Jedro

Ker toženec skrite napake ni odpravil, jo je odpravil tožnik sam in sedaj zahteva plačilo stroškov postopka torej gre za obliko odprave napake v smislu 1. točke 1. odstavka 488. člena ZOR oziroma za pokrivanje odškodnine z enim od jamčevalnih zahtevkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je naložilo tožencu plačilo zneska 403.118,58 SIT in sicer povrnitev stroškov popravila osebnega avtomobila, let.1990, ki je bilo potrebno zaradi odprave skritih napak na tem avtomobilu, ki ga je dne 17.3.1995 toženec prodal tožniku. Prisojene so nadalje zamudne obresti od navedenega zneska od 7.3.1996 dalje, toženec pa mora povrniti tožeči stranki 443.225,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter med samimi listinami oz. zapisniki ter ker so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Zaključek sodišča, da je tožnik v osemdnevnem roku grajal napake, nasprotuje izvedenemu dokaznemu postopku. Tožnik je avto kupil 17.3.1995, sam navedel, da je vodo v atomobilu opazil štirinajst dni do tri tedne po tistem, na obravnavi dne 19.12.1997 pa je tožnik sam navedel, da je račun firme d.o.o. z dne 5.7.1995 nastal naslednji dan po nastanku škode in da se je 10.7.1995 oglasil pri svoji pooblaščenki, ki je naslednjega dne poslala dopis tožencu in nato še 23.8.1995. Iz navedenega sledi, da je tožniku prišlo do zamakanja v avtomobil v začetku aprila 1995, tožnik pa je šele prvič grajal napake 11.7.1995, po preteku več kot treh mesecev potem, ko je opazil napako. Ker ni grajal znotraj osemdnevnega roka, je izgubil pravico do jamčevalnega zahtevka. Prvo sodišče, ki se je sicer sklicevalo na zaslišanje prič in strank, je očitno prilagodilo izpovedi strank svojemu zaključku. Nobena od prič in celo tožnik sam ni zatrdil, da je bilo grajanje znotraj osemdnevnega roka. Ker se je sodišče zavedalo trhlosti in nesklepčnosti svojega zaključka glede nepravočasnega grajanja, je opravičilo tožnikov tožbeni zahtevek s sklicevanjem na 485. člen ZOR, ker naj bi toženec zamolčal, da je bil avto poškodovan tudi na delih, kot izhaja iz carinske deklaracije. Vendar tudi ta zaključek nasprotuje dokaznemu postopku. Res so v specifikaciji k carinski deklaraciji navedene napake na spornem avtomobilu, vendar je sodišče prezrlo, da je bil avto uvožen 11.2.1994 in je bil nato v popravilo pri avtokleparju J.C.. Ta pa je na zaslišanju dne 5.3.1997 potrdil, da je odpravil zadevne napake. Zato ni mogoče pritrditi zaključku prvega sodišča, da so bile tožencu napake znane ali mu niso mogle ostati neznane. Toženec je bil prepričan, da so napake odpravljene. Poleg tega je tudi ugotovljeno, da je toženec povedal tožniku ob priliki nakupa, da je bil avto poškodovan spredaj in zadaj. Poleg tega je toženec izročil potrdilo o homologaciji vozila, kjer je zapisano, da je vozilo poškodovano. Toženec torej ni prikrival napak tožniku, niti jih ni nameraval, prepričan je bil, da so napake odpravljene. Sodišče je tudi prezrlo, da je šlo za nakup rabljenega vozila, da je bila cena zaradi poškodbe znižana od 33.000 DEM na 30.000 DEM in da bi tožnik zaradi iste poškodbe, v kolikor bi uspel s tožbo, dejansko dosegel dvakratno znižanje kupnine. Nevzdržno je tudi mnenje prvega sodišča, da ne vzdrži dogovor toženca o pasivni legitimaciji. Pogodni partnerici sta bili d.o.o. in tožnik, ki sta sklenili pogodbo o komisijski prodaji. Takšen način prodaje rabljenih avtomobilov je običajen in nevešče stranke se tovrstnih poslov zaradi strokovne usposobljenosti komisionarja poslužujejo zaradi večje varnosti in trdnosti posla. Nikakor ne vzdrži trditev prvega sodišča, da je bila komisijska prodajna pogodba le simulirana pogodba. Ker je bila volja obeh strank resnična, ne moremo govoriti o simuliranem poslu.

