Jedro

Preživljalec mora sicer storiti vse, da si izboljša in izkoristi svoje pridobitvene zmožnosti, vendar tožnik utemeljeno navaja, da je po prenehanju potrebe po delu na prejšnjem delovnem mestu brez odlašanja sprejel delo na drugem delovnem mestu, čeprav za nižjo plačo. Ne drži sicer, da od nikogar ni mogoče pričakovati, da bi moral delati dodatno delo, ob navedeni dolžnosti preživljalca, da izkoristi vse pridobitne možnosti, da bo lahko izpolnil dolžnost preživljanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna stroške pritožbenega postopka tožene stranke v višini 74,66 EUR povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 0110 0637 0421 877, s sklicem na številko 00 800370313319 (koda namena: GOVT, namen: vračilo po odločbi Bpp 3133/2019), v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika) na znižanje preživnine za mld. A. A.. in sicer, da je tožnik dolžan za preživljanje tožene stranke (toženca) plačevati namesto preživnine, določene s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 2283/16-IV z dne 15. 12. 2016, v znesku 250 EUR, nazadnje usklajene z obvestilom o uskladitvi preživnine CSD X. z dne 1. 4. 2018 na znesek 253,25 EUR, od 4. 1. 2019 dalje znižano mesečno preživnino v višini 120 EUR, do vsakega 20. dne v mesecu na osebni račun matere mld. A. A. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika na povračilo pravdnih stroškov (prvi in drugi odstavek I. točke izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožnik dolžan stroške v višini 386 EUR povrniti v korist proračuna Republike Slovenije na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik izpostavlja nestrinjanje z zaključkom sodišča prve stopnje, ki ga to ponuja v 16. točki obrazložitve sodbe. Sodišče je ugotovilo, da se je plača tožnika od sklenitve sodne poravnave (15. 12. 2016) bistveno poslabšala zaradi drugega delovnega mesta, vendar naj to po stališču prvostopnega sodišča ne bi pomenilo, da so se poslabšale tudi njegove premoženjske zmožnosti. Ker se je tožniku plača od sklenitve sodne poravnave znižala za okoli 400 EUR, drugih dodatnih dohodkov v tem obdobju pa ni prejemal, ni mogoče slediti zaključku sodišča, da so zmožnosti preživninskega zavezanca še vedno iste, kot so bile ob podpisu poravnave. Ne gre spregledati niti dejstva, da se je tožniku v vmesnem obdobju rodil še en otrok. Ni mogoče slediti argumentaciji sodišča, ki se sklicuje na sodno prakso, ki se je izrekla, da rojstvo drugega otroka ne pomeni spremembe preživninskih zmožnosti zavezanca samo po sebi. Rojstvo dodatnega otroka ni edina sprememba na strani preživninskih zmožnosti tožnika. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da partnerka tožnika trenutno prejema starševski dodatek oziroma nadomestilo, ta pravica ji bo z dnem 12. 5. 2020 prenehala in bo ponovno brezposelna, pretežni del preživljanja drugega otroka bo na tožniku. Sodišče prve stopnje se je izreklo le glede višjega stroška najemnine (da je treba upoštevati, da gre za obveznost, ki si jo mora tožnik deliti s partnerko). Sodišče ni upoštevalo, da je pretežni del stroškov na tožniku. Tožnik se trudi za svojo zaposlitev, ni moč spregledati okoliščine, da je po prenehanju potrebe po delu na prejšnjem delovnem mestu brez odlašanja sprejel delo na drugem delovnem mestu, čeprav za nižjo plačo. 4. Sodišče pravilno ugotavlja, da se je plača toženca (pravilno zakonite zastopnice toženca) zvišala za približno 100 EUR, plača tožnika po drugi strani se je znižala za približno 400 EUR. Že načelno je nedvomno mogoče govoriti o bistveno spremenjenih okoliščinah. Tožnik opozarja na neustrezno argumentacijo prvostopenjskega sodišča, da naj se zakoniti zastopnici toženca premoženjski položaj ne bi izboljšal, ker dodatno plačuje svoji materi za varstvo in prehrano sina. Opozarja, da gre za popolnoma nedokazano dejstvo. Sodišče se je oprlo izključno na trditev toženca, zagrešilo je absolutno bistveno kršitev določb postopka, kot jo opredeljuje 14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, gre za golo trditev toženca, ki ni podprta z dokazi.

