Jedro

Pri uvozu s sprostitvijo blaga v prost promet je po določbi 3. odstavka 143. člena CZ, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, deklarant carinski dolžnik za carinski dolg, v primeru indirektnega zastopanja pa je carinski dolžnik tudi oseba, v imenu katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Ker izhaja v obravnavanem primeru iz podatkov spisa, da je carinsko deklaracijo vložila tožeča stranka v svojem imenu in za račun drugega ter se z vpisom tudi izrecno opredelila za deklaranta, je pravilna odločitev, da je tožeča stranka carinski dolžnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1013/2000-7 z dne 19.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 19.4.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožeče stranke in družbe D. d.o.o., M.S. (v nadaljevanju prejemnik), zoper odločbo z dne 27.11.1998, s katero jima je Carinarnica M. naknadno obračunala carinski dolg v višini 455.372,00 SIT za blago, ki je bilo z enotno carinsko listino Carinske izpostave M. Javna skladišča z dne 17.9.1998 (v nadaljevanju ECL) sproščeno v prost promet in prijavljeno v tarifno oznako 1001 01 009 Kombinirane nomenklature carinske tarife (v nadaljevanju KNCT) kot trda pšenica s carinsko stopnjo "prosto". Organ prve stopnje je odločil na podlagi ugotovitve, da niso bile obračunane carinske dajatve, ker v ECL deklarant ni pravilno razvrstil blaga.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Iz ECL izhaja, da je tožeča stranka kot deklarant za prejemnika prijavila za sprostitev v prost promet blago - pšenico v tarifni oznaki 1001 10 009 KNCT z imenovanjem trda pšenica in s carinsko stopnjo "prosto". Za to blago je bilo izdano fitosanitarno spričevalo pristojnih madžarskih organov, da gre za pšenico "triticum aestivum", kar je botanični izraz za navadno pšenico, ki se po KNCT uvršča v tarifno številko 1001 90 9908 s carinsko stopnjo 5,3 % in s posebno uvozno dajatvijo. Na tej podlagi je tožena stranka pravilno pritrdila organu prve stopnje, ki je v postopku naknadne kontrole ugotovil carinski dolg in ga na podlagi 3. odstavka 143. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, v nadaljevanju CZ) naložil v plačilo tudi tožeči stranki. V upravnem postopku je bilo odločeno v skladu z b. točko 1. odstavka 154. člena CZ, ki daje pooblastilo za naknaden obračun ob ugotovitvi, da carinski dolg ni plačan. Tožena stranka je odgovorila na vse pritožbene ugovore in jih utemeljeno zavrnila. Tožbena zatrjevanja, da naj bi v upravnem postopku bile storjene bistvene kršitve postopka, so neutemeljena. Naknadna kontrola je bila opravljena pri prejemniku v obliki pregleda listin, ker je bilo blago iz ECL že sproščeno v prost promet. Glede na sedež prejemnika je naknadno kontrolo opravila Carinarnica M.S. v okviru pravne pomoči med upravnimi organi. O naknadni kontroli je bil sestavljen zapisnik, ki je bil posredovan v pripombe tudi tožeči stranki. Da odločba organa prve stopnje nima navedbe imena pooblaščene osebe za dejanja v postopku, ni vplivalo niti moglo vplivati na sprejeto odločitev. Prav tako ni bilo potrebno prevajati fitosanitarnega spričevala, ki glede lastnosti blaga uporablja v botaniki uveljavljene latinske izraze.

Tožeča stranka uveljavlja v pritožbi vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavano in ugodi njeni pritožbi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma jo spremeni tako, da njeni tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi Uredbe za izvajanje carinskega zakona in Navodila za uporabo in izpolnjevanje polj enotne carinske deklaracije (Uradni list RS, št.46/99), ki v času odločanja v upravnem postopku še nista veljala. Pravilnik o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95, 76/95 in 68/96, v nadaljevanju pravilnik) pa ni dovoljeval vpisa direktnega zastopanja v polje 14 ECL. Že zato je razvidno, da ji ni bil omogočen vpis direktnega zastopanja. Zatrjuje, da v upravnem postopku ni imela možnosti izjasniti se o okoliščinah, pomembnih za odločitev. Organ prve stopnje bi jo moral pozvati k predložitvi pooblastila, v svoji odločbi pa bi se moral tudi opredeliti do vrste sosporništva.

