Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo domnevnega prikrajšanja pri plači kot odškodnine zaradi diskriminacije (ki naj bi bila v tem, da so pravniki v drugih organizacijskih enotah po Sloveniji prejemali višje plače, tožnica pa je, ker je bila zaposlena v pokrajini z najvišjo stopnjo brezposelnosti, prejemala nižjo plačo) ni utemeljen, saj je tožena stranka dokazala, da tožnice ni diskriminirala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati od meseca marca 2007 do avgusta 2010 iz naslova prikrajšanja pri plačah razliko plače s količnikom 0,8 za vsak posamezni mesec, z dodatkom za delovno dobo, od tako obračunanega prikrajšanja odvesti predpisane prispevke in davek in izplačati tako ugotovljeno neto prikrajšanje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za prikrajšanje za prejšnji mesec pa vse do plačila. Zavrnilo je zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov (primarni zahtevek). Prav tako je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati od meseca marca 2007 do avgusta 2010 iz naslova prikrajšanja pri plačah razliko plače s količnikom 0,6 za vsak posamezni mesec, z dodatkom za delovno dobo, od tako obračunanega prikrajšanja odvesti predpisane prispevke in davek in izplačati ugotovljeno neto prikrajšanje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za prejšnji mesec, pa vse do plačila. Zavrnilo je zahtevek za plačilo pravdnih stroškov (podredni zahtevek). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 722,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti pa vse do plačila, pod izvršbo.

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi in odloči o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenim sodiščem. Navaja, da tožnica z odločitvijo sodišča ne soglaša, pri čemer ocenjuje, da je sodišče nekritično priznalo stroške kilometrine toženi stranki in bi toženi stranki šli stroški najcenejšega prevoznega sredstva, to je za vozno karto vlaka ali avtobusa, pri čemer je sodišče privilegiralo toženo stranko in ji priznalo stroške, ki jih odvetnikom sicer ne priznava, takšnega drugačnega obravnavanja tožene stranke pa ni obrazložilo, pri čemer delovno sodišče običajno priznava le stroške na območju sodišča (Delovno sodišče v Mariboru), ne priznava pa se stroškov za prosto izbiro odvetnikov po celotni državi in nenazadnje – toženka ima zaposlene pravnike s pravosodnim izpitom v Murski Soboti ali v Mariboru, kar je bistveno bližje in bi lahko ti zastopali toženo stranko v tem postopku, priznani stroški tako niso ne nujni ne potrebni. Tožena stranka je med postopkom navajala, da kolektivna pogodba tožene stranke velja in se uporablja za plače vseh zaposlenih, pri čemer plače drugih zaposlenih pravnikov po celi Sloveniji ni mogoče opreti na kolektivno pogodbo tožene stranke in le-te prebijajo zahtevnostne skupine iz kolektivne pogodbe, gredo tudi čez količnik 5, ki ga ni niti v VIII. zahtevnostni skupini po členu 130 kolektivne pogodbe tožene stranke ne vsebuje. V 130. členu kolektivne pogodbe je določen najvišji količnik in ta je 4,80, kot je določen za zahtevnostni skupini VIII. Dejstva kažejo na to, da tožena stranka določa plače po svoji prosti presoji odvisno od enote mimo kolektivne pogodbe. Tožnica vztraja pri navedbah, da je njena plača določena diskriminatorno, kar brez dvoma kaže pisanje tožene stranke po vodilni delavki Valjavčevi, ki je v sodnem spisu, da se plače pač določajo po tem, katera regija je bolj siromašna in z več brezposelnimi, kjer je delovna sila cenejša, kjer je večja ponudba kadrov zaradi večje brezposelnosti itd.. Res je, da je bila tožnica ob zaposlitvi razvrščena v najvišji količnik znotraj zahtevnostne skupine VII b, čeprav se v pogodbi o zaposlitvi navaja skupina VII a – objava prostega dela je bila dne 20. 12. 