Tožeča stranka v pritožbi nadalje navaja, da je prvo sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je oprlo na 1. odstavek 488. člena ZOR. Toženec je bil namreč pripravljen odpraviti napako in je tožnika odpeljal k avtokleparju J.C., vendar je tožnik sam odklonil, da bi mu prodajalec po C. odpravil napake, zato tožnik ni upravičen do vtoževanega zahtevka. Sicer je tožnik sprva uveljavljal sankcijo iz prve alinee 1. odstavka 488. člena ZOR, nato pa je uveljavljal zgolj povračilo škode za popravilo avtomobila, zgolj te sankcije pa že citirano določilo zakona ne vsebuje. Prvo sodišče je priznalo tožniku vtoževani znesek zaradi popravil avtomobila kot posledico zamakanj vozila. Tožnik ni predložil računa glede popravila, ki jih je izvršil B.G., pa čeprav se popravila, ki jih je opravil G., nanašajo na odpravo napak glede zamakanja. Tožnik je predložil zgolj račun od Avtoservisa A., ki pa ni odpravljal poškodb vozila v zvezi z zamakanjem, zato tožnikov zahtevek ni upravičen. Podrejeno se toženec pritožuje tudi zaradi višine priznane škode. Sodna praksa sicer ne priznava škode, nastale zaradi popravila vozila. Če je škoda zmanjšanje premoženja, popravilo pa odprava napak in s tem izboljšanje prvotno okvarjene stvari se torej škoda ne more priznati zaradi popravila, ki izboljša stvar. 2. odstavek 488. člena ZOR dovoljuje zahtevek za povrnitev škode v okviru jamčevalnega zahtevka le kot stranski zahtevek, vezan na glavni zahtevek iz 1. odstavka istega člena. Tožnik ni uveljavljal nobenega od primarnih jamčevalnih zahtevkov, zato zahtevek, definiran kot škoda za popravilo, ni dopusten. Sam račun za popravilo pa je bil izdan skoraj eno leto po ugotovitvi spornih napak in ali so opravljena dela po tem računu v zvezi s specificiranimi napakami v carinski deklaraciji, prvo sodišče sploh ni ugotavljalo, tako da je ostalo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Poleg tega tožnik ni dokazal, da je dejansko plačal Honda servisu 403.118,00 SIT, to je stroške popravila. Dejansko oškodovanje ni izkazano, še posebej, ker je tožnik že dosegel znižanje kupnine za 3.000 DEM.

Toženec se pritožuje tudi zaradi priznanih stroškov pravdnega postopka v znesku 443.225,00 SIT. Iz obrazložitve ni razvidno, kateri stroški so priznani in ali se nanašajo zgolj na zadevo P 287/97 ali tudi na P 258/95. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopno sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje pritožba in tudi ne takih, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Pritožbene trditve o nasprotjih med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter samimi listinami in zapisniki, ki naj bi bila podana v zvezi z grajanjem napak, niso utemeljene. Prvostopno sodišče je pravilno povzelo posamezne izvedene dokaze, te ocenilo in na podlagi dokazne ocene napravilo ustrezne zaključke. V zvezi s pravočasnostjo grajanja napak so v spisu številne navedbe, prvostopno sodišče je izvedlo številne dokaze in rezultat je ugotovitev, da je tožnik toženca kot prodajalca avtomobila o napakah obvestil v osmih dneh potem, ko je napako ugotovil. Ne drži, da je tožnik prvič grajal napake 11.7.1995, ampak je to storil takoj potem, ko je po zamakanju vode v notranjosti avtomobila v delavnici B.G. po demontaži določenih delov avtomobila ugotovil številne napake na avtomobilu. Razlogom prvostopne sodbe o tem, kdaj in kako je tožnik obvestil toženca o ugotovljenih napakah, se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje, saj so natančni, logični in prepričljivi. Bistveno je, da je tožnik po številnih telefonskih poskusih prišel v stik s tožencem, sestala sta se, obravnavala situacijo po ugotovitvi napak in skupaj obiskala kleparja J.C. na I., ki je leto prej sporno vozilo za toženca popravil. Analiza dogodkov in datumov, ki jo je opravilo prvostopno sodišče, je ustrezna in daje pravilen zaključek o pravočasnem grajanju ugotovljenih skritih napak v roku iz 1. odstavka 482. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Dopisa tožnikovih pooblaščencev tožencu z dne 10.7.1995 in z dne 8.9.1995 (A3 in A4) sta sledila naknadno, ko je bil toženec o skritih napakah že obveščen, kar je iz njune vsebine jasno razvidno, sama po sebi pa sta za ugotavljanje pravočasnosti grajanja napak ta dva dopisa nerelavantna.

