Jedro

Odškodninske odgovornosti zdravstvene organizacije ni, če je škoda nastala zaradi zapleta ali komplikacije med posegom kljub dejstvu, da je zdravnik ravnal v skladu s pravili stroke.

zdravnik ne ravna kot je treba oz. je zdravniški poseg nedopusten, kadar je njegovo ravnanje nestrokovno ali če zanj nima bolnikovega soglasja. Ravnanje je nestrokovno, če prekrši znana pravila zdravljenja, pri čemer mora upoštevati vsakokratno stanje medicinske znanosti v trenutku posega, saj je v skladu z določilom 2. odstavka 6. člena OZ dolžan ravnati s skrbnostjo strokovnjaka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 95.000,00 EUR z obrestmi in ji povrniti stroške postopka. Zaradi umika tožbenega zahtevka za plačilo zakonsko določenih zamudnih obresti od glavnice od 1.1.2007 do vložitve tožbe je postopek ustavilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 475,00 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožničinemu zahtevku s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, saj je po njenem prepričanju z ugotovitvami sodnega izvedenca dokazano, da je med operativnim posegom pri tožnici prišlo do pareze freničnega živca in dviga desne prepone, kar vse je posledica medicinske napake. Zdravnik očitno ni bil dovolj strokoven in vesten, saj sicer do takšne poškodbe ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v celoti oprlo na ugotovitve izvedenca, ki se je sicer izognil uporabi izraza medicinska strokovna napaka. Sodišče prve stopnje je samo ocenilo, da operater pri izvedbi operacije ni zagrešil strokovne napake. Takšen zaključek je v nasprotju z izvedenimi dokazi, predvsem pa s pridobljenim izvedenskim mnenjem dr. C., na katerega se sodišče sklicuje pri svojih zaključkih, vendar zaključke izvedenca napačno povzema. Sodni izvedenec ni podal zaključka, da operater ni zagrešil strokovne napake, temveč je le ocenil, da je bilo ravnanje operaterja dr. J. J. med operacijo tožnice izvedeno v skladu s pravili stroke. Takšna ocena pa ni zadosten argument za zaključek sodišča, da operater ni zagrešil strokovne napake, temveč da je šlo, po oceni sodišča, za zaplet. Sodišče v izpodbijani sodbi samo definira medicinski zaplet kot komplikacijo, do katere je prišlo med sicer strokovno neoporečnim in z največjo mogočo mero profesionalnosti vodenim zdravljenjem, pri čemer dodaja, da takšnega zapleta po mnenju sodišča navkljub predvidljivosti ni mogoče preprečiti. Takšen zaključek sodišča pa nima podlage v izvedenih dokazih. Pritožnica nadalje opozarja na razhajanje podatkov iz ambulantnega zapisa operaterja in operativnega zapisnika, iz katerega ne izhaja, da bi med posegom prikazal potek desnega freničnega živca. Prav to pa je bil lahko razlog za poškodbo freničnega živca. Tožnica je prepričana, da je podan temelj odškodninske odgovornosti v smislu škodnega dejanja. Tožnici je nedvomno nastala škoda, izkazana je tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem oziroma opustitvijo povzročitelja škode. Po mnenju pritožnice izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz izvedenih dokazov, ki so bili bistveni za odločitev o tožbenem zahtevku tožnice. Sodišče je nepravilno povzelo ugotovitve izvedenca. Samo je postavljalo zaključke, ki so bistveni za odločitev o zahtevku, čeprav ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem. Sodišče bi moralo zaradi ugotovljenih dilem pri interpretaciji izvedenskega mnenja izvedenca pozvati, da poda dodatna pojasnila. S tem bi razjasnilo zaključke izvedenca in jih pravilno uporabilo pri svoji odločitvi. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožena stranka na izvedensko mnenje ni podala nobenih pripomb, kar pomeni, da se je z mnenjem strinjala. Prav tako ni odgovorila na pripombe tožeče stranke iz tretje pripravljalne vloge in jih ni prerekala, kar skladno z določbami ZPP pomeni, da jih je priznala. Glede na zaključek tožeče stranke v navedeni pripravljalni vlogi, da je z ugotovitvami izvedenca njen tožbeni zahtevek utemeljen v celoti, je molk tožene stranke razumeti kot pripoznavo tožbenega zahtevka tožeče stranke. Tožnica se posledično pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodba ali postopek na prvi stopnji pa nista obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Ne drži pritožbeni očitek o zatrjevanih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju z listinami v spisu, zlasti z izvedeniškim mnenjem. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo ugotovitve sodnega izvedenca o strokovnih vprašanjih, ki so pomembna za odločitev. Tožnica na podano izvedeniško mnenje ni imela bistvenih pripomb, tožena stranka pa sploh ne. Zmotno je stališče pritožnice, da bi strinjanje tožene stranke z izvedeniškim mnenjem in dejstvo, da tožena stranka ni odgovorila na tožničine navedbe v pripravljalni vlogi, sodišče moralo šteti kot pripoznavo zahtevka, saj se je tožena stranka že v odgovoru na tožbo jasno opredelila do utemeljenosti tožbenega zahtevka. Presoja izvedenih dokazov je v pristojnosti sodišča, ki mora to nalogo opraviti v skladu s pravili iz 8. člena ZPP. Zato v primeru, če stranka nima pripomb na posamezen izveden dokaz, ne pomeni, da pripoznava zahtevek. Sodišče mora pri izvedbi dokaza z izvedenci ravnati po določbah 254. člena ZPP v primerih, ko se podatki v izvidu izvedencev bistveno razlikujejo ali je izvedeniško mnenje nejasno, nepopolno ali pa samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo podano izvedeniško mnenje kot jasno in popolno. Ker tudi pravdni stranki nista imeli pripomb nanj, razen tožnice, ki se ni strinjala z ugotovitvijo izvedenca, da nima več težav zaradi okvare freničnega živca, kar pa ob odločitvi sodišča, da ni podana odškodninska odgovornost, ni bistveno za odločitev, ni bilo nobene potrebe po dodatnih pojasnilih. Presoja o tem, ali s strani sodnega izvedenca podane ugotovitve o strokovnih vprašanjih predstavljajo podlago za zaključek o tem, ali je zdravnik, ki je tožnico operiral, ravnal v skladu s profesionalno skrbnostjo oziroma ali je njegovo ravnanje protipravno, je po presoji pritožbenega sodišča stvar pravilnosti uporabe materialnega prava, kar je domena sodišča in ne izvedenca. Tudi iz tega razloga dodatna pojasnila izvedenca o tem, kaj pomeni „zaplet“, niso bila potrebna.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, saj je v celoti sledilo ugotovitvam sodnega izvedenca v pisnem izvedeniškem mnenju, na katerega pravdni stranki nista imeli pripomb. Ugotovilo je, da je pri tožnici med operativnim posegom 13.11.2003 prišlo do okvare desnega freničnega živca s posledično parezo desne prepone in dvigom le-te. Ta, po mnenju izvedenca, prehodna okvara delovanja freničnega živca je najverjetneje nastala zaradi termične travme pri samem operativnem posegu ali pa mehanske okvare zaradi manipulacije z živcem. Trditev pritožnice, da dr. J. ni ravnal strokovno, ker med operacijo ni prikazal položaja freničnega živca, je neizkazana, saj nasprotno izhaja iz ambulantnega zapisnika zdravnika. Dejstvo, da te ugotovitve ni tudi v operativnem zapisniku, ne dokazuje, da operater ni ravnal tako in da je to v vzročni zvezi s poškodbo freničnega živca, do katere je nedvomno prišlo. Sodni izvedenec je kljub temu ugotovil, da je operativni poseg, na katerega je tožnica pristala (desnostranska torakotomija), v celoti potekal v skladu s pravili stroke. Okvara freničnega živca je zaplet, ki se po ugotovitvah sodnega izvedenca v primerih operativnih posegov, kot je bil obravnavani, pojavlja v do 4,5 % opravljenih posegov.

