Jedro

Tisti, ki solastniku onemogoči uporabo stvari, mu mora plačati izgubljeno korist (ustrezen delež najemnine enakovredne nepremičnine), katere bistvo je ravno poseg v njegovo pravico do (so)uporabe nepremičnine v skladu z njegovim solastniškim deležem.

Kadar je porazdelitev preživninskega bremena roditeljev do otrok določena s pravnomočno sodbo, za obdobje otrokove mladoletnosti veže tudi roditelja, pri katerem otrok živi. V tem obdobju ima namreč kot otrokov zakoniti zastopnik možnost od drugega roditelja izterjati že prisojeno preživnino oziroma zahtevati zvišanje preživnine, nima pa verzijskega zahtevka v smislu 133. čl. ZZZDR za povračilo dela izdatkov za preživljanje otroka. Takšen zahtevek lahko zoper drugega roditelja postavi le za obdobje polnoletnosti otroka, ko ga prejšnja sodna odločba o preživnini ne veže več. Verzijski zahtevek pa bo utemeljen le ob nadaljnjem pogoju, da dolžnost preživljanja še obstaja (če se otrok redno šola, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti).

Institut materialnega procesnega vodstva je namenjen pospešitvi postopka in preprečitvi sodbe, ki bi za stranke pomenila presenečenje. V položaju, ko stranka ne poda vseh navedb, ki bi utemeljevali njen zahtevek, ima sodišče načelno dolžnost, da jo v okviru materialnega procesnega vodstva na to pomanjkljivost opozori. To lahko stori z vzpodbudo za navajanje odločilnih trditev v obliki vprašanj ali na drug ustrezen način, nikakor pa ne kot popolno in izrecno navodilo, katera odločilna dejstva naj stranka še navede. Upoštevati je namreč treba tudi dolžnost strank, da skrbno navedejo vsa dejstva in dokaze. Drugačno tolmačenje opisanega položaja bi lahko aktivnosti sodišča v pravdi približalo odvetniškim, kar je v nasprotju z ustavnim načelom o nepristranskosti sojenja. Opisana dolžnost sodišča do stranke odpade, če to stranko o pravno odločilnih dejstvih opozori nasprotna stranka.

Dokler stranka ne zadosti svojemu trditvenemu bremenu, ga ne more prevaliti na nasprotno stranko; dejstvo, ki (še) ni zatrjevano, (še) ne more biti prerekano.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da - se zneska 15.026,00 EUR in 7.920,00 EUR iz 3. tč. izreka znižata vsak za 924,00 EUR (na 14.102,00 EUR in 6.996,00 EUR), - se zneska 19.401,46 EUR in 7.920,00 EUR iz 5. tč. izreka znižata vsak za 924,00 EUR (na 18.477,46 EUR in 6.996,00 EUR), - zakonske zamudne obresti v 1. tč. izreka, ki tečejo od zneska 1.785,05 EUR od 10. 6. 2000 dalje, prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, - zakonske zamudne obresti v 3. tč. izreka, ki tečejo od zneska 6.996,00 EUR od 10. 6. 2000 dalje, prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, - zakonske zamudne obresti v 5. tč. izreka, ki tečejo od zneskov 1.785,05 EUR in 6.996,00 EUR od 10. 6. 2000 dalje, prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, - zakonske zamudne obresti v 6. tč. izreka tečejo od prvega dne po poteku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, ter se višji tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Pritožba se v ostalem delu zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) V obravnavani zadevi je tožnik od svoje bivše zunajzakonske partnerke zahteval povrnitev polovice obrokov za nakup in obnovo skupnega stanovanja, uporabnino za 5 let pred vložitvijo tožbe ter najemnino za sobo, ki jo je moral po izselitvi iz stanovanja najeti, toženka pa je postavila eventualni pobotni ugovor za zneske preživnine, ki jih je za njunega otroka založila namesto tožnika. Tukajšnje sodišče je o zadevi enkrat že odločalo, in sicer je s sodbo in sklepom I Cp 703/2006 z dne 6. 12. 2006 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede povrnitve obrokov za stanovanje (kupnina in obnova) od meseca avgusta 1994 dalje, nadalje glede uporabnine in posledično še glede pobotnega ugovora; sodbo je potrdilo v zavrnilnem delu glede stanovanjskih obrokov do meseca avgusta 1994 ter glede najemnine. Po ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo ugotovilo obstoj omenjenih tožnikovih denarnih terjatev do tožnice, in sicer v višini 1.785,05 EUR (obroki za obnovo stanovanja, 1. tč. izreka), 2.590,41 EUR (obroki kupnine za stanovanje, 2. tč. izreka) ter 15.026,00 EUR (uporabnina, 3. tč. izreka), vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da toženkina v pobot ugovarjana terjatev do tožnika v višini 17.096,54 EUR ne obstoji (založeni zneski preživnine, 4. tč. izreka) in ji posledično naložilo, naj tožniku plača njegove terjatve v skupni višini 19.401,46 EUR z zamudno posledico (5. tč. izreka). Toženko je zavezalo še k plačilu 3.946,16 EUR tožnikovih pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (6. tč. izreka).

