Jedro

Glede na zakonodajalčev namen in dejstvo, da se zdravniška specializacija po ZZdrS praviloma pridobi po opravljeni specializaciji in se zaključi s specialističnim izpitom, sodišče meni, da je treba določbo 18.a člena razlagati tako, da lahko specialistični naziv na podlagi dela pridobijo zdravniki specialisti, ki so do preteka treh let po sprejetju nove specializacije že vsaj šest let specialisti s širšega oziroma drugega področja, to je področja, ki je pred sprejemom nove (ožje) specializacije zajemalo področje, ki ga sedaj pokriva nova specializacija.

Iz določb Pravilnika o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov izhaja le, da je vsebina vloge, ki jo vloži zdravnik specialist - učitelj drugačna od tiste, ki jo vloži zdravnik specialist, ki ni učitelj. Zato 60. člen Pravilnika ne daje (mimo zakona niti ne bi mogel) nikakršne podlage za sklep, da so pogoji za pridobitev specialističnega naziva za zdravnike specialiste, ki so pridobili učiteljski naziv, drugačni, kot so določeni v 18.a členu ZZdrS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnici na podlagi dela ne prizna naziva specialistke za kardiologijo in vaskularno medicino. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnica ne izpolnjuje pogoja za priznanje naziva na podlagi dela, saj je specializacijo iz interne medicine zaključila z opravljenim specialističnim izpitom 22. 10. 2010. To pomeni, da je na specialističnem področju delala dve leti, kar je v nasprotju s Pravilnikom o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov (v nadaljevanju Pravilnik).

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil, med drugim njeno razlago 18.a člena Zakona o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS). Po njegovem mnenju je pogoj za priznanje specialističnega naziva na podlagi dela izpolnjen, če je zdravnik specialist šest let delal na specialističnem področju, za katero do 1. januarja 2000 ni bilo samostojne specializacije. Pri tem se sklicuje na sodbo tega sodišča v zadevi I U 1539/2012. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je za priznanje naziva specialistke za kardiologijo in vaskularno medicino zaprosila ne le na podlagi minulega dela, ampak tudi na podlagi učiteljskega naziva – docentke za področje interne medicine, torej na dveh samostojnih temeljih. Do slednjega se prvostopenjski organ ni opredelil, drugostopenjski pa je navedel le, da tožnica, ki ni pridobila tega naziva za področje kardiologije in vaskularne medicine, ne izpolnjuje pogojev za priznanje naziva na podlagi 60. člena Pravilnika. Odločb v tem delu ni mogoče preizkusiti, pri čemer še pojasnjuje, da docentov kardiologije in vaskularne medicine v Sloveniji in v tujini ni.

Ne strinja se niti z razlago 18.a člena ZZdrS. Če bi zakonodajalec menil, da bi zdravniki za podelitev takega naziva morali na določenem področju delati kot specialisti, bi to tudi določil („tri leta po sprejetju nove specializacije zbornica zdravniku specialistu, ki je najmanj šest let kot specialist delal...“). Tega ni predvidel zato, ker morajo vsi zdravniki pred pridobitvijo specialističnega naziva določeno obdobje delati na področju, za katero jim je kasneje podeljena specializacija, in torej delajo na njem, ko še niso specialisti. Pojasnjuje, da je specialistka za področje interne medicine od 22. 10. 2010, medtem ko je na področju kardiologije in vaskularne medicine delala vse od leta 2005. Odločitev zbornice je napravilna tudi z vidika nadaljevanje teksta 18.a člena, ki določa, da mora v primeru podelitve naziva zdravnik predhodno opraviti vse s programom specializacije s tega področja predpisane posege. To po njenem kaže, da poteka priznanje naziva specialista na podlagi dela po enakih pogojih kot za specializante, in sicer kot delo na posameznem specialističnem področju v časovnem trajanju šestih let, ne pa tudi, da mora zdravnik, ki prosi za priznanje naslova, na tem področju šest let delati kot specialist. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da na podlagi 18.a člena ZZdrS ni mogoča pridobitev naziva na podlagi dela zgolj s pridobitvijo naziva učitelj. Kaj takega ne izhaja niti iz Pravilnika, ki v 60. členu določa le sestavine vloge, na pa pogojev za priznanje naziva na podlagi dela. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnica kot specialistka interne medicine, ki je specialistični izpit opravila 22. 10. 2010, zahtevala, naj se ji na podlagi dela prizna tudi naziv specialistke za kardiologijo in vaskularno medicino. Kot izhaja iz drugostopenjske odločbe, je bila omenjena specializacija sprejeta januarja 2010, kar izhaja tudi iz priloga 1A Pravilnika (Uradni list RS, št. 22/09 in naslednji).