V sodni praksi in teoriji se je ustalilo stališče, da zdravnik ne ravna kot je treba ali je zdravniški poseg nedopusten, kadar je njegovo ravnanje nestrokovno ali če zanj nima bolnikovega soglasja. Ravnanje je nestrokovno, če prekrši znana pravila zdravljenja, pri čemer mora upoštevati vsakokratno stanje medicinske znanosti v trenutku posega, saj je v skladu z določilom 2. odstavka 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžan ravnati s skrbnostjo strokovnjaka. V konkretnem primeru je sodni izvedenec potrdil, da je zdravnik dr. J., ki je opravil operativni poseg, v vsem ravnal v skladu s pravili stroke, saj iz ugotovitev izvedenca ne izhaja kakršnokoli odstopanje. Po ugotovitvah izvedenca okvara freničnega živca predstavlja komplikacijo ali zaplet. Vsak operativni poseg je povezan s tveganjem, da med njim pride do zapleta. Komplikacija ni nepričakovan ali naključen dogodek, saj jih je večina predvidljivih vnaprej in do njih lahko pride kljub profesionalni skrbnosti in ravnanju v skladu s pravili stroke. To se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru, saj je sodni izvedenec pojasnil, da so v strokovni literaturi opisane možnosti poškodbe freničnega živca kot zaplet pri različnih torakalnih ali kardialnih operacijah s pristopom v prsni koš s torakotomijo ali s sternotomijo. Ob tem pri posegih v prsnem košu in pa predvsem medpljučju v strokovni literaturi dopuščajo možnost še številnih drugih zapletov. Procent okvar in poškodb freničnega živca se v različni literaturi navaja od 0 do 4,5 %. Pritožbeno sodišče sprejema pravno presojo sodišča prve stopnje, da v primeru komplikacij niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti, saj ni podana protipravnost (primerjaj Temeljno o odškodninski odgovornosti zdravnika, dr. Mateja Končina Peternel, Pravosodni bilten letnik 2000). Seveda je zdravnik dolžan pacienta opozoriti na pogoste komplikacije, vendar pa tožnica ni niti zatrjevala in še manj dokazala, da bi obstajala odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti.

Ob upoštevanju navedenih izhodišč je odločitev prvostopnega sodišča, da poškodba freničnega živca predstavlja zaplet, za katerega tožena stranka odškodninsko ne odgovarja, materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnice za povrnitev pritožbenih stroškov. Te stroške v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP nosi sama, saj s pritožbo ni uspela.