Jedro

Pri izdaji regulacijske začasne odredbe z umikom objavljenih člankov s strani spletnega časopisa in prepovedjo nadaljnje objave člankov, ki posegajo v zasebnost ali čast in dobro ime javne osebe, mora sodišče skrbno in celovito tehtati posledice, ki jih ima začasna odredba s posegom v svobodo izražanja tožene stranke. Ta mora pri uresničevanju svoje svobode izražanja in svobode tiska spoštovati ustavne pravice drugih in tudi kodeks novinarske etike, tožeča stranka pa mora kot državni funkcionar in javna oseba, ki se pogosto pojavlja v javnosti, računati, da bo njegova pravica do zasebnosti okrnjena. Pri tem je javnemu interesu podvržena tudi presoja morale takega funkcionarja in naloga medijev je, da o dvomu v poštenost in moralno integriteto takšne osebe poročajo, lahko tudi z uporabo polemizirajočih izrazov in provokativnih komentarjev, če le njihov namen ni žaljiv. Ni pa v interesu javnosti, da zve za podrobnosti iz osebnega življenja javne osebe, če te niso splošno pomembne za javno družbeno razpravo o zadevah v javnem interesu. Nakup potrošnih stvari za intimno rabo in spolna usmerjenost posameznika sta del njegovega intimnega življenja in v tem delu pravica do zasebnosti pretehta nad svobodo do izražanja in pravico javnosti do obveščenosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru zoper sklep o začasni odredbi delno ugodi, tako da se izdana začasna odredba: - v 1. točki izreka ohrani v veljavi zgolj v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da mora s svoje spletne strani XY nemudoma odstraniti 1. odstavek članka z naslovom „D. K. med svojim poppersem in našim FBI“ z dne 6. 4. 2009 ter v delu, v katerem se ji prepoveduje objavljati članke o tožniku, v katerih tožena stranka piše oziroma poroča o tožnikovih nakupih potrošnih stvari za intimno rabo in tožnikovi spolni usmerjenosti, - ohrani v veljavi v 2., 3. in 4. točki izreka.

V preostalem delu se začasna odredba (glede 1. točke izreka) razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrne.

Sicer se pritožba tožene stranke v nespremenjenem a izpodbijanem delu zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi dne 18.5.2009 izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna prenehati posegati v osebnostne pravice tožnika tako, da mora s svoje spletne strani nemudoma odstraniti članke z naslovi: „D. K. naj bi kot bivši kriminalist jemal keš in provizijo?!“, „K. za šefa policije sforsirala G., slaba volja D. K. “, „D. K. med svojim poppersem in našim FBI“ in „V soboto pretepli šefa komisije za preprečevanje korupcije D. K.“. Prepovedalo ji je tudi nadaljnje poseganje v osebnostne pravice tožnika z objavo člankov o tožniku, v katerih tožena stranka piše oziroma poroča o tožnikovem intimnem življenju, tožnikovih nakupih potrošnih stvari in tožnikovi spolni usmerjenosti. Za primer kršitve začasne odredbe je sodišče predvidelo izrek denarne kazni v višini 10.000,00 EUR in za izterjavo te denarne kazni dovolilo izvršbo. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izdano začasno odredbo.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov ter predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma da izpodbijani sklep razveljavi ter ugovoru ugodi, tako da sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Opozarja, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da je tožena stranka z objavami spornih člankov posegla v tožnikove osebnostne pravice. