Jedro

Bistvo spora ni v tem, ali je pogodba o specializaciji veljavna in zavezujoča. Pogodba je veljavna in je toženka zaradi predčasnega prenehanja delovnega razmerja načeloma dolžna povrniti sorazmerni del stroškov specializacije. Vendar to še ne pomeni, da je mogoče kot strošek specializacije upoštevati vsako izplačilo, ki ga je tožeča stranka v času specializacije izvršila toženki. Obseg vračanja je treba presojati po pogodbi.

Nadomestilo plače je vezano na odsotnost z dela, ne pa na opravljanje dela. Že iz tega razloga ni mogoče enačiti vseh izplačil, izvršenih v času specializacije, z nadomestilom plače.

Toženka je  za opravljeno delo prejemala plačo kot protidajatev za delo na delovnem mestu "specializant klinične psihologije", pri čemer vračilo plače kot stroška specializacije med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, posledično zato ni temelja za vtoževano terjatev.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 839,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 5.024,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 4. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo 56.472,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2021 dalje do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.024,54 EUR od 12. 3. 2021 do 21. 4. 2021 (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženki v roku 8 dni povrniti odmerjene stroške postopka, ter da je zavezanka za plačilo sodne takse tožeča stranka v višini 91,8 % (III. in IV. točka izreka).

2.Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da v zadevi ni sporno, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o specializaciji in pogodbo o zaposlitvi, da je toženka opravila specializacijo iz klinične psihologije (pri čemer se iz trajanja izvzame materinski in starševski dopust) ter da svoje pogodbene obveznosti zaposlitve po zaključku specializacije ni izpolnila v celoti, temveč le v obsegu 56,7 %, zaradi česar naj bi bila dolžna povrniti sorazmerni del stroškov specializacije (43,3 %). Bistveni očitek pritožbe je, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pogodbenih določil o obsegu stroškov specializacije, zlasti VI. točke pogodbe, po kateri med te stroške spadajo tudi nadomestila plače, temveč je ta strošek neutemeljeno izločilo. S tem je ravnalo v nasprotju z napotili pritožbenega sodišča in brez izvedbe ustreznega dokaznega postopka, zaradi česar naj bi šlo za sodbo presenečenja, saj tožeča stranka ni imela nobene možnosti, da bi tozadevno pojasnila svoja stališča. Tožeča stranka poudarja, da specializacija predstavlja posebno obliko strokovnega usposabljanja, ki je ni mogoče enačiti niti z opravljanjem dela niti s klasičnim izobraževanjem. V času specializacije se specializant usposablja (pretežno pri zunanjih izvajalcih), delodajalec pa nosi celotno finančno breme, vključno z nadomestilom plače, ki ne predstavlja plačila za delo, temveč pogodbeno dogovorjen strošek specializacije. Zato obveznost vračila teh stroškov ne posega v pravico do plače, temveč predstavlja posledico kršitve pogodbene zaveze. Toženka v času, ko je opravljala specializacijo tožeči stranki ni bila na razpolago za opravljanje dela, saj je med pravdni strankama nesporno, da je toženka specializacijo opravljala pri drugih izvajalcih in pri tožeči stranki ni delala. Sodišče prve stopnje se je tudi po nepotrebnem ukvarjalo s plačilom nadur, saj je tožeča stranka s tem v zvezi pojasnila, da je toženki za njeno delo, ki ga je pri tožeči stranki opravila izven obveznosti iz naslova specializacije, izplačala nadure. Ker je bila toženka 4 dni na teden zaradi kroženja pri zunanjih izvajalcih odsotna z dela, en dan pa je obveznosti opravljala pri tožeči stranki, je dejansko ves ta čas de facto prejemalo nadomestilo plače. Tožeča stranka tako ne zahteva vračila plače temveč nadomestilo plače. Pritožba nadalje izpostavlja, da je pogodba o specializaciji veljavna in zavezujoča ter da je določitev vračila sorazmernega dela stroškov ob predčasni prekinitvi zaposlitve običajna in dopustna. Toženka se je s predčasno odpovedjo sama odločila prevzeti preostali del stroškov specializacije. Izpodbijana odločitev je zato porušila načelo enake vrednosti dajatev. Sodišče prve stopnje ni razumno in argumentirano pojasnilo, kaj je toženka dolžna vračati kot strošek specializacije, pri tem je spregledalo določila pogodbe o specializaciji in svojo sodbo temelji izključno na tem, da je bila specializacija organizirana kot delovni proces. Tožeča stranka opozarja tudi, da toženka ni konkretno prerekala višine obračunanih stroškov (zlasti nadomestil plače), ki ga je podala tožeča stranka v tretji pripravljalni vlogi, sodišče pa se do tega obračuna sploh ni opredelilo, temveč je zahtevek zavrnilo na podlagi napačnega pravnega stališča, da toženka plače ni dolžna vračati. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. S sodbo I Pd 373/2021 je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki iz naslova stroškov specializacije plačati znesek 71.232,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2021 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo toženke izpodbijani (ugodilni) del sodbe razveljavilo (Pdp 496/2024) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je naložilo, da se (ponovno) opredeli do ugovora diskriminacije, saj se presoje s tem v zvezi ni lotilo pravilno. Zmotno se je oprlo zgolj na 20. člen Pravilnika o specializacijah zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev (Ur. l. RS, št. 37/04 in nadaljnji - Pravilnik), ki ureja podaljšanje trajanja specializacije zaradi porodniškega dopusta ali drugih opravičljivih razlogov, ne pa vpliva tega obdobja na obveznost vračila stroškov. Sodišču prve stopnje je bilo naloženo tudi, da pri predmetu vračanja upošteva vsebino pogodbe, po kateri med stroške specializacije sodita šolnina oziroma stroški kroženja ter nadomestilo plače, ne pa strošek izplačanih plač.

