Jedro

Ker se je večinski lastnik tožene stranke odločil, da se bodo dela komercialnih zastopnikov opravljala v okviru večinskega lastnika, je delo tožnika pri toženi stranki na tem delovnem mestu postalo nepotrebno. Podana redna odpoved PZ iz poslovnega razloga je zakonita, saj je bila pravilno podana s strani tožene stranke in ne s strani večinskega lastnika tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

Zavrne se zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23.10.2003, ki jo je izstavila tožena stranka, se kot nezakonita razveljavi.

2. Ugotovi se, da je tožeča stranka na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi še dalje v delovnem razmerju pri toženi stranki, ter da ji delovno razmerje pri toženi stranki ne preneha po poteku odpovednega roka v trajanju 30 dni, ki prične teči naslednji dan po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. V primeru, da bi tožeči stranki prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, je le-ta dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo razporediti nazaj na delovno mesto, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, ji obračunati in izplačati vse neizplačane plače, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, po predhodnem odvodu vseh davkov in prispevkov od bruto zneska ter ji vpisati vso manjkajočo delovno dobo v delovno knjigo, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izstavitve prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 23.10.2003, ki jo je podala tožena stranka. Ugotovilo je, da je tožnik na podlagi sklenjene pogodbe še dalje v delovnem razmerju pri toženi stranki ter mu delovno razmerje pri njej ni prenehalo po poteku odpovednega roka v trajanju 30 dni, ki je pričel teči naslednji dan po vročitvi odpovedi pogodbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim ter mu obračunati in izplačati vse neizplačane plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in po predhodnem odvodu vseh davkov in prispevkov od bruto zneskov ter mu vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Ugotovilo je, da je tožena stranka nezakonito odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je njena direktorica že v mesecu septembru 2003 sprejela odločitev o ukinitvi delovnih mest na področju nabave, prodaje, trženja, računovodstva in administrativnih zadev. V tej zvezi je predložila sklep z dne 24.9.2003, ki je bil posredovan obema predstavnikoma delavcev. V sodnem postopku je predložila še sklep večinskega lastnika z dne 8.10.2003, v katerem so obrazloženi ekonomski razlogi odpovedi pogodb o zaposlitvah v posameznih sektorjih in razmerje med njo in večinskim lastnikom kot krovno družbo. Sklep večinskega lastnika pomeni zgolj potrditev že sprejete odločitve direktorice tožene stranke. Poleg tega je v postopku dokazala, da je začela v času od meseca septembra 2003 do aprila 2004 proizvajati nov izdelek za madžarsko tržišče, kar je vplivalo na racionalizacijo poslovanja. Vse odločitve v zvezi z odpovedjo pogodb je sprejela načrtovano in v skladu z zakonom. V tej zvezi je spoštovala roke, ki se nanašajo na seznanitev sveta delavcev in sindikata ter nadalje glede sprejemanja nove sistemizacije delovnih mest in odpovedjo pogodb o zaposlitvi. V skladu z navedenimi razlogi meni, da je v tožnikovem primeru pravilno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo kot izvedenim postopkom ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje po izvedbi predloženih listinskih dokazov, z ugoditvijo tožnikovim zahtevkom sprejelo zmotno materialno pravno odločitev, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Delodajalec lahko po določbi 2. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) redno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. V skladu z določbo 1. odst. 82. čl. ZDR je dolžan delodajalec, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, dokazati utemeljen razlog odpovedi. V določbi 1. odst. 88. čl. ZDR so opredeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki se nanašajo na trajno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če so takšni razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja (2. odst. 88. čl. ZDR). Poleg tega mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi preveriti, če je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oz. ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja (3. odst. 88. čl. ZDR).

Sodišče prve stopnje je po izvedenih listinskih dokazih ugotovilo, da je tožena stranka dne 23.10.2003 odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na delovnem mestu komercialnega zastopnika. Odločitev o odpovedi pogodbe je sprejela druga pravna oseba, to je uprava družbe W.O.O., pri kateri tožnik ni bil v delovnem razmerju. Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke je bil sprejet šele po odpovedi pogodbe dne 21.11.2003, pri čemer tožena stranka ni dokazala, da bi bil obravnavan in sprejet po veljavnem postopku.

