Jedro

Opredelitev stalnega prebivališča iz določbe 3. točke 3. člena ZPPreb kaže, da mora posameznik za prijavo stalnega prebivališča kumulativno izpolnjevati tako subjektivni pogoj, to je namen bivanja v točno določenem kraju in objektivni pogoj, to je, da tam tudi dejansko prebiva.

Tožnica objektivnega pogoja za prijavo stalnega prebivališča ne izpolnjuje. Iz zbranih dokazov namreč izhaja, da se pretežni del časa zadržuje na območju Republike Srbije in da ima kot državljanka te države tam tudi prijavljeno prebivališče. Njena medicinska dokumentacija izkazuje, da se zdravi v tamkajšnjih zdravstvenih ustanovah, sama pa navaja, da je tam tudi zaradi terapevtskega zdravljenja v zdraviliščih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Nova Gorica je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo o odjavi stalnega prebivališča iz Republike Slovenije odločila, da se tožnici z dnem dokončnosti te odločbe v registru stalnega prebivalstva vpiše odjava stalnega prebivališča z območja Republike Slovenije na naslov v tujini: ... V obrazložitvi odločbe je pojasnila, da je postopek pričela v skladu z določbo prvega odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb). Upravna enota je namreč prejela dopis Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Območna enota Nova Gorica, v katerem je bilo navedeno, da ima tožnica sicer prijavljeno svoje stalno prebivališče v ..., na naslovu ..., da pa je za prevzem poštnih pošiljk pooblastila A.A. Iz dokumentacije, ki jo je posredovala toženka, izhaja, da ima naslov stalnega bivališča tudi v tujini, in sicer v ... Pri upravni enoti se je nepovabljena zglasila tožničina sestra B.B. in to v imenu tožnice, ki je prejela vabilo na zaslišanje. Povedala, da je tožnica trenutno res ne biva v ..., pač pa v ..., kjer je na zdravljenju. Tožnica je upravni enoti tudi sama poslala dopis, v katerem je pojasnila, da boleha od leta 2011 dalje in da je zato pogosto na zdravljenju v ..., da je nepokretna, da pa občasno prihaja v ... Upravna enota je pridobila podatke tudi pri lastnici stanovanja, kjer ima tožnica prijavljeno stalno prebivališče. Ta je sporočila, da tožnica stroške stanovanja redno plačuje, da pa ji je znano, da je pogosto odsotna. Enako so to potrdile tudi tri zaslišane priče, to je tožničini sosedje. Iz podatkov Pošte Slovenije izhaja, da se tožničin poštni nabiralnik ne prazni in da to kaže, da v stanovanju ne biva nihče. 2. Upravna enota je o vseh zbranih dokazih obvestila tožnico in jo opozorila, da bo v primeru, če ne bo uredila vsega potrebnega v zvezi z odjavo stalnega bivališča, nadaljevala s postopkom izbrisa tega bivališča v registru prebivalstva. Tožnica je na poziv upravne enote odgovorila in vztrajala, da je njeno stalno bivališče v ... in da je prisiljena biti dlje časa v tujini le zaradi zdravstvenih razlogov. Na tej podlagi je upravna enota izdala izpodbijano odločbo. Izhajala je iz določbe 2. točke 3. člena ZPPreb, ki določa, da je prebivališče naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem prebiva, temelji pa na pravici do svobode gibanja in proste izbire prebivališča, ki je opredeljena v 32. členu Ustave RS. Zbrani dokazi so po oceni upravne enote pokazali, da tožnica ne biva na naslovu v ..., pač pa v tujini, kjer je tudi središče vseh njenih življenjskih interesov in zato odločila, da se tožnici z dnem dokončnosti odločbe vpiše odjava stalnega bivališča v registru stalnega prebivalstva z območja Republike Slovenije na naslov v tujini, to je v Beogradu.

3. Tožnica je zoper prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo, v kateri se je sklicevala na določbo 32. člena Ustave RS in obenem navedla, da ima pravico prosto izbirati si svoje stalno bivališče in da je državljanka tako Republike Slovenije kot tudi Republike Srbije.

4. Ministrstvo za notranje zadeve je kot drugostopenjski upravni organ tožničino pritožbo zavrnilo in v obrazložitvi smiselno ponovilo argumente iz izpodbijane odločbe. Posebej je izpostavilo, da 32. člen Ustave RS zagotavlja pravico do svobode gibanja in proste izbire bivališča, da pa je posameznik dolžan, da zaradi javnega interesa prijavi začasni odhod iz Republike Slovenije, česar pa tožnica ni storila, četudi se dejansko pretežni del časa nahaja v ... Stalno bivališče namreč pomeni, da posameznik na takem naslovu dejansko živi.

5. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi vztraja pri vseh svojih pritožbenih navedbah. Ko se je preselila v Slovenijo, ni odjavljala svojega naslova v ..., kjer je imela že prej stanovanje. Zdravstveno je zavarovana tako v ... kot tudi v Sloveniji. Trditev, da ne biva v ..., ni točna, pač pa je točno le to, da je veliko časa odsotna, saj se je prisiljena zdraviti v ..., tako v bolnišnicah kot tudi v zdraviliščih. To izkazuje njena medicinska dokumentacija. Iz registra stalnega prebivalstva na območju Republike Slovenije je bila izbrisana zato, da bi se preprečilo izplačevanje dodatka k pokojnini, s čimer je ogrožena njena socialna varnost. Interpretacija tožene stranke, češ da hoče z uveljavljanjem svojih pravic doseči protipravno premoženjsko korist, jo žali, saj vsi njeni predniki izhajajo iz Slovenije, kar dokazujejo pisna gradiva. Smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi ter ponovno vpiše njeno stalno prebivališče v ...