6.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku po delnem umiku tožbe, odločalo še o zahtevku do višine 61.496,78 EUR z obrestmi ter tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je toženki naložilo plačilo 5.024,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2021 dalje, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Ob upoštevanju napotkov razveljavitvenega sklepa je posebej presojalo ugovor diskriminacije ter predmet vračanja, kot izhaja iz VI. točke pogodbe o specializaciji.

7.V obravnavani zadevi v pritožbenem postopku ni sporno, da sta pravdni stranki dne 24. 9. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "psiholog II", na katerem je toženka do 31. 12. 2009 tudi opravljala delo. Dne 27. 12. 2010 sta stranki sklenili Pogodbo o specializaciji na podlagi takrat veljavnega tretjega odstavka 172. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji), po kateri se je tožeča stranka obvezala, da bo toženki v času specializacije iz klinične psihologije zagotovila nadomestilo plače v višini predvidene mesečne akontacije za poln delovni čas ter povračila stroškov prevoza in prehrane (II. točka), toženka pa se je zavezala, da bo tožeči stranki povrnila vse stroške, ki jih je imela z njeno specializacijo (to so poleg šolnine in nadomestila v bruto znesku iz II. točke tudi vse stroške iz III. točke - nadomestilo za ločeno življenje) v revalorizirani višini glede na stopnjo rasti maloprodajnih cen in sicer od dneva izplačila do poplačila, če po opravljenem specialističnem izpitu ne ostane v delovnem razmerju v zavodu dvakratno dobo trajanja specializacije (VI. točka pogodbe).1 Dne 30. 12. 2010 sta stranki nato sklenili še pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "specializant klinične psihologije" za določen čas trajanja specializacije. Nesporno je, da je toženka specializacijo uspešno zaključila, da se pri izračunu njenega trajanja ne upošteva obdobje materinskega in starševskega dopusta ter da toženka po zaključku specializacije ni ostala v delovnem razmerju pri tožeči stranki celotno pogodbeno dogovorjeno obdobje, temveč je izpolnila 56,7 % svoje pogodbene zaveze, zato je načeloma dolžna vrniti 43,3 % stroškov specializacije. Sporno je ostalo le, katere stroške je mogoče šteti med stroške specializacije, ki jih je toženka dolžna povrniti.

8.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z napotki pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa. Pritožbeno sodišče je v sklepu jasno pojasnilo, da mora sodišče prve stopnje pri predmetu vračanja upoštevati VI. točko Pogodbe o specializaciji, po kateri med stroške specializacije sodita šolnina oziroma stroški kroženja ter nadomestilo plače, ne pa strošek izplačanih plač. Sodišče prve stopnje je prav to vprašanje v ponovljenem postopku obravnavalo in ugotavljalo, ali je tožeča stranka toženki v času specializacije dejansko izplačevala nadomestilo plače ali plačo.