Naknadno kontrolo je opravil nepristojni organ, na podlagi listine, izdane v tujem jeziku. V odločbi organa prve stopnje bi moralo biti navedeno ime osebe, pooblaščene za dejanja v postopku pred njeno izdajo. Ker organ prve stopnje in tožena stranka nista obrazložila, zakaj naj bi imela položaj carinskega dolžnika, njuni odločitvi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in je kršena pravica iz 25. člena Ustave RS.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Pri uvozu blaga s sprostitvijo v prost promet je po določbi 3. odstavka 143. člena CZ, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, carinski dolžnik deklarant, v primeru indirektnega zastopanja pa tudi oseba, v imenu katere je vložena carinska deklaracija. Po določbah 48. člena CZ mora carinska deklaracija vsebovati vse podatke, ki so potrebni za izpeljavo zahtevanega carinskega postopka in ji morajo biti priloženi tudi dokumenti oziroma dokazila o tem, da je bila izvršena predpisana veterinarska, fitopatološka ali druga predpisana kontrola.

V času vložitve ECL je izpolnjevanje enotne carinske listine za sprostitev blaga v prost promet urejal 25. člen pravilnika. V polje 14 so se vpisovali podatki deklaranta, v polje 8 pa prejemnika. Vpisi v ECL izkazujejo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, da je tožeča stranka deklarant in da obstaja indirektno zastopstvo, ker je vložila carinsko deklaracijo v svojem imenu in za račun prejemnika.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 150. člena CZ, ki določa solidarno odgovornost za plačilo carinskega dolga, ko je več carinskih dolžnikov, torej tudi za primer iz 3. odstavka 143. člena CZ. Ker CZ ne ureja vrst sosporništva oziroma vprašanj notranjega razmerja med solidarno odgovornimi carinskimi dolžniki, je neutemeljen pritožbeni ugovor, da bi organ prve stopnje moral določiti tudi vrsto sosporništva.

Po določbi b. točke 1. odstavka 154. člena CZ se carinski dolg naknadno obračuna, če se ugotovi, da že nastali carinski dolg ni bil obračunan. Ugotovitev, da po ECL nastali carinski dolg ni bil obračunan, ima podlago v upravnih spisih. Iz ECL izhaja, da je bila deklarirana pšenica, tip "triticum durum" s carinsko stopnjo "prosto". Iz zapisnika z dne 26.10.1998, pa, da je bilo v postopku naknadnega preverjanja pri prejemniku blaga ugotovljeno, da blago ni bilo pravilno deklarirano glede na fitosanitarno spričevalo z dne 16.9.1998, da gre za blago "triticum aestivum". S tem izrazom se, tudi po presoji pritožbenega sodišča, označuje navadna pšenica tarifne oznake 1001 90 990 KNCT, za katero je v času nastanka carinskega dolga veljala carinska stopnja 5,3 % in posebna davščina po Uredbi o spremembah uredbe o določitvi kmetijskih in živilskih proizvodov, za katere se ob uvozu plačuje posebna dajatev (Uradni list RS, št. 42/98). Glede na takšne ugotovitve, so bile določbe CZ pravilno uporabljene.

Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje svojo presojo oprlo na pravo, ki v času odločanja v upravnem postopku še ni veljalo. Predpisa, na katera se sklicuje tožeča stranka, namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe nista omenjena, niti se sodišče prve stopnje ne sklicuje na njuno vsebino.

Res je, da v pravilniku ni določeno, da naj bi se v polje 14 ali v kakšno drugo polje ECL vpisovalo direktno zastopanje. Vendar to nima nobenega vpliva na možnost izkazovanja direktnega zastopanja. Tisti, ki ima pooblastilo za opravo dejanj v imenu in za račun druge osebe, mora svoja upravičenja sporočiti pristojnemu organu, kolikor se želi na njih sklicevati. Direktni zastopnik svoja upravičenja sporoči že tako, da za deklaranta ne označi sebe. Tudi sicer ZUP/86, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, ne določa dolžnosti v zvezi s pooblastilom, če iz vložene vloge pooblastilnega razmerja sploh ni mogoče razbrati.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da naj bi bila kršena pravica iz 25. člena Ustave RS. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sta organ prve stopnje in tožena stranka navedla razloge o odločilnih dejstvih in pravilno obrazložila pravno in dejansko podlago svoje odločitve. Po podatkih upravnih spisov je tožeči stranki bila dana možnost seznanitve z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev, saj ji je bil po podatkih upravnih spisov vročen zapisnik o opravljeni naknadni kontroli in dana možnost vložitve ugovora. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta tudi odgovorila na vse pritožničine ugovore in jih utemeljeno zavrnila. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v upravnem postopku niso bile storjene bistvene kršitve določb postopka, če odločba organa prve stopnje nima navedbe imena osebe, pooblaščene za opravo dejanj pred njeno izdajo, če je naknadno kontrolo uvoza blaga pri prejemniku opravila Carinarnica M.S. po zaprosilu iz 40. člena ZUP/86 in so bili uporabljeni uveljavljeni botanični izrazi glede lastnosti blaga, in je takšna tožbena zatrjevanja sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenemu predlogu in ni opravilo glavne obravnave, ker je ugotovilo, da v obravnavanem pritožbenem postopku ni potrebno ugotavljati dejanskega stanja in izvajati kakšnih novih dokazov.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.