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik absolutna javna oseba, kot tak pa dolžan sprejeti več kritik in poročanja o svojem delu in načinu življenja. Članek z dne 7.6.2008 predstavlja anonimko, ki jo je poslanec J. opisal na tiskovni konferenci. Sodišče tako neutemeljeno očita, da je imela tožena stranka namen tožnika v javnosti prikazati kot skorumpiranega funkcionarja oziroma tak vtis ustvariti pri bralcih. 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah zagotavlja varstvo vsem oblikam izražanja in izmenjave informacij ter varuje svobodo komuniciranja z redkimi izjemami. Pritožba ob tem opozarja na primer Handyside v. Great Britain, po katerem svoboda izražanja pokriva ne le informacije ali ideje, ki so sprejete v družbi z odobravanjem oziroma ravnodušnostjo, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo, pretresajo oziroma vznemirjajo državo ali določen del prebivalstva. Sodišče je nepravilno ocenilo tudi članek z dne 21.2.2009 kot žaljivo kritiko tožnikovega opravljanja javne funkcije. Tožena stranka je v članku le poročala o tožnikovem potegovanju za to funkcijo, kar je izvedela iz svojih virov. Tožena stranka je tudi navedla, da je pred objavo informacije tožnika in T. S. vprašala za komentar, da bi preverila verodostojnost informacije. Sodišče bi moralo zato vsebino zapisanega šteti kot resnično, tožena stranka pa je imela tudi utemeljen razlog, da je verjela v tisto, kar je zapisala. Pri tem še izpostavlja, da je neutemeljen očitek sodišča, da ne gre le za nevtralno poročilo o kandidatih za generalnega direktorja slovenske policije, saj svoboda izražanja nedvomno varuje tudi tiste oblike izražanja, ki vsebujejo vrednostne sodbe. Glede članka z dne 6.4.2009 prvostopenjsko sodišče neupravičeno ni upoštevalo, da je tožnik erotično trgovino obiskal med službenim časom. Če tedaj kupuje poppers v erotični trgovini, to ne sodi v njegovo intimno sfero. Tožena stranka ni navedla ničesar o tožnikovi spolni usmerjenosti in sodišče tudi ni zapisalo, za kakšno spolno usmerjenost naj bi šlo. Poročanje o tožnikovem prijateljevanju s T. S. ni nedopusten poseg v tožnikovo zasebnost, saj zgolj objava vesti, da sta dve javni osebnosti v ljubezenski zvezi, ne predstavlja posega v intimo. Poleg tega so mediji o tej zvezi že poročali, skupaj pa sta se kot partnerja že večkrat pojavila na javnih družabnih prireditvah in se skupaj slikala za medije. Članek z dne 16.4.2009 je prvostopenjsko sodišče napačno ocenilo kot žaljiv, saj je šlo le za povzetek policijskega poročila. Tožena stranka je pred objavo hotela pridobiti tudi komentar tožnika, ki pa ga ni želel dati. V članku ni očitka o skorumpiranosti tožnika. Tudi navedbo „razvpiti“ predsednik komisije za preprečevanje korupcije je sodišče nepravilno opredelilo kot žaljivo. Tožnik zato v obravnavani zadevi ni izkazal verjetnosti terjatve. Poleg tega gre za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero se zgolj na podlagi verjetnosti realizira tožbeni zahtevek, zaradi česar je potrebno izdajo takšnih odločitev sprejemati zelo restriktivno. Neutemeljena je tudi odločitev sodišča, da se toženi stranki v bodoče prepove poročati o tožnikovem intimnem življenju, njegovih nakupih potrošnih stvari in njegovi spolni usmerjenosti. Za takšno odločitev sodišče nima pravne podlage in neupravičeno posega v ustavno zagotovljeno pravico do izražanja, svobode tiska in medijev. Pri tehtanju sorazmernosti in posledic za vsako od strank sodišče ni upoštevalo, da gre za stare članke, ki tožnika doslej očitno niso motili. Začasna odredba je nepravilna tudi v delu, kjer je sodišče dovolilo izvršbo, saj sredstvo zavarovanja v tem primeru predstavlja denarna kazen, ki jo sodišče izvršuje šele v primeru kršitve začasne odredbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik v obravnavani zadevi zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve njegovih osebnostnih pravic v višini 10.000,00 EUR in prenehanje s kršitvijo osebnostnih pravic na podlagi 134. člena Obligacijskega zakonika (OZ), s tem da zahteva umik štirih člankov s spletne strani tožene stranke in prepoved nadaljnjega posega v osebnostne pravice z objavo člankov o tožniku, v katerih tožena stranka piše o tožnikovem intimnem življenju, tožnikovih nakupih potrošnih stvari in tožnikovi spolni usmerjenosti. Za varstvo nedenarnega tožbenega zahtevka je tožeča stranka hkrati s tožbo predlagala izdajo začasne odredbe z vsebino, ki je v opustitvenem in prepovednem delu identična z vsebino tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče v tej fazi postopka odloča o utemeljenosti izdane začasne odredbe, za katero pravno podlago predstavlja določilo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožnikova začasna odredba je po svoji vsebini regulacijska začasne odredba, ki naj bi preprečevala nastanek težko nadomestljive škode. Pogoje za izdajo takšne začasne odredbe pa je potrebno presojati še posebej skrbno in celovito tehtati posledice, ki jih ima lahko začasna odredba, ki posega v položaj toženca. Izdana začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka prejudiciralo odločitev o tožbenem zahtevku, ob morebitni kasnejši zavrnitvi le-tega pa njenih posledic ne bi bilo mogoče odpraviti (primerjaj odločitev Ustavnega sodišča RS, Up 275/97). V tej luči je pritožbeno sodišče ponovno tehtalo obstoj verjetnosti terjatve, upoštevajoč, da mora tožena stranka pri uresničevanju svoje svobode izražanja iz 39. člena URS in s tem svobode tiska spoštovati ustavne pravice drugih in tudi kodeks novinarske etike na eni strani, pa tudi, da mora tožeča stranka kot državni funkcionar in javna oseba, ki se pogosto izpostavlja v javnosti in to ne le zgolj v okviru opravljanja svoje funkcije, temveč tudi širše (sodelovanje na prireditvah, v pogovornih oddajah), računati, da bo njena pravica do zasebnosti okrnjena. Pravno vprašanje je tehtanje pravnih interesov in njihova harmonizacija, torej uravnoteženje. To presojo je pri oceni verjetnosti terjatve tožeče stranke sodišče prve stopnje sicer opravilo, vendar ne v celoti materialnopravno pravilno.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je pri presoji in tehtanju verjetnosti terjatve posega v osebnostne pravice tožnika sodišče glede prvega članka: „D. K. naj bi kot bivši kriminalist jemal keš in provizijo?!“ premalo upoštevalo, da gre za poročilo s tiskovne konference poslanca J. v zvezi z anonimko, ki poroča tudi o aktivnostih tožnika pri pridobivanju finančnih sredstev za N. ter s tem povezanimi posli med S. in MNZ. Ker je tožnik predsednik komisije za preprečevanje korupcije, mora pristajati, da se ocenjuje njegova sposobnost za izvrševanje nalog v tej sferi. Tako je javnemu interesu podvržena tudi presoja morale takega funkcionarja in naloga medijev je, da o morebitnem porajanju dvoma v poštenost in moralno integriteto osebe na takšni funkciji poročajo. Iz naslova omenjenega članka izhaja, da je zapisan v pogojniku in v vprašalni obliki, zato sam naslov objektivno ni žaljiv in prepušča bralcu presojo o verjetnosti objavljenih trditev iz anonimke. Hkrati so objavljeni tudi odgovori javnih oseb, omenjenih v članku, med drugim tudi tožnika, na podatke iz anonimke. Po oceni pritožbenega sodišča zadostna stopnja verjetnosti terjatve za izdajo regulacijske začasne odredbe glede zatrjevane protipravnosti kršitve osebnostnih pravic (pravice do časti in dobrega imena) zaradi širšega javnega interesa v zvezi z omenjenim člankom ni podana.

Enako velja tudi za članek „K. za šefa policije sforsirala G., slaba volja D. K. “ z dne 21.2.2009. Pritrditi je mogoče pritožniku, da je mesto generalnega direktorja slovenske policije pomembna državna funkcija in da je interes javnosti glede kandidatov zelo velik, pa tudi, da je bil izbran kandidat, ki se na javni razpis ni prijavil. Zato je prav gotovo dopustno izražanje mnenj in lastnih stališč ter ugibanj novinarja o tem, kdo so primerni kandidati za to funkcijo ter o njihovih možnostih za izbiro in sposobnosti opravljanja tega dela. Pri tem je dopustno tudi pisanje vrednostnih ocen ter polemizirajočih izrazov, s katerimi avtor poudarja svoja stališča, če le ne gre za namen žaliti, ki ni vezan na predmet avtorjeve izjave. Stopnja verjetnosti, da bi bil članek napisan prav s takšnim namenom in ne le kot izražanje lastnega, pa čeprav provokativnega stališča avtorja glede izbire kandidatov, pa v tej fazi postopka po oceni pritožbenega sodišča še ni zadostno izkazana za izdajo regulacijske začasne odredbe. Prav tako ne more biti sporna ponovna objava podatka v omenjenem članku, da toženec intimno prijateljuje s T. S., eno od urednic informativnega programa ..... Objava takšnega dejstva glede na funkcijo tožnika in omenjene novinarke ne more predstavljati nedopustnega posega v tožnikovo zasebnost, saj ne razkriva globoko intimnih in zaupnih podrobnosti iz njunega osebnega življenja, temveč le dejstvo medsebojne povezanosti dveh znanih oseb. Pri tem ni zanemarljiva njuna vplivnost v družbi, povezana s profesionalnima karierama, in sta kot takšna gotovo vredna zanimanja javnosti, kar pa glede na test sorazmernosti prevlada nad njuno pravico, da bi obstoj njune zveze obdržala v nedotakljivosti zasebne sfere.

Članek „V soboto pretepli šefa komisije za preprečevanje korupcije D. K.“ je sodišče prve stopnje označilo kot poseg v čast in dobro ime tožnika, ker naj bi avtor za tožnika uporabil izraz „razvpiti“ predsednik komisije za preprečevanje korupcije, kar ima negativni vrednostni predznak, ocenilo pa je tudi, da je zapis v članku: „Tako ni znano, zakaj je K. kot visoki javni uslužbenec sploh sodil sobotno zaloško tekmo malega nogometa, ali drugače „ali je piskal zaradi rekreacije ali honorarja?“ presegal meje nevtralnega in objektivnega poročanja in namigoval, da naj bi tožnik za sojenje dobil denar. Takšna materialnopravna presoja omenjenega članka pa po oceni pritožbenega sodišča ni pravilna. Beseda „razvpiti“ sicer lahko predstavlja negativno vrednostjo sodbo, ki karikira določenega posameznika, vendar objava takšnega avtorjevega osebnega pogleda ni nedopustna in sama po sebi ni objektivno žaljiva. Kot je pritožbeno sodišče že zapisalo pa je pri javnih osebah na visokih državnih funkcijah kot je tožnikova potrebno dopustiti tudi pisanje medijev glede njihovega siceršnjega delovanja v javnosti, torej tudi v zvezi s sojenjem na nogometni tekmi. Citirani odstavek o tem, da ni znano, zakaj je tožnik sodil nogometno tekmo, se tekstovno navezuje na predhodno ugotovitev avtorja članka, da tožnik nesoglasij na tekmi ni želel komentirati, in po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja takšnega izražanja, ki bi pri bralcu namenoma ustvarjalo vtis o koruptivnosti tožnika kot javnega uslužbenca. Gre zgolj za komentar avtorja na tožnikovo neodzivnost v zvezi z vprašanji novinarja glede dogajanja na nogometni tekmi, tak komentar pa je del svobode novinarskega izražanja, ki je del generalne človekove pravice do svobode mišljenja in po presoji pritožbenega sodišča pri povprečnem bralcu tudi ne ustvarja drugačnega vtisa, kot da gre zgolj za provokativno vprašanje avtorja članka, ki mu javna oseba na poizvedbe o dogodkih ni odgovorila.