2006 za univerzitetnega diplomiranega pravnika – specialista, kar je v skupini VIII, v členu 130 kolektivne pogodbe. Če bi tožena stranka ravnala zakonito in skladno s kolektivno pogodbo, bi bila tožnica lahko razvrščena v zahtevnostno skupino VIII. Vsi diplomirani pravniki s PDI, ki so se zaposlili pri toženi stranki vsaki dve leti ob pogoju pozitivnih ocen, nadpovprečnega dela torej, napredujejo, česar pa tožnica ni. Delavka A.G. je napredovala v plačilni razred 4,80 in to dosegla v cca. treh letih, pri čemer bi ob rednem napredovanju delati najmanj 28 let pri toženi stranki. Tožena stranka je predložila podatke, da ima npr. v ljubljanski poslovni enoti pravnike s količniki plače celo 5,30 oziroma preko 5 in po raznih enotah dobivajo visoke med 4 in 5, in ko je bila plača sodelavke tožnice A.M. v osnovi določena s količnikom 4,80 (pa nima PDI) dalje – ko je A.G. bila pripravnica osem mesecev, ne leto dni, kot določa prva pogodba o zaposlitvi, je tožnica prepričana, da gre pri njej za diskriminacijo, oziroma pri drugih delavcih za privilegiran njihov položaj. Tožena stranka ima v kolektivni pogodbi zapisano, da je zahtevnostna skupina VIII tista, ko gre za izjemno pomembna, najzahtevnejša dela s strokovno izobrazbo stopnje VII/2 ali VIII – specializacija, doktorat znanosti, magisterij. Če morajo biti vsi delavci zaposleni skladno s kolektivno pogodbo, bi morala to biti tudi tožnica. Tožena stranka trdi, da je imela osnovne plače različne po enotah, glede na specifike, pa da to ni diskriminatorno. Specializacija pravnikov v Ljubljani pomeni lažje delo, ko delajo na istovrstnih zadevah, ni pa to predpisano v kolektivni pogodbi, da bi torej bila osnovna plača tistega, ki dela na takih zadevah, drugačna v izhodišču, za začetnika torej, ali sicer. Tožena stranka torej ne utemeljuje plače tožnice ne obstoj diskriminacije z enakimi pogoji – enako strokovno izobrazbo, delovnimi izkušnjami, leti dela, predlogi napredovanja in dejanskega napredovanja, itd. - ampak le s splošnimi navedbami. Ni najti razloga za poprej omenjene sodelavke tožnice A.M., ki nima PDI. Enako je A.G. že po cca. treh letih dela napredovala. Tožnica je imela opravljen PDI, več let delovne dobe, prakso na sodišču pred zaposlitvijo pri toženi stranki in ni bila začetnica. Bila je brez dvoma diskriminirana ne le glede na druge enote tožene stranke, pač pa tudi glede na enoto v Murski Soboti, kjer je delala. Tožnica seveda v času dela ni napredovala. Ali specializacija pomeni po prejšnjem izobraževalnem sistemu univerzitetni študij in nadaljevanje po diplomi za leto dni – to je npr. pravnik – specialist, ali pravnik specialist, pomeni to, da je toženka objavila decembra 2006 pred zaposlitvijo tožnice kot potrebo po delu in je to opravljen PDI, naslednja stopnja, torej dvoletni podiplomski študij, pa je magister, nato sledi doktorat, vprašanje. Sodišče mnogih dejstev, ki jih je navajala tožnica in predložila dokaze, ni upoštevalo. Izvedeni dokazi niso soglasni. Sodišče bi moralo v načelu dvoma spoštovati pravilo in dubio pro labore. V Murski Soboti tožena stranka vrsto let ni mogla dobiti pravnika s PDI – zato bi morala biti plača tožnice v primerjavi z ostalimi enotami, tudi v Ljubljani, kjer je ponudba velika, višja. Dvome v zvezi z razvrstitvijo tožnice v zahtevnostno skupino (po obeh pogodbah zahtevnostno skupino VII) odpravi vpogled v Kolektivno pogodbo za zavarovalstvo Slovenije. Tožnica je bila vsekakor diskriminirana. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka upoštevaje 154. člen ZPP in 155. člen ZPP, saj tožnica v pravdi ni uspela, gre pa za potrebne stroške postopka tožene stranke. Nedvomno so toženi stranki nastali stroški postopka in sicer najmanj v višini stroška prihodov na posamezne naroke iz Ljubljane v Mursko Soboto (tožena stranka niti ni priglasila stroškov za vse priče), predlagane z njene strani, ki so se s službenimi avtomobili pripeljali v Mursko Soboto, čeprav so tudi iz tega naslova toženi stranki nastali stroški, kot tudi da so bili ti stroški z vidika pravde potrebni stroški. Tožena stranka se je morala udeleževati narokov, sicer bi jo lahko zadela najmanj kakšna negativna posledica predpisana v ZPP. Od tožene stranke tudi ni mogoče pričakovati, da bi se pripeljala z javnim prevoznim sredstvom, zato je uporaba avtomobila in uveljavljanja stroškov v višini kilometrine zagotovo lahko šteti kot upravičen (potreben) strošek. Primerjava s povračilom stroškov odvetnikom ni možna, saj za odvetnike veljajo specifična pravila (Odvetniška tarifa), tožena