Pritožbena trditev, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker toženec ni privolil v razširitev tožbe zoper Č. d.o.o. in v kasnejši umik tožbe zoper navedeno pravno osebo, je neutemeljena, saj je bila tožba naknadno vložena tudi zoper Č. d.o.o. in nato brez vročitve tej pravni osebi tudi umaknjena, tako da ta dejstva niso nič vplivala na pravni položaj ali procesne pravice toženca, niti ne na zakonitost ali pravilnost izpodbijane sodbe. Sicer pa bi bila za razširitev tožbe na novega toženca potrebna privolitev tega, ne pa obstoječe tožene stranke (2. odstavek 196. člena ZPP). Tudi umik tožbe proti drugi toženi stranki se prve tožene stranke ne tiče. Tožena stranka ne ugovarja zaključkom prvostopnega sodišča, da je šlo pri avtomobilu, ki ga je tožnik kupil od toženca, za skrite stvarne napake (482. člen ZOR v zvezi z 479. členom ZOR), za katere je tožnik izvedel po zamakanju v avtomobilu na pregledu pri avtokleparju B. G., oziroma v njegovi družbi d.o.o., Domžale. Takrat so bile ugotovljene številne napake in pomanjkljivosti na avtomobilu, ki na zunaj niso bile vidne in ki so bile posledice poškodbe vozila, ki ga je toženec poškodovanega kupil in poškodovanega uvozil leta 1994 iz Nemčije, kot je razvidno iz carinske dokumentacije, ki jo je sodišču predložil tožnik in ki si jo je priskrbel po odkritju skritih napak. Prvostopno sodišče ugotavlja, da je toženec tožniku ob prodaji avtomobila povedal, da prodaja poškodovano in popravljeno vozilo, ki je bilo poškodovano spredaj in zadaj. V nasprotju s takimi pojasnili ob prodaji je tožnik izvedel, da je bilo poškodovano vozilo v celoti, iz kasneje pridobljene carinske dokumentacije, predvsem popisa štiriindvajsetih poškodb, od katerih so nekatere deformacije (podvozja, strehe, robov strehe) in iz predračuna za popravilo osebnega vozila podjetja d.o.o., Domžale. Prvostopno sodišče ugotavlja, sklicujoč se na zgoraj navedene listine, da so bile tožencu skrite napake znane oziroma mu niso mogle ostati neznane, saj je vedel za predhodne hude poškodbe vozila, ne samo spredaj in zadaj, temveč tudi zgoraj in spodaj, pa jih je tožniku ob prodaji zamolčal. Tožena stranka nasprotuje temu, češ, da je toženec s popravilom pri avtokleparju J.C. napake odpravil. Po trditvah pritožbe naj bi bil toženec v času prodaje avta tožniku prepričan, da so napake odpravljene. Pritožbeno sodišče teh pritožbenih trditev ne sprejema in se strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je bil avto popravljen le na videz in da na zunaj napak ni bilo videti, v resnici pa so obstajale in jih je tožnik odkril po vdoru vode v avto ter v zvezi s tem opravljenim dodatnim pregledom. Toženec je vedel, kako poškodovano vozilo je bilo, saj ga je takega kupil, da pa je bilo vozilo po avtokleparju C. le delno popravljeno in je del napak ostal prikritih, toženec pa je za to vedel, izhaja prav iz njegovega ravnanja, ko je s trditvijo tožniku, da je bilo vozilo poškodovano le spredaj in zadaj, velik del prvotnih poškodb zamolčal. V kolikor bi bil prepričan v uspešno sanacijo poškodb, ne bi imel razloga tožniku karkoli zamolčati. Sicer pa je imel toženec avtomobil v posesti oziroma v uporabi od uvoza v februarju 1994 do prodaje dne 17.3.1995, torej leto dni, ko mu ob deževjih vdori vode v avto niso mogli ostati neznani, podobno pa tudi ne druge deformacije delov avtomobila, ki ob C. popravilu niso bile ustrezno sanirane (zamaknjenost desnega kolesa in poškodba desnega koloteka; pretirani razmiki med blatniki in pokrovi motorja). Glede na tako toženčevo vedenje za prikrite napake je prvostopno sodišče utemeljeno ugotovilo, skladno s 485. členom ZOR, da tudi morebitna zamuda tožnika pri obvestitvi prodajalca o odkriti skriti napaki, ne bi imela za posledico izgube pravic iz jamčevanja za napake. Pritožbeno sodišče torej tudi navedene razloge sprejema, hkrati pa poudarja, da so odveč, saj je bilo obvestilo tožnika o odkritih napakah pravočasno, kot je bilo že pojasnjeno. Dodati pa je še, da je pritožbeno sklicevanje na tožnikov pregled avtomobila ob nakupu in izročitev potrdila o homologaciji vozila v tej zadevi niso relevantne, saj je zanesljivo ugotovljeno, da je vendar šlo za skrite napake, ki jih ob običajnem pregledu oziroma ogledu avtomobila ni mogoče opaziti in ki so se pokazale šele po kratkotrajni uporabi avtomobila in po demontaži določenih delov avtomobila. Nerelevatno za sporno zadevo je tudi zatrjevanje o znižanju prodajne cene avtomobila od 3.000 na 2.000 DEM, saj je bila ta cena posledica pogajanj med prodajalcem in kupcem, dosežena na podlagi zunanjega ogleda avtomobila, ko skrite napake tožniku še niso bile znane. Pritožbene trditve, da gre za dvakratno znižanje kupnine zaradi iste poškodbe zato niso utemeljene.