Pridobitev naziva specialista na podlagi dela ureja prvi odstavek 18.a člena ZZdrS, ki določa, da tri leta po sprejetju nove specializacije zbornica zdravniku specialistu, ki je najmanj šest let delal na specialističnem področju, za katero do 1. 1. 2000 ni bilo samostojne specializacije, in je opravil vse s programom specializacije s tega področja predpisane posege, poleg naziva specialista te specialnosti, za katerega je opravil specializacijo in specialistični izpit, podeli tudi naziv specialista in licenco z novega področja. Gre za določbo, ki predstavlja izjemo od siceršnjega sistema pridobivanja specialističnih nazivov, ki se pridobijo po opravljenem programu specializacije in končajo s specialističnim izpitom (16. člen ZZdrS).

Iz navedene določbe 18.a člena izhaja, da je specializacijo na podlagi dela mogoče pridobiti le pod navedenimi pogoji, ne pa tudi na podlagi učiteljskega naziva. ZZdrS niti v katerikoli drugi določbi ne predvideva take možnosti, zato je drugačno tožbeno stališče napačno. Tožnica se pri tem zmotno sklicuje na 60. člen Pravilnika, ki je uvrščen med postopkovne določbe in ki predpisuje, kaj mora vsebovati vloga za priznanje specialističnega naziva na podlagi dela. Po drugem odstavku mora vsebovati življenjepis s tam navedeno vsebino, bibliografijo in seznam posegov, s katerimi zdravnik specialist dokazuje, da je opravil vse pogoje, ki jih zahteva program specializacije, za katero je vložil vlogo. V naslednjem odstavku istega člena pa je določena vsebina vloge, če je vlagatelj zdravnik specialist, ki je dosegal naziv učitelja, višjega svetnika, svetnika ali primarija s področja, za katerega je vložil vlogo za priznanje specialističnega naziva na podlagi dela. V tem primeru mora poleg življenjepisa s tam navedeno vsebino predložiti še potrdilo, iz katerega je razvidno, na katerem področju dela se mu je podelil naziv učitelj, višji svetnik, svetnik ali primarij.

Iz navedenih določb Pravilnika tako izhaja le, da je vsebina vloge, ki jo vloži zdravnik specialist – učitelj drugačna od tiste, ki jo vloži zdravnik specialist, ki ni učitelj. Zato 60. člen Pravilnika ne daje (mimo zakona niti ne bi mogel) nikakršne podlage za sklep, da so pogoji za pridobitev specialističnega naziva za zdravnike specialiste, ki so pridobili učiteljski naziv, drugačni, kot so določeni v 18.a členu ZZdrS.

Glede na navedeno se prvostopenjski upravni organ utemeljeno ni ukvarjal z vprašanjem, ali tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev naziva na podlagi pridobljenega učiteljskega naziva docentke interne medicine. Za odločitev v zadevi je zato tudi nepomembno, ali je drugostopenjski organ z navedbo, da tožnica ne izpolnjuje pogoja za priznanje naziva na podlagi 60. člena Pravilnika, ker da je pridobila naziv docentke za področje interne medicine ne pa za področje kardiologije in vaskularne medicine, dopustil pridobitev naziva tudi na tej podlagi.

V zadevi je sporna razlaga dela 18.a člena ZZDrS, in sicer, da zbornica „zdravniku specialistu, ki je najmanj šest let delal na specialističnem področju ...“. Vprašanje je, ali je moral zdravnik omenjeno šestletno obdobje dela na novem specialističnem področju (to je na področju, na katerem do 1. 1. 2000 ni bilo samostojne specializacije) opraviti že kot zdravnik specialist, ki je ta naziv pridobil za neko drugo področje, ali pa se v navedeno šestletno obdobje všteva tudi njegovo delo v času, preden je opravil specialistični izpit. Sodišče meni, da jezikovni zapis omogoča obe razlagi: tako to, da se naziv na podlagi dela podeli zdravniku specialistu, ki je kadarkoli delal na ožjem specialističnem področju v trajanju najmanj šestih let – torej tudi pred opravo specialističnega izpita s širšega področja. Po drugi strani pa besedna zveza „zdravniku specialistu, ki je ... delal ...“ daje podlago za sklep, da gre za zdravnika specialista, ki je s tem nazivom najmanj šest let delal tudi na ožjem specialističnem področju, za katerega pričakuje podelitev naziva s področja samostojne specializacije, ki je to postala po 1. januarju 2000. Ker zgolj jezikovna razlaga ne daje odgovora, se je sodišče v nadaljevanju ukvarjalo z vprašanjem, kakšen je bil zakonodajalčev namen za vzpostavitev možnosti pridobivanja specialističnih nazivov na podlagi dela, torej brez opravljene specializacije in specialističnega izpita za konkretno področje.