stranka pa se za zastopanje ni poslužila odvetnika, temveč jo je zastopala pri njej zaposlena oseba z opravljenim pravosodnim izpitom, ker gre zagotovo (tudi z vidika tožnice, ki ni uspela v postopku) za najbolj racionalno obliko zastopanja. Tožena stranka bi lahko celo uveljavljala stroške najmanj v višini urne postavke kakšnega zaposlenega. Tožena stranka šteje za povsem normalno, da jo v delovnih zastopa pooblaščenec iz Ljubljane, saj je tam vendarle sedež delodajalca, od tam se vodijo (od reorganizacije dalje) vse kadrovske operacije. Nenazadnje je tam locirana tudi kadrovsko-pravna služba, ki se ukvarja izključno z delovnopravnimi vprašanji, je v tem delu specializirana in je tudi tista, ki pokriva vse spore iz naslova delovnih razmerij za celotno državo (na posameznih enotah ni specialistov s tega področja, nekatere enote npr. Murska Sobota, pa nimajo zaposlenih pravnikov s pravosodnim izpitom). V tej službi, točen način je Služba za normativne, delovnopravne in socialne zadeve, organizacijsko pa sodi pod področje za upravljanje s človeškimi viri, je zaposlen tudi pooblaščenec v tej zadevi. Glede ostalih pritožbenih navedb, da bi morala biti tožnica razvrščena v VIII. zahtevnostno skupino (tarifni razred) in da bi tudi njena plača morala biti določena v okviru razpona tega razreda, tožena stranka pojasnjuje, da je uvrstitev v posamezno zahtevnostno skupino odvisna od stopnje strokovne izobrazbe, ki se zahteva za posamezno delovno mesto, kar pomeni, da je bila tožnica glede na to, da se z njeno delovno mesto zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe, pravilno razvrščena v VII. zahtevnostno skupino. To izhaja iz sistemizacije delovnih mest, iz pogodbe o zaposlitvi in nenazadnje tudi iz potrebe po delavcu (obrazec PD – 1), kar se vse nahaja v spisu. Ponovno je potrebno poudariti, da se v trenutku sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnico za delovno mesto samostojni strokovni (so)delavec za pravne škode, ni zahteval opravljen pravosodni izpit (to ne izhaja niti iz sistemizacije niti iz pogodbe o zaposlitvi in niti iz obrazca prijave potrebe po delavcu). Na takšno zahtevo niti ni mogoče sklepati iz opisa delovnih nalog, kjer je ena od nalog tudi zastopanje pred sodišči. Kot je bilo dokazano s pričami, npr. A.V. A.B., B.V., pri toženi stranki več (morda celo polovica) pravnikov opravlja delo na istem delovnem mestu, kot ga je opravljala tožnica brez pravosodnega izpita in toženo stranko kljub temu zastopajo pred sodišči. Tožnica zmotno meni, da je pravosodni izpit pomeni posebno specializacijo v smislu razvrstitve v VIII. zahtevnostno skupino, da pravosodni izpit pomeni posebno specializacijo v smislu razvrstitve v VIII. zahtevnostno skupino (129. člen podjetniške kolektivne pogodbe). Osma zahtevnostna skupina je pridržana za najzahtevnejša delovna mesta v družbi, predvsem na nivoju vodenja in razvoja, ne gre pa prezreti tudi dejstva, da gre zgolj za hipotetično možnost, ki jo predvideva kolektivna pogodba tožene stranke. Tudi dejstvo, da je takratni direktor R.C. morda za novega pravnika želel, da ima opravljen pravosodni izpit, na zakonitost razvrstitve tožnice, kot tudi na določitev njene plače, ne more vplivati. Ni se mogoče strinjati s primerjanjem tožnice z ostalimi kolegi, ki so si višje koeficiente prislužili z večletnim dobrim delom pri toženi stranki. Ne gre za diskriminacijo zaradi domnevnega zapostavljanja Pomurske regije oziroma njene zaposlitve v tej regiji. Tožnica vse preveč poudarja domnevno obubožanost regije, njeno neperspektivnost, itd.. Tožničini kolegi so imeli v drugih enotah celo bistveno nižje količnike kot tožnica. Nenazadnje zatrjevanjem glede diskriminacije zaradi domnevne obubožanosti regije ni mogoče slediti zaradi dejstva, da je tožničino plačo določil vodja na enoti v Murski Soboti (tako sta izpovedali priči A.B.), ravno tako se ne kaže tudi glede na primer A.G., ki je, ko je začela kot pripravnica na delovnem mestu, imela še bistveno nižji količnik. Da bi ena regija organizacijsko diskriminirala samo sebe, pa tudi ni logično.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene navedbe pa navaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot izhaja iz določbe 185. člena ZPP. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Kot že navedeno, ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo obeh strank ter z zaslišanjem prič A.V., S.L., A.B., B.V., V.V. in R.C. ter po zaslišanju tožnice, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da sta tožničina primarni in podredni tožbeni zahtevek neutemeljena. Tožnica v predmetnem postopku dejansko zahteva odškodnino zaradi diskriminacije, do katere naj bi prišlo pri določitvi osnovne plače tožnice ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2010, pri čemer po njeni oceni dejansko diskriminacija traja ves čas zaposlitve in zato tožnica zahteva odškodnino za diskriminacijo, do katere naj bi prišlo pri določitvi osnovne plače tožnice ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2007 in sicer razliko v višini 0,8 koeficienta, kot tožnica uveljavlja v primarnem tožbenem zahtevku in v višini 0,6 koeficienta, kot to uveljavlja v podrednem tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni bila prikrajšana z določitvijo nižjega koeficienta, saj ji je bil določen koeficient 4,00. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnici s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z izhodiščnim koeficientom 4,00 za 0,4 koeficienta določen celo višji koeficient od najvišjega možnega, kot je sicer določen za pričetek dela na delovnem mestu, za katerega je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je v postopku uveljavljala diskriminacijo napram ostalim delavcem zlasti pri sodelavki tožnice A.M. in A.G.. Tožnici je bilo že ob prvi sklenitvi pogodbe o zaposlitvi določen najvišji plačni razred VII b zahtevnostne skupine in sicer za delovno mesto VII a zahtevnostne skupine. Po določilih kolektivne pogodbe tožene stranke iz iz 130. člena izhaja, da se koeficient zahtevnosti za delovna mesta VII a prične z 2,80, konča pa z izhodiščnim koeficientom 3,60. Tožnica je podpisala pogodbo o zaposlitvi, torej na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi ji je tožena stranka tudi dejansko izplačevala plačo, tožnica pa tudi ni uveljavljala izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 14. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR), ki sicer določa, da pravice zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha v po poteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma od prenehanja sile, pravica pa preneha v vsakem primeru od poteka enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.

ZDR v 6. členu ureja prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov in določa, da mora delodajalec iskalcu zaposlitve ali delavcu v času trajanju delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko razmerje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnosti žensk in moških. Enako obravnavo glede na osebne okoliščine mora delodajalec zagotavljati kandidatu oziroma delavcu zlasti pri zaposlovanju, napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikaciji, plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, odsotnost z dela, delovnih razmerah, delovnem času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot to določa 2. odstavek 6. člena ZDR. Prepovedani sta tako neposredna in posredna diskriminacija, zaradi katerekoli osebne okoliščine. Neposredna diskriminacija obstaja, če je oseba zaradi določene osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno kot druga oseba. Posredna diskriminacija zaradi osebne okoliščine pa obstaja, kadar je oseba za določeno osebno okoliščino bila, ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če ta predpis, merilo ali prakso objektivno upravičuje zakoniti cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna. Neposredna ali posredna diskriminacija so tudi navodila za diskriminiranje oseb na podlagi katerekoli osebne okoliščine. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je delodajalec kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (7. odstavek 6. člena ZDR). Če kandidat oziroma delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije, kot to določa 6. odstavek 6. člena ZDR.