9.Prav tako ni podana zatrjevana kršitev v obliki sodbe presenečenja. Vprašanje, ali izplačila, ki jih je tožeča stranka uveljavljala kot stroške specializacije, po svoji pravni naravi predstavljajo nadomestilo plače ali plačo, je bilo v postopku bistveno in med strankama sporno. To izhaja že iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča. Pravni in dejanski okvir nadaljnjega odločanja je bil tako jasno opredeljen, ta okvir pa bi morali upoštevati tudi pravdni stranki pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov. Tožeča stranka je imela možnost podati ustrezne trditve in dokaze, vendar tega ni storila na način, ki bi omogočal drugačen zaključek. Tako ne drži, da tožeča stranka ni imela možnosti dodatno pojasniti svojih stališč. Če s svojimi trditvami in dokazi ni uspela, ne pomeni, da ji je bila kršena pravica do izjave.

10.Bistvo spora ni v tem, ali je pogodba o specializaciji veljavna in zavezujoča. Glede tega je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je pogodba veljavna in da je toženka zaradi predčasnega prenehanja delovnega razmerja načeloma dolžna povrniti sorazmerni del stroškov specializacije. Vendar to še ne pomeni, da je mogoče kot strošek specializacije upoštevati vsako izplačilo, ki ga je tožeča stranka v času specializacije izvršila toženki. Obseg vračanja je treba presojati po pogodbi, torej po VI. točki pogodbe o specializaciji, ki določa predmet vračanja.

11.Pritožba neutemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje iz predmeta vračanja izločilo nadomestilo plače. Sodišče prve stopnje nadomestila plače ni izločilo, temveč je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožeča stranka toženki v času specializacije ni izplačevala nadomestila plače, pač pa plačo. Ta dejanski in pravni zaključek je pravilen. Razlika med plačo in nadomestilom plače je bistvena tako po vsebini kot po pravni ureditvi. Plača je osebni dohodek delavca kot protidajatev za opravljeno delo in je neposredno vezana na opravljanje dela na delovnem mestu. Nadomestilo plače pa ima drugačno pravno naravo: ne gre za plačilo za opravljeno delo, temveč za prejemek, ki delavcu pripada zaradi upravičene odsotnosti z dela, torej tedaj, ko dela ne opravlja. Nadomestilo plače je vezano na odsotnost z dela, ne pa na opravljanje dela. Že iz tega razloga ni mogoče enačiti vseh izplačil, izvršenih v času specializacije, z nadomestilom plače.

12.Drži, da je bilo v II. točki Pogodbe o specializaciji predvideno plačilo nadomestila plače v obliki mesečne akontacije za polni delovni čas. Takšna ureditev je bila glede na takratno dejansko stanje razumljiva, saj je imela toženka ob sklenitvi Pogodbe o specializaciji sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "psiholog II". V kolikor bi toženka nadaljevala delo po tej pogodbi, bi bila za čas opravljanja obveznosti iz naslova specializacije pri zunanjih izvajalcih upravičeno odsotna z dela pri tožeči stranki, zaradi česar bi ji bila slednja skladno s pogodbeno zavezo iz Pogodbe o specializaciji dolžna izplačevati nadomestilo plače (ki ni protidajatev za delo, temveč strošek izobraževanja), medtem ko bi ji za čas dejanskega opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi pripadala plača. V takšnem pogodbenem okviru bi bilo vračilo izplačanih nadomestil plače kot stroška specializacije - skladno z dogovorom pravdnih strank - lahko utemeljeno. Vendar pa sta pravdni stranki dne 30. 12. 2010 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "specializant klinične psihologije", s katero sta na novo uredili pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Iz 3. točke pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "specializant klinične psihologije" izhaja, da opis dela ni obsegal le usposabljanja po programu specializacije, temveč tudi opravljanje vseh del in nalog po nalogu tožeče stranke, ki sodijo v vrsto in stopnjo njene strokovne izobrazbe. Pogodbeno razmerje med strankama tako ni bilo oblikovano izključno kot usposabljanje, temveč je bila dolžna toženka opravljati tudi delovna opravila po nalogu tožeče stranke, v tem okviru pa je toženka neposredno za tožečo stranko cca 20 % delovnega časa samostojno opravljala delo v ambulanti. S tem je bil proces specializacije že na pogodbeni ravni integriran v delovni proces, v okviru katerega je toženka izpolnjevala obveznosti iz delovnega razmerja.