Poleg tega tožena stranka ni resno preučila možnosti tožnikove zaposlitve pod spremenjenimi pogoji s prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno presodilo izvedene listinske dokaze, zaradi česar je v tej posledici sprejelo napačno materialnopravno odločitev. V primeru tožnika je šlo za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker je tožena stranka zaradi reorganizacije komerciale ugotovila, da je postalo tožnikovo delo iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno. Tožena stranka je v pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23.10.2003 obrazložila, da so se v sektorju komerciale ukinila vsa tri delovna mesta in sicer vodje komerciale ter dveh komercialnih zastopnikov. Tožena stranka je preučila vse možnosti, da bi s tožnikom sklenila drugo pogodbo o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji ter s prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo, pa teh možnosti v družbi ni našla.

Tožena stranka je že v mesecu septembru 2003 zaradi reorganizacije poslovanja izvajala dogovore z večinskim lastnikom, to je krovno družbo W.O.O. za opravljanje storitev na področju nabave, prodaje, trženja, računovodstva in administrativnih zadev, vse z namenom boljše izrabe skupnih prednosti ter povečanju konkurenčne sposobnosti. V tej zvezi je predvidela reorganizacijo v navedenih sektorjih in ukinitev določenih delovnih mest. V mesecu septembru 2003 je na podlagi naročila večinskega lastnika začela proizvajati nov izdelek za madžarsko tržišče, zaradi česar je ugotovila nepotrebnost komercialnih zastopnikov, saj naj bi po dogovoru ta opravila prevzel večinski lastnik v okviru svojega poslovanja. Tožena stranka je dne 1.10.2003 pisno obvestila tožnika, da bo prenehala potreba po njegovem delu, nakar mu je v skladu s predpisanimi roki iz določbe 5. odst. 88. čl. ZDR dne 23.10.2003 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Zmotna je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika sprejela družba, pri kateri tožnik ni bil v delovnem razmerju. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča izvedeni listinski dokazi tega ne dokazujejo. Iz sklepa tožene stranke z dne 24.9.2003 je razvidno, da je razloge o nepotrebnosti storitev v posameznih sektorjih najprej ugotovila direktorica tožene stranke, ki je z dopisom z dne 1.10.2003 (priloga B 5) o takšnih razlogih obvestila tako svet delavcev kot sindikat pri toženi stranki. V nadaljevanju je sicer večinski lastnik s sklepom uprave družbe z dne 8.10.2003 sprejel ugotovitev, katerim delavcem se pri toženi stranki odpove pogodba o zaposlitvi. Vendar je glede tega pomembno poudariti, da je v upravi večinskega lastnika sodelovala kot enakovredni član tudi direktorica tožene stranke, ki je predhodno najprej v svoji družbi začela z aktivnostmi o ugotavljanju nepotrebnosti dela v posameznih sektorjih. Za presojo je odločilno, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožena stranka, in ne njen večinski lastnik, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Nadalje je bil razlog o reorganizaciji komercialnega sektorja in nepotrebnosti tožnikovega dela pri toženi stranki znan še pred sprejemom sistemizacije novih delovnih mest, zaradi česar njen kasnejši sprejem ni po vsebini v ničemer vplival na ugotovljeni poslovni razlog.

Tožena stranka je v postopku sprejemanja nove sistemizacije delovnih mest vključila tako svet delavcev kot sindikat, ki sta obravnavala zadevo in se o problematiki tudi izjasnila. Tožena stranka je glede tega v celoti spoštovala določbe iz 91. do 94. čl. Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU, Ur. l. RS, št. 42/93). Svet delavcev glede kadrovskih vprašanj, kar vsekakor velja za sistemizacijo delovnih mest, lahko poda svoje stališče in pripombe. Vendar delodajalec pri svoji odločitvi na njih ni izrecno vezan, saj je povsem v njegovi pristojnosti, kako bo opredelil novo organizacijo dela in določil, katera delovna mesta so v ekonomskem in organizacijskem smislu najbolj smotrna.

Po zaključku pritožbenega sodišča je tožena stranka glede na tako ugotovljene dejanske in pravne razloge pravilno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi materialnopravno zmotno odločilo, ko je ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnika. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zavrnilo tožnikove zahtevke, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče o morebitnih stroških postopka na prvi stopnji ni odločilo, ker jih stranki nista priglasili. Enaka ugotovitev velja tudi za pritožbene stroške tožene stranke.