Jedro

Pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe mora sodišče skladno s 3. členom ZIZ paziti tudi na načelo sorazmernosti po katerem se izvršba za poplačilo oz.

zavarovanje denarne trejatve opravi in dovoli v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oz. zavarovanje. To načelo je kršeno, če se za zavarovanje denarne trejetve odredi prepoved obremenitve in odtujitve sedmih nepremičnin v lasti delodajalca (prvotožene stranke) in poroka (drugotožene stranke), katerih vrednost bistveno presega višino tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, da se prvotoženi stranki K. V. d.d., v korist tožnika, zaradi zavarovanja denarne terjatve tožnika v znesku 11.313.759,60 SIT s pripadki prepoveduje odtujitev in obremenitev njej lastnih nepremičnin - parc. št. X, parc. št. X1, vpisanih v vl. št. X2, parc. št. Y, vpisane v vl. št. Y1 ter parc. št. Z, vpisane v vl. št. Z1, vse k.o. Ž., vpisane v zemljiški knjigi, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v M. (I/1. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, da se drugotoženi stranki A., d.o.o., v korist tožnika, zaradi zavarovanja denarne terjatve v znesku 11.313.759,60 SIT s pripadki prepoveduje odtujitev in obremenitev njej do X/Y lastnih nepremičnin - parc. št. X, parc.

št. X1 in parc. št. X2, vpisanih v vl. št. X3, k.o. Č., vpisanih v zemljiški knjigi, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v L. (I/2. točka izreka). Zavrnilo je predlog, da se v zemljiški knjigi, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v M. pri prvotoženi stranki zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve naštetih parcel v korist tožnika (I/3. točka izreka). Zavrnilo je predlog, da se v zemljiški knjigi, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v L. pri drugotoženi stranki zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve njenih nepremičnin v korist tožnika (I/4. točka izreka). Zavrnilo je predlog, da začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti odločitve v tem sporu (I/5. točka izreka). Posledično navedenemu je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni tožniku povrniti stroške postopka za izdajo začasne odredbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (I/6. točka izreka). Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe ugodi in toženima strankama naloži tudi plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajal je, da je sklep sodišča prve stopnje nepravilen in nezakonit. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo, da obstoj terjatve še ni verjetno izkazan. Sodišče verjetnosti obstoja vtoževane terjatve ni ocenjevalo na tak način, kot bi to moralo. Ob navedenem bi sodišče moralo upoštevati 20. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da ima tožnik pravico do odpravnine, če ga nadzorni svet odpokliče brez utemeljenega razloga oziroma tudi iz razlogov za katere ni dokazana njegova krivda. Iz pogodbe o poroštvu med drugotoženo stranko in tožnikom izrecno izhaja, da ima odpoklic tožnika iz drugih ekonomsko poslovnih razlogov za posledico, da je tožnik upravičen do odpravnine v skladu s pogodbo o zaposlitvi, drugotožena stranka pa je tudi vtoževano terjatev celo pripoznala. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz

2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1) v 43. členu določa, da med postopkom lahko sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Na podlagi 4. odst. 43. člena ZDSS-1 pa se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno. Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/98 s sprem. - ZIZ) v 270. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve in določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen, če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske Unije. 272. člen ZIZ pa določa, da sodišče sme za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je predpogoj za izdajo začasne odredbe verjetno izkazan obstoj terjatve, ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala. Navedeno pomeni, da je izdaja začasne odredbe utemeljena le, če je verjetno, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. V kolikor sodišče ugotovi, da navedeni objektivni pogoj še ni izkazan, ne presoja ostalih subjektivnih pogojev za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da verjetnost obstoja tožnikove terjatve v tej fazi postopka še ni izkazana. Tožnikova pogodba o zaposlitvi res določa pravico do odpravnine v višini šestkratne povprečne mesečne plače, dosežene v zadnjih 12 mesecih, v primeru odpoklica brez utemeljenega razloga. Vendar v tej fazi postopka tudi po oceni pritožbenega sodišča še ni izkazano, da bi šlo za odpoklic iz neutemeljenega razloga, saj ekonomsko poslovni razlogi, če je za njih odgovoren direktor, lahko pomenijo tudi utemeljen razlog za odpoklic. Tako bo tožnik lahko v nadaljevanju v rednem kontradiktornem postopku uspešno dokazoval, da ga je tožena stranka odpoklicala brez utemeljenega razloga. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da verjetnost obstoja terjatve do sedaj še ni izkazana, sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno odločati o nadaljnjih uveljavljanih razlogih iz 2. in 3. odst. 270. člena ZIZ.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožnik predlagal prepoved odtujitve in obremenitve sedmih nepremičnin tako zoper prvotoženo stranko - delodajalca, kot zoper drugotoženo stranko - kot poroka. V kolikor sodišče izda začasno odredbo mora biti izpolnjen tudi pogoj sorazmernosti, ki pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ni podan, saj je tožnik uveljavljal denarno terjatev v višini 11.313.759,60 SIT s pripadki, za začasno odredbo pa je predlagal prepoved odtujitve in obremenitve kar sedmih nepremičnin v lasti prvotožene stranke - delodajalca in drugotožene stranke - poroka. Eno temeljnih načel izvršilnega postopka je namreč tudi načelo sorazmernosi, ki ga ZIZ ureja v 3. členu in določa, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje.

Predlagana začasna odredba pa po oceni pritožbenega sodišča vsekakor vrednostno bistveno presega višino uveljavljane denarne terjatve.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 2. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP.