Jedro

Kasnejše prenehanje prepovedi prometa zaradi odvzema statusa zaščitene kmetije samo po sebi še ne pomeni, da naj ne bi šlo za ničen posel, vendar pa vse druge v konkretni zadevi ugotovljene dejanske okoliščine utemeljujejo presojo, da sporni del darilne pogodbe ni ničen. Velikost spornega dela zemljišča v razmerju do celote, dejanska neuporaba v kmetijske obdelovalne namene in umestitev tega dela v območje, ki je urejeno z urbanističnim redom, izkazujejo, da sporni del darilne pogodbe ni imel za posledico drobitve zaščitene kmetije in da odsvojitev zato ni vplivala na njeno ekonomsko moč. Kljub kršitvi prisilnega predpisa namen prepovedi ni bil prizadet (prvi odstavek 103. člena ZOR). Tudi strogo razumevanje ničnosti ne bi pripeljalo do drugačne odločitve. Iste dejanske okoliščine utemeljujejo tudi presojo, da je šlo v konkretnem primeru kvečjemu za prepoved manjšega pomena, vendar pa je bila pogodba izvršena (dejanski razlogi obeh sodišč o sodni overitvi darilne pogodbe in tudi njeni izvedbi v zemljiški knjigi), zaradi česar se ničnost ne more uveljavljati.

Na podlagi 31. člena takrat veljavnega ZKZ je lahko zapustnik kot lastnik zaščitene kmetije podaril prvi toženki, ki je bila njegova hčerka, tako zemljišče, kot bi ji ga smel z oporoko nakloniti v skladu z drugim odstavkom 22. člena takrat še veljavnega Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Ur. l. SRS, št. 26/73 do Ur. l. RS, št. 76/94 - odl. US RS). Takratni obstoj pogojev iz zadnje zakonske določbe je na podlagi že pojasnjenih dejanskih okoliščin prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno presodilo (velikost, dejanska uporaba zemljišča in drugo).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od svoje sestre prve toženke in njenega moža drugega toženca, da morata vrniti v zapuščino po pok. F. B. kompleks zemljišča v izmeri 181 m2, ki predstavlja del parcelne številke 4347/4 k.o... v obsegu, kot ga prikazuje skica, ter da morata dovoliti parcelacijo tega zemljiškega kompleksa, da se bo na podlagi nje v zemljiški knjigi vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje z vknjižbo lastninske pravice na zapustnika.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja "vse revizijske razloge" in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Revizija poudarja, da je bila zapustnikova kmetija zaščitena in je zato tudi za sporni del darilne pogodbe veljala prepoved iz tretjega odstavka 22. člena takrat veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 17/86, prečiščeno besedilo, ZKZ), da se kmetija s pravnimi posli med živimi ne sme deliti, razen v primeru, če se na ta način povečujejo, zaokrožujejo ali nastajajo druge kmetije. Posledica prometa v nasprotju s prepovedjo je bila po petem odstavku istega člena ničnost pravnega posla. Na obstoj izjeme od prepovedi se toženca nista sklicevala in se zato sodišče ni smelo spuščati v presojo, ali taka izjema dejansko obstaja. Določbe takrat veljavnega zakona ne omogočajo tolmačenja, ki ga je sprejelo pritožbeno sodišče, da naj bi bila zaradi overitve pogodbe ničnost sanirana. Tako tolmačenje sicer omogoča novi Zakon o kmetijskih zemljiščih iz leta 1996, ki pa je uvedel drugačen sistem zaščite, vendar v tej zadevi njegova uporaba ne pride v poštev. Revizija še dodaja, da je overitev darilne pogodbe opravilo ljubljansko sodišče, ki pa ni direktno razpolagalo s podatkom, ali je posestvo zaščiteno, ker nepremičnina leži na območju drugega sodišča. V zvezi s tezo o izbrisni tožbi revizija poudarja, da je o dajatvenem delu treba uporabiti predpis, ki je veljal v času odločanja, torej novi Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003 - ZZK-1), ki pa ni več omejeval izbrisne tožbe na triletni rok.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi je sporno vprašanje predvsem, ali je nična darilna pogodba z dne 22.11.1993, s katero je zapustnik svoji hčerki in sedanji toženki ter njenemu možu in sedanjemu tožencu podaril več parcel, in sicer glede na trditve pravdnih strank le glede 181 m2 kot dela sicer večje parcelne številke 4347/4 k.o... Veljavnost je sporna zaradi dejstva, da je šlo za del zemljišča v okviru zaščitene kmetije. V zvezi s tem vprašanjem revizijsko sodišče delno pritrjuje materialnopravnim razlogom prvostopenjskega in delno materialnopravnim razlogom drugostopenjskega sodišča o zmotnosti tožničinega stališča. Res je v času sklenitve darilne pogodbe veljavni ZKZ v petem odstavku 22. člena določal, da so nični pravni posli, ki so sklenjeni v nasprotju s tretjem odstavkom istega člena, ki je prepovedoval delitev zaščitene kmetije s pravnimi posli med živimi. Gre za kogentno ali prisilno zakonsko določbo. Vendar tudi za take posle velja splošna opredelitev ničnosti iz prvega odstavka 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), po kateri je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali družbeni morali nična le, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ničnost je torej skrajna sankcija tudi v primeru kršitve prisilnih predpisov, saj pravni red teži k ohranitvi pravnih poslov. Nadaljnja izpeljava te usmeritve je v 107. členu ZOR, po katerem nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti kasneje preneha; če pa je šlo za prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izvršena, ničnosti ni mogoče uveljavljati.

Namen prepovedi pravnega prometa z zemljišči zaščitene kmetije je bil onemogočiti drobitev zaščitene kmetije in s tem zmanjševanje njene ekonomske moči. Sodišče prve stopnje je pri svoji materialnopravni presoji upoštevalo dejanske okoliščine, da gre pri spornih 181 m2 v primerjavi s 106.505 m2 veliko zaščiteno kmetijo za njen zelo majhen del, da na njem zapustnik ni opravljal kmetijske dejavnosti v korist svoje zaščitene kmetije in da ni šlo za kmetijsko zemljišče, saj se sporni del nahaja na območju Odloka o urbanističnem redu v Občini Novo mesto, zaradi česar je bila kasneje tožencema tudi dovoljena gradnja pomožnega objekta. Kmetiji je bil status zaščitene kmetije odvzet z odločbo upravnega organa z dne 20.5.1996, torej leto in pol po sklenitvi darilne pogodbe. Pravkar povzete dejanske podlage tožnica v pritožbenem postopku ni izpodbijala.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da kasnejše prenehanje prepovedi prometa zaradi odvzema statusa zaščitene kmetije samo po sebi še ne pomeni, da naj ne bi šlo za ničen posel, vendar pa vse druge v konkretni zadevi ugotovljene dejanske okoliščine utemeljujejo presojo, da sporni del darilne pogodbe ni ničen. Velikost spornega dela zemljišča v razmerju do celote, dejanska neuporaba v kmetijske obdelovalne namene in umestitev tega dela v območje, ki je urejeno z urbanističnim redom, izkazujejo, da sporni del darilne pogodbe ni imel za posledico drobitve zaščitene kmetije in da odsvojitev zato ni vplivala na njeno ekonomsko moč. Kljub kršitvi prisilnega predpisa namen prepovedi ni bil prizadet (prvi odstavek 103. člena ZOR). Tudi strogo razumevanje ničnosti ne bi pripeljalo do drugačne odločitve. Iste dejanske okoliščine utemeljujejo tudi presojo, da je šlo v konkretnem primeru kvečjemu za prepoved manjšega pomena, vendar pa je bila pogodba izvršena (dejanski razlogi obeh sodišč o sodni overitvi darilne pogodbe in tudi njeni izvedbi v zemljiški knjigi), zaradi česar se ničnost ne more uveljavljati. Tako ustaljeno stališče se je odrazilo že v več odločbah revizijskega sodišča (npr. II Ips 365/97, II Ips 299/99, II Ips 233/2001).

Navedeni razlogi veljajo glede obeh tožencev, za prvotoženko pa veljajo tudi oziroma predvsem razlogi drugostopenjskega sodišča. Dejstvi o sodni overitvi darilne pogodbe in njeni izvedbi v zemljiški knjigi nista bili sporni, izhajata pa tudi iz vsebine samega tožbenega zahtevka. Zato izrecno zatrjevanje tožencev o obstoju izjeme od splošne prepovedi ni bilo potrebno. Pritožbeno sodišče se je s tem vprašanjem lahko ukvarjalo. Njegove sicer samo splošne razloge o obstoju izjeme revizijsko sodišče dopolnjuje z materialnopravnimi pravili iz 31. člena v času sklenitve pogodbe veljavnega ZKZ. Na podlagi teh pravil je lahko zapustnik kot lastnik zaščitene kmetije podaril prvi toženki, ki je bila njegova hčerka, tako zemljišče, kot bi ji ga smel z oporoko nakloniti v skladu z drugim odstavkom 22. člena takrat še veljavnega Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Ur. l. SRS, št. 26/73 do Ur. l. RS, št. 76/94 - odl. US RS). Takratni obstoj pogojev iz zadnje zakonske določbe je na podlagi že pojasnjenih dejanskih okoliščin prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno presodilo (velikost, dejanska uporaba zemljišča in drugo). Revizijske trditve o zatrjevanem načinu in možnostih sodne overitve konkretne darilne pogodbe pomenijo nedovoljeno revizijsko novoto (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnica je šele v pritožbi začela zatrjevati, da gre v tej zadevi za izbrisno tožbo. Pritožbeno sodišče je to tezo zavrnilo. Zaradi revizijskih trditev, kateri zakon je treba uporabiti glede tega vprašanja, revizijsko sodišče dodatno pojasnjuje, da tožbe v tej pravdni zadevi ni mogoče obravnavati kot izbrisne tožbe, in sicer ne samo zaradi izostanka ustrezne trditvene podlage v postopku na prvi stopnji, ampak tudi zato, ker niti po v času vložitve tožbe veljavnem Zakonu o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95 - ZZK) niti po v času izdaje prvostopenjske sodbe veljavnem novem ZZK-1 tožbeni zahtevek ne omogoča take presoje. Glasi se namreč na vrnitev darila v zapuščino in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ne pa na neveljavnost vknjižbe in vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja (primerjaj 101. člen ZZK in 243. člen ZZK-1).

Tožnica ni konkretno opredelila uvodne revizijske trditve, da uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP. Na materialnopravne ugovore je revizijsko sodišče že odgovorilo, o nekonkretiziranih procesnih kršitvah pa se ne more izjaviti.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).