V kolikor je tožnici ob sklenitvi delovnega razmerja bil določen višji koeficient, kot bi ji sploh lahko šel po kolektivni pogodbi, nikakor ne more iti za osebno diskriminacijo iz kateregakoli razloga, strinjati pa se je tudi s stališčem sodišča, da napredovanje na delovnem mestu ni avtomatizem, do katerega je delavec upravičen na podlagi kolektivne pogodbe. Napredovanje je nedvomno vezano na delavčev nadpovprečni prispevek k delovnemu procesu in tudi finančne zmožnosti delodajalca in nikakor delavec ne more zahtevati, da po določenem času obvezno napreduje. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da tožnica ni bila diskriminirana iz razloga, kot je zatrjevala v postopku, da so pravniki v drugih organizacijskih enotah po Sloveniji imeli višje plače ter da je ona prejemala nižjo plačo iz razloga, ker je bila zaposlena v „siromašnejši pokrajini, z več brezposelnimi, kjer je delovna sila cenejša, kjer je večja ponudba kadrov zaradi brezposelnosti...“. Tožnica se ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da bi jo morala tožena stranka zaposliti v skupini VIII zahtevnostne skupine, saj pravniški državni izpit ne predstavlja specializacije v smislu 129. člena podjetniške kolektivne pogodbe in tudi sicer ne v okviru splošnega izobraževalnega programa, pri tem pa je tudi poudariti, da tožnica v trenutku sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni zasedala delovno mesto, za katero bi se zahteval opravljen pravosodni izpit, to ne izhaja niti iz sistemizacije niti iz pogodbe o zaposlitvi, v zvezi z opisom delovnih mest pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da diplomirani pravnik brez pravosodnega izpita lahko zastopa delodajalca pred sodiščem do določene vrednosti spora, oziroma pred okrajnimi sodišči. Tako tožnica ni mogla biti diskriminirana zaradi zapostavljanja Pomurske regije oziroma njene zaposlitve v tej regiji, saj kot je bilo tudi izkazano v dokaznem postopku, ji je bila določena na začetku višja plača, kot bi sicer šla po splošnih aktih tožene stranke, prav tako pa so njeno plačo določali vodje vodje na enoti v Murski Soboti, kot sta izpovedali priči A.B in V.V., tako da zagotovo Pomurska regija oziroma njeno vodstvo ni diskriminiralo tožnice, saj bi posledično sicer diskriminiralo samo sebe.

V zvezi s pritožbenim ugovorom glede odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnica glede na to, da v postopku ni uspela, dolžna povrniti stroške postopka v znesku 720,00 EUR, pri čemer je sodišče svojo odločitev utemeljilo na določilih 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP. Priznani stroški, ki jih je tožena stranka priglasila, so stroški kilometrine za pet narokov iz Ljubljane v Mursko Soboto, kjer je potekal postopek. Pritožba uveljavlja, da je odločitev sodišča nepravilna iz razloga, ker je sicer praksa delovnih sodišč drugačna in sodišča priznavajo stroške strankam, ki jih zastopa odvetnik glede potnih stroškov le stroške za območje sodišča (Delovno sodišče Maribor). Navedena pritožbena trditev je sicer pravilna, vendar je v konkretnem primeru šlo za zastopanje pooblaščenca tožene stranke s sedeža tožene stranke v Ljubljani, ki ni odvetnik, in tožena stranka tudi ni uveljavljala stroškov za zastopanje po odvetniku, je pa uveljavljala strošek kilometrine za svojega pooblaščenca. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so stroški pooblaščenca pravnika s PDI iz pravne službe na sedežu tožene stranke, ki se ukvarja kot specialist z delovnim področjem, potrebni stroški postopka in se tožnica ne more uspešno sklicevati, da bi tožena stranka lahko pooblastila za zastopanje pravnika iz Murske Sobote ali Maribora, kjer tudi imajo pravnike s PDI. V kolikor ima tožena stranka pravno službo in kadrovsko službo organizirano le na sedežu sodišča, je povsem logično, da jo zastopa pravnik – specialist, ki se ukvarja z delovnopravnim področjem kot svojo delovno obveznostjo in tožnica se tudi ne more sklicevati uspešno na to, da bi toženi stranki pripadali le stroški najcenejšega prevoza. Pooblaščenec tožene stranke, ki je pri njej zaposlen kot pravnik s PDI, je sicer pooblaščenec (enako kot odvetnik), sicer nima pravice do stroškov za zastopanje kot odvetnik, kar v postopku tudi ni uveljavljeno, ima pa pravico do enakega statusa, ki ga ima odvetnik, torej do plačila kilometrine, kar sodišče priznava kot potrebne stroške postopka. Tožena stranka ni bila dolžna najeti za zastopanje odvetnika in v kolikor tožena stranka nima pravnikov s PDI, ki bi jo zastopali v delovnih sporih na področju Murske Sobote ali Maribora, so to nujni stroški postopka. Tožnica pa bi nedvomno lahko v kolikor si je želela izogniti tem stroškom postopka, tožbo vložila na sedežu tožene stranke v Ljubljani.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.