5. Tožnik opozarja, da bi moralo sodišče, tudi če bi sledilo trditvi zakonite zastopnice, da svoji materi plačuje za prehrano in varstvo otroka, to dejstvo upoštevati pri opredelitvi stroškov za hrano mld. otroka, česar sodišče ni storilo (če se otrok pretežno prehranjuje pri starih starših, starši nimajo dodatnih stroškov s prehrano otroka). Nadalje tožnik opozarja, da je sodišče popolnoma pretirano ocenilo strošek za oblačila in obutev, ki naj bi znašal 90 EUR na mesec. Takšnega zaključka sodišče ni podrobneje pojasnilo in sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti.

6. Ni sprejemljiv zaključek sodišča, da bi tožnik moral delati vse, kar je v njegovi moči, da bi svoje prihodke povečal. Sodišče je spregledalo, da se tožnik trudi in dela po svojih najboljših zmožnostih. Od nikogar ni mogoče pričakovati, da bi moral delati dodatno delo. Upoštevati je treba tudi, da je treba priložnostno delo najprej dobiti, kar ni tako enostavno.

7. Ker tožnik prejema bistveno nižjo plačo, z zdajšnjo partnerko ima še enega otroka, potrebe mladoletnega otroka pa so se zmanjšale, ker obiskuje osnovno šolo, ki ni plačljiva, so se okoliščine spremenile v takšni meri, da sedaj določena preživnina ni ustrezno določena in bi jo bilo treba ustrezno zmanjšati ter prilagoditi dejanskemu stanju.

8. Toženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. V skladu s 132. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) lahko sodišče na zahtevo zavezanca zniža z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo njegove zmožnosti, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Zavezanec mora dokazati, da so se njegove zmožnosti za preživljanje otrok bistveno spremenile in da ob upoštevanju zmožnosti drugega starša in potreb otrok ni več sprejemljivo, da mu je naloženo tako breme. Ko sodišče ugotovi, da so se okoliščine, pomembne za določitev višine preživninske obveznosti vsakega od zavezancev bistveno spremenile, znova določi preživnino v sorazmerju z (novo ugotovljenimi) zmožnostmi vsakega od zavezancev in ob upoštevanju (novo ugotovljenih) otrokovih potreb.1

11. Glede razmer na strani tožnika je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da tožnik danes v povprečju prejema okoli 915 EUR neto plače, kar je slabih 400 EUR manj, kot ob podpisu sodne poravnave z dne 15. 12. 2016 (v zadevi P 2283/2016-IV), s katero sta se tožnik in zakonita zastopnica toženca dogovorila (tudi) o plačevanju preživnine za mladoletnega toženca. Glede potnih stroškov tožnika je sodišče ugotovilo, da pri tožniku ni bistvenih sprememb. Navedenih dejanskih ugotovitev tožnik ne izpodbija. Izpodbija pa zaključek sodišča, da dejstvo, da je plača tožnika bistveno slabša, ne pomeni, da so se poslabšale tudi njegove premoženjske zmožnosti. Nadalje izpodbija tudi zaključek sodišča glede druge zatrjevane spremenjene okoliščine, torej dejstva, da se je v juniju 2019 tožniku rodila še hči. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da rojstvo drugega otroka ne pomeni spremembe preživninskih zmožnosti zavezanca samo po sebi, saj se morajo starši z rojstvom novih otrok potruditi, da zaslužijo toliko, da lahko preživljajo vse otroke.

