Jedro

Okoliščina, da gre za spor majhne vrednosti, ne ovira tožnika v razpolaganju z zahtevkom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, (1) da je brez pravnega učinka sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Trbovljah D 394/2008 z dne 19. 1. 2009 do tožnika do višine 1.274,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2009 dalje, (2) da je toženka dolžna dovoliti izvršbo na 1/8 stanovanja št. 105 v etaži 4 s pripadajočo kletjo v velikosti 77,75 m2, vpisano v vl. št. ... k.o. X. za izterjavo tožnikove terjatve v višini 1.274,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2009 dalje, (3) da se višji tožbeni zahtevek zavrne in (4) da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2. Toženka v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Ni sporno, da ima toženkin vnuk dolg do tožnika in da je po pokojnem O. P. podedoval osebno vozilo, ki ga ne poseduje več, sporno pa je, ali dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku po O. P., predstavlja neodplačen pravni posel. Na podlagi dednega dogovora je namreč prevzel del zapuščine, v zameno za to pa je toženki prepustil svoj delež na drugem delu zapuščine. Tako je ravnal zaradi moralne obveznosti do zapustnika, ki je večkrat jasno izrazil, naj premoženje podeduje toženka. Zapustnikova volja v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila ugotovljena, čeprav so bili predlagani dokazi. Posledično je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Poleg tega se tožnikov dolžnik ni odpovedal dedovanju. S sklenitvijo dogovora 23. 2. 2009 sta tožnik in njegov dolžnik na novo uredila upniško-dolžniško razmerje, glede na to, da je bil dedni dogovor sestavni del sodne odločbe, pa je tožnik zanj vedel. Odločitev bi bila pravilna le v primeru, če bi tožnik in njegov dolžnik dogovor o novaciji sklenila pred sklenitvijo dednega dogovora. Ker ni šlo za neodplačen pravni posel, je bila tožba vložena prepozno. Tožnik je uspel le z 1/8 tožbenega zahtevka, tako da odločitev o tem, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, nima podlage v zakonu. Poleg tega odločitev tudi ni obrazložena. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrženje, ker da se nanaša izključno na nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker gre za spor majhne vrednosti, je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi t. i. relativnih bistvenih kršitev določb postopka. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, tožnikovo stališče, da toženka uveljavlja le nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni utemeljeno.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, (1) da je tožnikov dolžnik na podlagi dednega dogovora, sklenjenega v zapuščinskem postopku 3. 11. 2008, prejel osebno vozilo znamke Lada Samara, letnik 1987, toženka pa nepremičnine, ki so obsegale 1/2 stanovanja s kletjo na naslovu B. 13, ½ delež glede nepremičnin, vpisanih v vl. št. 270, k.o. X., 4/12 delež glede nepremičnin, vpisanih v vl. št. 166 in 27, k.o. Y., zidano garažo v B. in dobroimetje na računu, (2) da je vrednost čiste zapuščine znašala 66.962,31 EUR, (3) da je sklep o izvršbi zoper tožnikovega dolžnika postal pravnomočen 31. 12. 1998 in (4) da sta tožnik in njegov dolžnik v izvršilni zadevi 23. 2. 2009 sklenila poravnavo, s katero se je dolžnik zavezal plačati tožniku 3.000 EUR in da tega dolga še ni v celoti plačal. 7. Navedene ugotovitve utemeljujejo zaključek, da je tožnikov dolg obstajal že pred sklenitvijo dednega dogovora kot pravnega dejanja, s katerim je po tožbenih navedbah prišlo do tožnikovega oškodovanja. Navedbe, da je šlo za nov dolg, nimajo podlage v ugotovitvah sodbe.

8. Ugotovitve o obsegu in vrednosti zapuščine ter starosti vozila (ob sklenitvi dogovora je bilo staro več kot dvajset let) ne vzbujajo dvoma v pravilnost zaključka o neodplačnosti razpolaganja tožnikovega dolžnika.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neupoštevanju trditve, da je dedni dogovor predstavljal le uresničitev zapustnikove poslednje volje. Ker toženka ni zatrjevala, da bi šlo za veljavno ustno oporoko, resničnost toženkinih navedb ne bi vplivala na zaključek o odplačni naravi dednega dogovora.

10. Neutemeljeni so tudi očitki zoper odločitev o stroških postopka. Odločitev je resda (pre)skromno obrazložena, vendar podatki spisa omogočajo sklep, da odločitev ni v toženkino škodo. Okoliščina, da gre za spor majhne vrednosti, ne ovira tožnika v razpolaganju z zahtevkom. Tožnik je neposredno po prejemu odgovora na tožbo spremenil dajatveni del zahtevka, vrednost spora, odločilna za višino stroškov, pa je ostala enaka. Ker je glede na postavljeni zahtevek tožnik v celoti uspel z oblikovalnim zahtevkom in do polovice z dajatvenim zahtevkom, so pritožbene navedbe o le 12,5 % njegovem uspehu neutemeljene.

11. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ker toženka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor pa ni bil pomemben za odločitev v zadevi, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).