13.Neresnična je pritožbena navedba, da je bilo med strankama nesporno, da je toženka specializacijo opravljala pri drugih izvajalcih in pri tožeči stranki dela ni opravljala. Prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka ves čas specializacije enkrat tedensko, torej približno 20 % delovnega časa, neposredno opravljala delo prav za tožečo stranko, imela je ambulante in tam delo opravljala samostojno. Tem ugotovitvam pritrjuje vsebina izvedenih dokazov, predvsem izpoved toženke, ki je s tem potrdila svoje navedbe, tožeča stranka pa temu ni oporekala. Plačila za to opravljeno delo tožeča stranka tako v nobenem primeru ni upravičena terjati nazaj, saj je toženka dokazala, da je to delo opravljala neposredno za tožečo stranko, samostojno in izven obveznosti iz naslova specializacije.

1.Neutemeljena je tudi pritožbena teza, da je toženka, ker je štiri dni tedensko krožila pri zunanjih izvajalcih, ves ta čas de facto prejemala nadomestilo plače. Okoliščina, da se je usposabljanje izvajalo pri zunanjih izvajalcih, sama po sebi še ne pomeni, da toženka ni opravljala dela. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je tudi pri teh izvajalcih opravljala strokovne naloge v okviru specializacije: imela je paciente, opravljala preglede, pisala izvide in izpolnjevala obveznosti po programu specializacije. Šlo je torej za izvajanje del in nalog delovnega mesta specializanta v okviru pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da opravljanje specializacije v takem organizacijskem okviru še ne pomeni odsotnosti z dela v smislu, ki bi utemeljeval nadomestilo plače.

2.Ob tem pa je bistveno tudi, da tožeča stranka v svoji trditveni in dokazni podlagi ni vsebinsko niti stroškovno jasno razmejila med delom, ki ga je toženka opravljala neposredno zanjo izven obveznosti iz naslova specializacije,2 in aktivnostmi, ki jih je izvajala v okviru kroženja pri zunanjih izvajalcih ter za katere tožeča stranka zatrjuje, da od njih ni imela neposredne koristi. Zato tudi ob hipotetičnem sprejetju pritožbenega izhodišča, da bi bilo mogoče izplačila za čas opravljanja specializacije pri zunanjih izvajalcih pravno kvalificirati za "nadomestilo plače" oziroma "plačilo pogodbene obveznosti", bi morala tožeča stranka jasno, določno in dokazno podprto opredeliti obseg ter višino teh izplačil. Tega pa ni storila niti glede izplačil, ki naj bi se nanašala na čas kroženja pri zunanjih izvajalcih, niti glede izplačil, ki so bila toženki dejansko obračunana kot nadomestilo plače (npr. za čas obveznih teoretičnih izobraževanj med specializacijo). Drugačna odločitev tako ni mogoča, saj glede na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago tožeče stranke ni mogoče natančno izračunati terjatve, ki bi ji v tem primeru pripadala.

3.Iz listin in izvedenih dokazov izhaja, da je tožeča stranka izplačila na plačilnih listah redno obračunavala kot plačo, ne kot nadomestilo plače, nadomestila plače pa je obračunavala posebej in ločeno za dneve oziroma obdobja dejanske odsotnosti toženke z dela, na primer zaradi bolniške odsotnosti ali udeležbe na posameznih izobraževanjih. Takšna ločitev je že sama po sebi nezdružljiva s pritožbeno tezo, da so bila vsa izplačila v času specializacije po svoji naravi nadomestilo plače.

4.V takšnih dejanskih in pogodbenih okoliščinah je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka za opravljeno delo prejemala plačo kot protidajatev za delo na delovnem mestu "specializant klinične psihologije", pri čemer vračilo plače kot stroška specializacije med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, posledično zato ni temelja za vtoževano terjatev.

5.Pritožba neutemeljeno očita, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem nadur. To vprašanje je bilo relevantno prav zaradi presoje, ali je toženka enkrat tedensko delo v ambulanti tožeče stranke opravljala samostojno in v okviru pogodbene dolžnosti opravljanja vseh del in nalog po nalogu tožeče stranke (torej poleg usposabljanja in izven obveznosti iz naslova specializacije) in je za to delo prejemala plačo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da tožeča stranka ni dokazala svoje trditve, da naj bi bilo to delo sistematično plačevano posebej, kot nadurno delo. Če bi to držalo, bi morale biti toženki nadure priznane redno, preračunano vsaj za en dan tedensko skozi celotno obdobje, pa iz plačilnih list in preglednice opravljenih nadur izhaja, da je bilo nadurno delo obračunano le v omejenem obdobju. Iz tega je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je toženka za redno in samostojno delo v ambulanti prejemala plačo in ne nadomestila ali ločeno plačanih nadur za vsak teden.