Omenjena določba je bila uveljavljena z novelo ZZdrS-E (Uradni list RS, št. 58/08). V obrazložitvi njenega predloga (Poročevalec DZ, št. 66/08) v zvezi z 10. členom, s katerim je bil zakonu dodan 18.a člen, je med drugim navedeno, da se zaradi velike hitrosti razvoja medicine pojavlja potreba po bolj podrobnem študiju na določenem področju, zaradi česar prihaja tudi do oblikovanja novih specializacij – usposabljanja zdravnikov na določenih področjih, ki so običajno subspecialna področja. Tako zdravniki, ki soopravili specializacijo iz širšega področja, vendar so se potem v času svoje zaposlitve ukvarjali samo z ožjo specialnostjo, do sedaj niso imeli možnosti, da bi pridobili naziv specialista z novega področja, ne glede na to, da so sodelovali pri usposabljanju specialistov na tem področju. Zato je bilo nujno poiskati pravično rešitev za take primere.

Iz navedenega izhaja, da je bil zakonodajalčev namen urediti oziroma dati možnost zdravnikom, ki so se po opravljeni specializaciji s širšega področja ukvarjali samo z ožjo specialnostjo, za katero v času, ko so sami opravljali specializacijo, niso imeli možnosti pridobitve naziva specialista s tega ožjega področja, ker ga pač ni bilo. S tem v zvezi je 36. člen ZZdrS-E v prvem odstavku še določil, da se določbe 18.a člena zakona smiselno uporabljajo tudi za pridobitev specialističnega naziva in licence za področja novih specializacij, sprejetih med 1. januarjem 2000 in dnevom uveljavitve tega zakona (torej do 25. 6. 2008). Za te primere je bilo treba v skladu z drugim odstavkom 36. člena zahtevo za pridobitev specialističnega naziva in licence vložiti v treh letih od uveljavitve tega zakona.

Glede na navedeni namen in dejstvo, da se zdravniška specializacija po ZZdrS praviloma pridobi po opravljeni specializaciji in se zaključi s specialističnim izpitom, sodišče meni, da je treba določbo 18.a člena razlagati tako, da lahko specialistični naziv na podlagi dela pridobijo zdravniki specialisti, ki so do preteka treh let po sprejetju nove specializacije že vsaj šest let specialisti s širšega oziroma drugega področja, to je področja, ki je pred sprejemom nove (ožje) specializacije zajemalo področje, ki ga sedaj pokriva nova specializacija. To pomeni, da so morali kot zdravniki specialisti vsaj šest let opravljati delo na ožjem specialističnem področju, za katero do 1. januarja 2000 ni bilo samostojne specializacije. Samo ti zdravniki lahko pridobijo na podlagi dela, torej mimo rednega opravljanja specializacije za novo področje, še dodatni naziv specialista.

Sodišče se namreč ne strinja niti s tožbenim stališčem, da naj bi priznanje naziva na podlagi dela potekalo po enakih pogojih kot za specializante, ki svojo specializacijo zaključijo z izpitom, na kar naj bi kazala zahteva 18.a člena ZZdrS, da je „je opravil vse s programom specializacije s tega področja predpisane posege“. Ne le da priznanje naziva na podlagi dela ne temelji na izpitu, program specializacije je tudi širši in ne zajema le nabora posegov, ki jih morata opraviti tako specializant kot zdravnik specialist iz 18.a člena. Po 4. členu Pravilnika program posameznih specializacij namreč določa: obseg znanja in veščine, ki jih mora zdravnik specializant obvladati do zaključka specializacije; vsebino in trajanje izvedbe posameznih delov specializacije (delo na oddelku, v ambulanti, v laboratoriju, seminarji, delavnice, raziskovalno delo); druge vsebine in postopke za opravljanje posameznih specializacij. Pri tem mentor že med samo specializacijo preverja doseženo raven znanja in obvladovanja veščin (45. člen).

V zadevi ni sporno, da je tožnica opravila specialistični izpit iz interne medicine 22. 10. 2010, vlogo za priznanje naziva na podlagi dela pa je vložila 31. 1. 2013, kar pomeni, da kot specialistka interne medicine ni šest let delala na specialističnem področju kardiologije in vaskularne medicine.

Glede na navedeno in ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe (med drugim mnenje zdravniške stroke glede razlage določb in namena ZZdrS in Pravilnika), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (datum opravljanja specialističnega izpita), med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).