6. Tožeča stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral upravni organ druge stopnje. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožničinimi navedbami pa še dodaja:

9. Po določbi 5. člena ZPPreb je za vodenje postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, ki je urejen v 8. členu tega zakona, pristojna upravna enota, na območju katere ima posameznik stalno prebivališče ali ga prijavlja. Ta postopek se uvede, če upravna enota podvomi, da posameznik stalno prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, oziroma je obveščen, da tam ne prebiva stalno (prvi odstavek 8. člena ZPPreb). Na podlagi dokončne odločbe, s katero upravna enota ugotovi dejansko stalno prebivališče posameznika, se vpiše v register stalnega prebivalstva njegovo novo stalno prebivališče, oziroma odjavi stalno prebivališče v primeru stalne odselitve z območja Republike Slovenije. Dokončna odločba velja kot potrdilo o prijavi oziroma odjavi stalnega prebivališča (šesti odstavek 8. člena ZPPreb).

10. Pravica posameznika, da si prosto izbira prebivališče, temelji na ustavni človekovi pravici do svobode gibanja (32. člen Ustave RS). Ta pravica zajema pravico svobodnega gibanja po državnem teritoriju, prosto izbiro prebivališča in pravico do prostega zapuščanja države in vračanja vanjo. Pravica do proste izbire prebivališča ne pomeni, da državljanom ne bi bilo treba izpolnjevati obveznosti glede bivanja v državi, ki so določene v 6. členu ZPPreb. Ta zakonska določba ureja obveznost prijave oziroma odjave stalnega prebivališča in prijave sprememb naslova stanovanja, s tem tudi prijavo začasnega odhoda iz območja Republike Slovenije. Pojem stalnega prebivališča je urejen v določbi 3. točke 3. člena ZPPreb, in sicer je to naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Taka opredelitev stalnega prebivališča kaže, da mora posameznik za prijavo stalnega prebivališča kumulativno izpolnjevati tako subjektivni pogoj, to je namen bivanja v točno določenem kraju in objektivni pogoj, to je, da tam tudi dejansko prebiva. ZPPreb daje državi pooblastilo, da vzpostavi in vodi register stalnega prebivalstva, namen tega pa je izrecno določen, to je, da se s tem vzpostavi pregled nad stanjem in gibanjem prebivalstva. Na tem temelji tudi pooblastilo upravnim enotam, da izbrišejo posameznika iz registra stalnega prebivalstva in vpišejo novo stalno prebivališče, če se to ugotovi v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča posameznika.

11. Sodišče meni, da tožnica objektivnega pogoja za prijavo stalnega prebivališča, to je, da v kraju prijavljenega prebivališča tudi dejansko prebiva, ne izpolnjuje. Iz zbranih dokazov namreč izhaja, da se tožnica pretežni del časa zadržuje na območju Republike Srbije in da ima kot državljanka te države tam tudi prijavljeno prebivališče. Njena medicinska dokumentacija izkazuje, da se zdravi v tamkajšnjih zdravstvenih ustanovah, sama pa navaja, da je tam tudi zaradi terapevtskega zdravljenja v zdraviliščih. To, da tožnica dejansko ne prebiva v Novi Gorici, potrjujejo tudi ostali dokazi, zlasti izpovedi zaslišanih prič, tudi njene sestre. Sodišče sicer tožnici verjame, da bi želela prebivati v Republiki Sloveniji, vendar pa ta želja za vpis v stalnega prebivališča v register stalnega prebivalstva ne zadostuje. Središče njenih življenjskih interesov je namreč v Beogradu, oziroma v Republiki Srbiji, kar izkazujejo tako podatki o njenem zdravljenju, kot tudi podatki o njenem tam prijavljenem bivališču, kjer prejema vse pisemske pošiljke.

12. Sodišče meni, da odločba tožene stranke o izbrisu tožnice iz registra stalnega prebivalstva na podlagi 8. člena ZPPreb in vpis naslova njenega dejanskega bivališča ne pomeni posega v ustavno pravico tožnice do svobode gibanja iz 32. člena Ustave RS. Izpodbijana odločitev pomeni le izvajanje temeljnega namena ZPPreb, ki je v zagotovitvi pregleda nad stanjem in gibanjem prebivalstva in se zato s takšno zakonsko ureditvijo zasleduje ustavno dopusten in stvarno upravičen cilj. Dejstvo pa je tudi, da se tožnici kot državljanki Republike Slovenije pravica do stalnega prebivanja z izpodbijano odločbo ni odvzela, saj lahko stalno prebivališče, ko bo izpolnila z ZPPreb določene pogoje (tako objektivni kot subjektivni pogoj), kadarkoli spet prijavila. Enako se je do tega vprašanja opredelilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. X Ips 215/2007 z dne 16.9.2010. 13. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.