6.Ni utemeljen niti očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo naravo specializacije kot posebne oblike strokovnega usposabljanja. Drži, da specializacija pomeni posebno obliko strokovnega izpopolnjevanja in usposabljanja. Vendar ta splošna opredelitev sama po sebi še ne narekuje zaključka, da v času specializacije delavec ne opravlja dela in da so vsa prejeta izplačila že zato nadomestilo plače. Pritožba se zaman sklicuje na abstraktno naravo specializacije, saj je odločilna konkretna izvedba pogodbenega razmerja med strankama.

7.Pritožbeno sodišče ne sprejema niti očitka, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo, kaj je toženka dolžna vračati kot strošek specializacije. Izpodbijana sodba vsebuje jasne, logične in med seboj skladne razloge: sodišče prve stopnje je najprej pravilno izhajalo iz VI. točke pogodbe o specializaciji, ki je torej ni spregledalo, kot to neutemeljeno trdi pritožba, nato pa je pojasnilo, da pogodba kot stroške vračila določa šolnino oziroma stroške kroženja ter nadomestilo plače, ne pa plače, potnih stroškov in stroškov prehrane. Nadalje je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala izplačevanja nadomestila plače za sporno obdobje, temveč izplačevanje plače. Na tej podlagi je logično zaključilo, da je toženka dolžna vrniti le sorazmerni del izkazanih stroškov kroženja. Taka obrazložitev je zadostna in materialnopravno pravilna.

8.Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na to, da toženka ni konkretno prerekala višine obračunanih stroškov nadomestil plače, ki ga je tožeča stranka podala v tretji pripravljalni vlogi. Tožeča stranka je v tej vlogi res pripravila nov izračun, za katerega je trdila, da zajema zneske nadomestil plače, pri čemer pa je svoje trditve še vedno dokazovala s plačilnimi listami, iz katerih pa ne izhaja, da zneski, ki jih v tej vlogi navaja, predstavljajo nadomestila plač. Na to, da ti zneski ne predstavljajo nadomestila plač, temveč plače in povračila stroškov, je toženka opozorila na naroku dne 24. 9. 2025, na katerem je navedbe tožeče stranke v tej vlogi izrecno prerekala ter izpostavila, da ne gre za nov obračun, temveč zgolj za umik zneskov iz naslova porodniške. V obravnavani zadevi tudi ni bilo odločilno vprašanje višine teh izplačil, temveč predvsem njihova pravna narava.

9.Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odločitev porušila načelo enake vrednosti dajatev. To načelo v obravnavani zadevi ni bilo kršeno. Sodišče prve stopnje ni odreklo veljavnosti pogodbeni zavezi toženke, temveč ji je naložilo vračilo tistega dela stroškov specializacije, za katerega je tožeča stranka dokazala, da sodi v pogodbeno opredeljen predmet vračanja. Tožeča stranka ne more uspeti z ugovorom o porušenem ravnotežju dajatev, če ni dokazala, da sporni del vtoževanih izplačil po vsebini in pravni naravi sploh sodi med vračljive stroške po pogodbi. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na zadevo Pdp 159/2025, saj v tej zadevi med strankama ni bilo sporno, kaj je predmet vračanja.

10.Prav tako ni relevantno pritožbeno poudarjanje, da je določitev vračila sorazmernega dela stroškov ob predčasni prekinitvi zaposlitve običajna in dopustna ter da se je toženka s predčasno odpovedjo sama odločila prevzeti preostali del stroškov specializacije. S tem stališčem se je na načelni ravni mogoče strinjati, vendar za odločitev v tem sporu ni bistveno. Tudi sodišče prve stopnje je izhajalo iz tega, da je toženka načeloma dolžna vrniti sorazmerni del stroškov specializacije. Sporno je bilo zgolj, kateri stroški sodijo v predmet vračanja, in v tem delu je izpodbijana sodba pravilna.

11.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi (OT). Toženki je glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe priznalo 1125 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 OT), 2 % materialne stroške (21,25 točk), 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 839,06 EUR.