12. Sodišče druge stopnje soglaša s stališči sodišča prve stopnje na načelni ravni, vendar je utemeljena pritožbena navedba, da v konkretnem primeru kombinacija navedenih okoliščin povzroča, da so dejansko premoženjske zmožnosti tožnika poslabšane. Preživljalec mora sicer storiti vse, da si izboljša in izkoristi svoje pridobitvene zmožnosti, vendar tožnik utemeljeno navaja, da je po prenehanju potrebe po delu na prejšnjem delovnem mestu brez odlašanja sprejel delo na drugem delovnem mestu, čeprav za nižjo plačo. Ne drži sicer, da od nikogar ni mogoče pričakovati, da bi moral delati dodatno delo, ob navedeni dolžnosti preživljalca, da izkoristi vse pridobitne možnosti, da bo lahko izpolnil dolžnost preživljanja. Utemeljena pa je navedba, da je priložnostno delo treba dobiti, dejanska možnost pridobitve dodatnega zaslužka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila izkazana. V povezavi z zmanjšanim dohodkom spremembo predstavlja tudi rojstvo drugega otroka tožnika, tako da so spremenjene okoliščine na strani tožnika podane, njegove preživninske zmožnosti so se po oceni sodišča druge stopnje poslabšale.

13. Neutemeljena pa je pritožbena navedba o spremenjenih okoliščinah v zvezi z višjimi stanovanjskimi stroški tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilne razloge v zvezi s tem navedlo v 15. točki obrazložitve in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Tožnik je ob sklenitvi sodne poravnave na povečanje stanovanjskih stroškov že računal. Poleg tega si sedaj tožnik stanovanjske stroške deli s partnerko. V zvezi s tem tožnik neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je pretežen del teh stroškov na strani tožnika, saj ta v postopku tega ni izkazal. Izpovedal je namreč, da njegova partnerka prejema nadomestilo v višini 700 EUR in otroški dodatek v višini 48 EUR (tožniku po plačilu preživnine prav tako ostane okrog 700 EUR). V zvezi z dohodki tožnikove partnerke je neutemeljena tudi navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da ji bo pravica do nadomestila z 12. 5. 2020 prenehala in bo ponovno brezposelna, saj sodišče pri odmeri preživnine upošteva okoliščine ob odločanju.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da se premoženjski položaj zakonite zastopnice toženca ni izboljšal. Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da izboljšanega položaja na strani toženke tožnik v postopku ni zatrjeval. Je pa sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za izboljšanje položaja oziroma premoženjskih zmožnosti zakonite zastopnice toženca dejansko ne gre, kljub nekoliko višjemu neto osebnemu dohodku, kot ga je prejemala v času sklenitve sodne poravnave, ko je prejemala 630 do 680 EUR plače. Sedaj namreč mesečno prejema okoli 700 EUR plače brez dodatkov, ki znašajo neto 20 EUR na mesec, oziroma plača skupaj z dodatki znaša okoli 750 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da tožnica svoji materi tudi kaj plača za varstvo (50 do 100 EUR mesečno) in ne drži, da se je sodišče oprlo izključno na trditev tožene stranke. O navedenem je namreč izpovedala zakonita zastopnica, ki ji je sodišču prve stopnje utemeljeno sledilo. Pritožbena navedba, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in da naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljena. Prav tako ni utemeljena navedba, da bi sodišče moralo navedeno dejstvo plačila materi zakonite zastopnice, ki v času varstva poskrbi tudi za toženčevo prehrano, upoštevati pri opredelitvi stroškov za hrano mladoletnega toženca, česar sodišče ni storilo. Strošek prehrane mladoletnega toženca je pravilno ugotovljen (poleg stroška, ki ga tožnica plačuje materi, o tem še v nadaljevanju).

15. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da so se potrebe mladoletnega sina tožnika, tj. toženca, znižale, ker obiskuje osnovno šolo, ki ni plačljiva. Nasprotno, sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so te celo za okoli 40 EUR višje, kot so bile v času sklenitve sodne poravnave. Razloge o tem je navedlo v 19. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v celoti sprejema kot pravilne.