Toženec tudi v pritožbi vztraja pri ugovoru, da ni pasivno legitimiran. Kot je pravilno navedlo prvostopno sodišče, ta ugovor ni utemeljen. Prodajalec avtomobila je bil toženec, kupec pa tožnik, kot izhaja iz izvedenih dokazov. Do prodajne pogodbe glede prodaje osebnega avtomobila kot premične stvari je prišlo, ko sta se tožnik in toženec o vseh bistvenih sestavinah prodajne pogodbe sama sporazumela. Prodajna pogodba je konsenzualni kontrakt (454. člen ZOR) za prodajo premičnin pogodba v pismeni obliki ni potrebna. Naknadna pismena pogodba oziroma račun o komisijski prodaji, ki ga je izdalo podjetje Č. d.o.o., je bila sestavljena samo zato, da to podjetje izvede formalnosti glede predpisa v upravnih evidencah. Sklenitev prodajne pogodbe, kolikor jo je mogoče iz računa o komisijski prodaji (B2) šteti kot prodajo prodajalca Č.d.o.o. in kupca M.K., je lahko glede prodajne pogodbe samo navidezna, saj je imel Č.T. d.o.o. samo nalogo urediti prenos lastništva v upravnih evidencah, ki ni odločilnega pomena za prodajo premičnin, tožnik in toženec pa sta se o predmetu prodaje in o njegovi ceni predhodno sporazumela, s čimer je bila njuna medsebojna kupoprodajna pogodba sklenjena. Kot prodajalec pa toženec odgovarja za stvarne napake v smislu drugega odseka prvega oddelka 7. poglavja ZOR.

Pravice kupca proti prodajalcu zaradi stvarnih napak kupljene stvari so naštete v 488. členu ZOR, pri čemer je v obravnavanem primeru tožnikov denarni zahtevek, ki je opisan kot zahtevek za povrnitev škode, nastale zaradi popravila vozila, pravilno enačiti z zahtevkom kupca do prodajalca, da opravi napako (1. točka 1. odstavka 488. člena ZOR). Ker toženec napake ni odpravil, je to storil tožnik sam in nato zahteval plačilo stroškov popravila. Gre torej za obliko odprave napake v smislu 1. točke 1. odstavka 488. člena ZOR oziroma za pokrivanje odškodnine z enim od jamčevalnih zahtevkov. Seveda veljajo zanjo roki kot za ostale jamčevalne zahtevke, kar je v obravnavani zadevi izpolnjeno. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na toženčevo pripravljenost odpraviti napake, ki naj bi bila v tem, da je toženec tožnika odpeljal k avtokleparju C., da bi ta odpravil napake, ki so bile do tedaj za tožnika skrite. Tožnik je res odklonil to popravilo, pri čemer ocenjuje pritožbeno sodišče to odklonitev kot utemeljeno. Pritrditi je tožniku, da ni mogel zaupati v kvaliteto odprave napak, ker naj bi se popravilo odpravilo v šušmarski delavnici, predvsem pa, ker ni bilo garancije, da bo novo popravilo kvalitetno, potem ko so po prejšnjem popravilu napake ostale skrite. Tožnik je z dopisom z dne 10.7.1995 in z dne 8.9.1995 terjal od toženca odpravo napak, na kar toženec ni več reagiral, zato je tožnik napake odpravil sam. Povrnitev stroškov po računu z dne 7.3.1996 (A5) predstavlja znesek 403.118,58 SIT, kolikor je tožencu z izpodbijano sodbo tudi naloženo v plačilo.

Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje ter materialno pravno pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožba zmotno meni, da bi bil tožnik morda upravičen glede povračila stroškov za odpravo napak glede zamakanja, kar je tožniku popravil že B.G. in česar tožnik ne vtožuje. Po mnenju pritožbe tožnik ni upravičen do povračila stroškov popravila Avtoservisa, ker ta ni odpravljal poškodb vozila v zvezi z zamakanjem. Temu ni mogoče pritrditi, kajti zamakanje je bilo le povod za podrobnejši pregled avtomobila z delno demontažo njegovih delov, ki je povzročilo odkritje skritih napak, ki pa niso bile zgolj napake v zvezi z zamakanjem ampak tudi druge napake, razvidne iz predračuna podjetja d.o.o. z dne 5.7.1995 oziroma iz izpovedi prič B.G. in B.A.. Prvostopno sodišče je imelo v teh dokazih podlago za zaključek, da je Honda servis A. opravil odpravo dela skritih napak (kolikor jih ni odpravil predhodno servis d.o.o. ter da je popravilo Honde servis A. vzpostavilo pri avtomobilu takšno stanje, kakršno bi moralo biti). Brez podlage so pritožbene trditve, češ da je priznanje škode zaradi popravila nesmisel, ker gre s tem za izboljšanje prvotno opravljene stvari. Normalno je, da se s popravilom okvarjena stvar izboljša, torej spremeni v "neokvarjeno" stvar. Ker se predpostavlja nakup stvari brez skritih napak, je v primeru odkritja takih napak te potrebno odpraviti. S tem, ko so skrite napake odpravljene, stvar ni "izboljšana" ali "več vredna". Vsa razglabljanja tožene stranke v navedeni smeri so torej neutemeljena. Kolikor pa tožena stranka ugovarja višini priznane škode, oziroma popravilu, opravljenemu delu in računu (A5), v pritožbi ne pove ničesar relevantnega in ne ponuja nobenih dokazov, s katerimi bi ovrgla verodostojnost opravljenih del in samega računa. Dokazu z izvedencem pa se je tožena stranka z nezaložitvijo predujma sama odpovedala. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov proti ugotovitvam prvostopnega sodišča o odpravi skritih napak na Honda servisu in o računu z dne 7.3.1996 ter o poravnavi tega računa s strani tožnika, kar je razvidno iz izvedenih dokazov, proti čemur tožena stranka razen pomislekov ne navaja ali ne ponuja dokazov, tako da pritožbenih trditev o tem vprašanju ni mogoče upoštevati. Navajanje znižanja kupnine za 3.000 DEM pa je brezpredmetno, saj je bilo dogovorjeno ob sklenitvi prodajne pogodbe, ko skrite napake še niso bile odkrite in zato tisto znižanje ni šlo na račun spornih napak.

Zaradi neutemeljenosti uveljavljanih pritožbenih razlogov in ker ni bilo kršitev procesnega ali materialnega prava, ki se upošteva po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).

Pri tem je tudi glede pravdnih stroškov ugotovilo neutemeljenost pritožbene trditve, češ da je sodba v zvezi s stroški "nesklepčna". Prvostopno sodišče je seveda odločilo o stroških celotnega postopka in to pravilno glede na uspeh tožeče stranke, saj je uspela v celoti. Obseg oziroma odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika oziroma sodne odmere po stroškovniku, pri čemer tožena stranka konkretnih napak pri odmeri ne zatrjuje. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je v pogledu dejanskega stanja odločitev o stroških pravilna, uporaba določb Odvetniške tarife pa je materialnopravno pravilna, tako da je tudi izpodbijanje stroškovnega dela sodbe neutemeljeno.