Za članek „D. K. med svojim poppersom in našim FBI“ je sodišče prve stopnje ocenilo, da je podana verjetnost terjatve tožeče stranke glede kršitve njenih osebnostnih pravic, saj je toženec z njim posegel v intimno življenje in spolno usmerjenost tožnika. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o tem, da imajo tudi javne osebe tožnikovega ranga pravico do varstva svoje najožje zasebnosti. Takšno stališče je zavzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ko se je v zadevi Von Hannover proti Nemčiji postavilo na stališče, da radovednost bralcev ali zvedavost javnosti ne predstavljata javnega interesa, ki bi opravičeval poseg v zasebno življenje monaške princese Caroline, če ne gre za podrobnosti iz osebnega življenja, ki bi bile splošno pomembne za javno družbeno razpravo o zadevah, ki so v javnem družbenem interesu (primerjaj Teršek: Svoboda izražanja in pravica do zasebnosti, analiza in komentar sodbe ESČP v primeru Von Hannover proti Nemčiji, Rebus 4/2005). V obravnavani zadevi niti ni relevantno, da je od prve objave podatkov o nakupu D. K. v erotični trgovini minilo že tri leta, saj je avtor članka vsebino te objave povzel v 1. odstavku svoje kolumne z dne 6.4.2009. S tem je ponovno posegel v osebnostne pravice tožnika, pri čemer interesa javnosti do objave takšnih podatkov ni mogoče opravičevati s tem, da je tožnik nakup opravil med službenim časom. Če morebiti javnost zanima, ali so javni uslužbenci med službenim časom v pisarni ali po zasebnih opravkih, ob tehtanju interesa javnosti do obveščenosti in svobode izražanja na eni in varstva zasebnosti na drugi strani, ta pravica javnosti ni tako dalekosežna, da mora biti obveščena o podrobnostih nakupov pripomočkov za intimno rabo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu izdano začasno odredbo ohranilo v veljavi tako, da je toženi stranki naložilo, naj s spletne strani odstrani 1. odstavek omenjenega članka ter ji prepovedalo nadaljnje poseganje v osebnostne pravice tožnika s prepovedjo poročanja o tožnikovih nakupih potrošnih stvari za intimno rabo ter tožnikovi spolni usmerjenosti. Ocenilo je, da je v takem obsegu verjetnost terjatve tožeče stranke z zadostno mero izkazana in tudi, da z omenjeno prepovedjo nadaljnjega pisanja o tožniku v tako omejenem obsegu toženi stranki ne bo nastala izdatnejša škoda, ki je kasneje tudi ob morebitni drugačni odločbi prvostopnega sodišča o glavni stvari ne bi bilo mogoče popraviti. Pri tem pa je sodišče ocenilo, da omenjeni članek v delu, ki govori o zvezi med tožnikom in T. S., ne predstavlja nedopustnega posega v tožnikovo intimno sfero zaradi razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče že podrobno obrazložilo pri ugotavljanju verjetnosti terjatve glede članka z dne 21.2.2009. Pritožnik napada odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu, s katerim je to dovolilo izvršbo, pri čemer pavšalno navaja, da sredstvo zavarovanja v konkretnem primeru predstavlja denarna kazen, ki jo sodišče izvršuje šele v primeru kršitve začasne odredbe. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki se pri odločanju o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi v tem delu sklicuje na določilo 2. in 3. odstavka 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ker ima začasna odredba učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ), bo njen učinek prišel do izraza šele, če bo imela vse elemente takšnega sklepa, to pa je med drugim tudi določitev denarne kazni in način njene izvršitve.

Višje sodišče je zaradi vsega opisanega v skladu z določilom 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi deloma ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je začasno odredbo ohranilo v veljavi zgolj v delu, ki se nanaša na odstranitev 1. odstavka članka „D. K. med svojim poppersom in našim FBI“ s spletne strani tožene stranke in s tem povezano prepovedjo objave člankov o tožniku, v katerih tožena stranka piše oziroma poroča o tožnikovih nakupih potrošnih stvari za intimno rabo in njegovi spolni usmerjenosti, posledično pa v tem delu tudi glede trajanja in načina izvršitve začasne odredbe, sicer pa je ugovoru zoper izdani sklep o začasni odredbi ugodilo ter v preostalem obsegu predlog za izdano začasno odredbo zavrnilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločitev, saj stroški postopka s predlogom za začasno odredbo niso samostojnega značaja, temveč so sestavni del pravdnih stroškov.