16. Tožnik v zvezi s potrebami toženca izpodbija dve postavki, in sicer strošek prehrane ter strošek za oblačila in obutev, oboje neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je glede prehrane ugotovilo, da je strošek hrane za mladoletnega otroka mesečno okoli 80 EUR, kar tudi ob upoštevanju, da je delno strošek za prehrano v času varstva že pokrit, ni pretiran znesek. Mladoletni otrok ima namreč ob siceršnji rasti povečane potrebe v zvezi s hrano tudi zaradi velike športne aktivnosti, saj trikrat tedensko obiskuje trening nogometa.

17. Tudi strošek za oblačila in obutev v višini 90 EUR mesečno ni pretiran. Sodišče je namreč ugotovilo, da je v znesek za oblačila in obutev vključena tudi vsa športna oprema, potrebna za trening nogometa, ter tudi mesečna vadnina za nogomet (25 EUR na mesec). Tožnik sicer konkretizirano predhodno navedb toženca in izpovedi zakonite zastopnice glede potreb za oblačila in obutev toženca ni izpodbijal. Tudi ne drži, da sodišče odločitve tudi v tem delu ni obrazložilo, očitek o absolutno bistveni kršitvi določb postopka ni utemeljen.

18. Spremenjene okoliščine so torej podane na strani tožnika, kar je sicer navedlo tudi sodišče prve stopnje v zaključku 20. točke obrazložitve. Pravilno pa je nadalje zaključilo, da kljub spremenjenim okoliščinam pogojev za znižanje preživnine ni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sedaj potrebe otroka znašajo okoli 500 EUR mesečno ter zaključilo, da bi moral tožnik zaradi neizvajanja stikov nositi minimalno 55% preživninskega bremena. Tudi po oceni sodišča druge stopnje ni dvoma, da zagotovo delež bremena, ki ga mora nositi tožnik, znaša več kot 50%, že 50% delež pa pomeni mesečni znesek 250 EUR preživnine, praktično toliko kot tožnik dejansko plačuje. Tožnik še vedno zasluži več kot zakonita zastopnica toženca, in sicer v povprečju okoli 915,00 EUR, zakonita zastopnica pa 750 EUR mesečno. Tožnik skrbi še za enega otroka, vendar si skrb deli z materjo otroka, po drugi strani pa, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik z mladoletnim tožencem stikov nima več (prej je imel stike in je otroku tudi kaj kupil). Pri porazdelitvi preživninskega bremena je treba upoštevati tudi okoliščino, da praviloma tisti od staršev, ki mu je otrok dodeljen, z varstvom, vzgojo in skrbjo bistveno bolj kot drugi skrbi za otrokov telesni in duševni razvoj. V obravnavanem primeru pa je vse delo v zvezi z mladoletnim tožencem (skrb, gospodinjska opravila, varstvo in vzgoja, vsi prevozi) na toženčevi materi in tožnik nima nobenih obremenitev niti nima stikov. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mora tožnik nositi večji delež preživninskega bremena od zakonite zastopnice toženca. Ker (dosedanja) preživnina za mladoletnega toženca znaša le nekaj več kot polovico od novo ugotovljenih potreb toženca (50,65%), razloga za znižanje preživnine ni, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika pravilno zavrnilo.

19. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Sodišče druge stopnje je v skladu s 413. členom ZPP odločilo, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka in povrne stroške pritožbenega postopka toženca. Ti stroški predstavljajo stroške za zastopanje po odvetniku, in sicer za sestavo odgovora na pritožbo v višini 200 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,6 EUR) znaša 120 EUR, materialni izdatki znašajo 2,4 EUR, 22% DDV pa 26,93 EUR. Vsi potrebni pritožbeni stroški toženca tako znašajo 149,33 EUR. Ker je toženca na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3133/2019 z dne 9. 12. 2019 odvetnica zastopala po pravilih o brezplačni pravni pomoči, je tožnik dolžan polovico tega zneska povrniti v korist proračuna.

1 Glej sodbo VS RS II Ips 333/2015 in sklep VS RS II Ips 26/2017.