloži nobenega dokaza.

10. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju pravilno upoštevalo tretji odstavek 113. člena ZDR-1 in zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi od 22. 8. 2018 dalje do pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe in glede na obrazloženo utemeljeno zavrnilo predlog za zadržanje učinkovanja do pravnomočnosti sodbe.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sklepa.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Škodo, ki nastaja delavcem, o tem, da bodo preslišani, da se jim bo znižala raven njihovih pravic. 2 Da bo delavcem škodo težko nadomestiti. 3 Npr. sklepi VDSS opr. št. Pdp 129/2011 z dne 17. 2. 2011, Pdp 769/2010 z dne 30. 6. 2010 in Pdp 1286/2004 z dne 9. 9. 2004.