(2) Zoper sodbo (očitno zgolj v zanjo neugodnem ugotovitvenem in obsodilnem delu) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Meni, da je bil datum razpada zunajzakonske skupnosti strank napačno ugotovljen; sodišče se je oprlo na tožnikove navedbe (avgust 1994), prezrlo pa je druge podatke v spisu, ki potrjujejo prenehanje njune skupnosti šele v mesecu oktobru istega leta (izpovedba tožnika, sodba I P 59/97 zaradi delitve skupnega premoženja). Meni, da je bila tožnikova izselitev iz skupnega stanovanja prostovoljna, saj je sam izpovedal, da je to storil zato, ker je stanovanje prodal. S tem je izgubil pravico vrnitve (celo s svojo novo partnerko) v stanovanje, v katerem živi toženka z njunim otrokom. Toženka je z zamenjavo ključavnice le varovala svoje stvari in mu tako preprečila njihovo odnašanje. Dodaja, da z bivanjem v stanovanju skupaj s hčerko ni imela nobenih koristi in je plačevala celo stroške, ki bi odpadli na tožnika. Sklicuje se na prejšnjo odločbo tukajšnjega sodišča (VSL sodba in sklep I Cp 703/2006 z dne 6. 12. 2006) ter na sodbi VS RS II Ips 593/2003 z dne 18. 11. 2004 in II Ips 210/94 z dne 12. 10. 1995 ter izpostavlja, da za uspešnost zahtevka po določbi 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami; od tu ZOR) ne zadošča zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, ampak je treba izkazati dejansko korist toženke (ki se ni ugotavljala) in dejansko prikrajšanje tožnika (ki ga slednji ni dokazal). Posledično se ji zdijo odveč razglabljanja sodišča prve stopnje, da se je tožnik v stanovanje želel vrniti. Nadalje se pritožnica ne strinja z višino prisojene uporabnine, saj ta presega primerljivo najemnino za stanovanja v Ljubljani, čeprav je zadevno stanovanje v D.. Sodišče bi poleg tega moralo opraviti poizvedbe o višini najemnin za primerljivo stanovanje v L. in D., kot je to predlagala toženka; če bi te podatke sama predložila, bi namreč to ne bil objektivni dokaz, pač pa le njena trditvena podlaga. Končno opozarja še na utemeljenost svojega pobotnega ugovora. Ponavlja, da je zanj aktivno legitimirana, saj je ves čas pokrivala preživnino za njuno hčerko, ki jo je bil zavezan plačevati tožnik, zaradi česar je slednji neopravičeno obogaten. Tekom postopka je predložila dokazila o plačilu in višini preživnine, v ponovljenem postopku pa tudi specifikacijo pobotnega zahtevka, kot je to od nje zahtevalo sodišče. Sicer pa je tožnik prepozno (šele v vlogi z dne 4. 12. 2007) začel nasprotovati temelju te terjatve.

(3) Tožnik v odgovoru na pritožbo njenim razlogom nasprotuje in pritožbenemu sodišču predlaga, da naj jo zavrne, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje pa potrdi. Stroškov ne priglaša. (4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zunajzakonska zveza pravdnih strank prenehala meseca avgusta 1994, kot je to navedel tožnik. Te navedbe toženka niti ni prerekala, zato šteje za priznano in je ni treba dokazovati (214. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP (1)). Sodišče tudi ni vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo v drugi pravdi, pa čeprav med istima strankama. Za nasprotno stališče ni pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je dogovor med strankama o delitvi skupnih stroškov družine (tožnik odplačuje kredit za kupnino ter obnovo stanovanja, toženka pa krije stroške hrane, obleke in gospodinjstva) s prenehanjem njune zveze izgubil podlago, zato je takrat prenehal veljati (52. čl. ZOR). Ker je bilo med strankama že pravnomočno odločeno, da je delež vsake od njiju na tem stanovanju ½, je toženki utemeljeno naložilo, naj tožniku povrne polovico plačanih obrokov, ki so zapadli po prenehanju njune zunajzakonske skupnosti.

(6) Pritožnica pravilno opozarja, da je treba za utemeljenost zahtevka po 219. čl. ZOR (uporaba tuje stvari v svojo korist) izkazati korist na eni in prikrajšanje na drugi strani, spregleda pa, da je bilo tej zahtevi v konkretnem primeru zadoščeno. Ključnega pomena pri tem je ravno ugotovitev, ki jo pritožba smatra za nepomembno – namreč, da se je tožnik, potem ko se je iz stanovanja izselil, vanj želel vrniti, to pa mu je z zamenjavo ključavnice onemogočila toženka. Brez sleherne podlage je stališče, da je tožnik – solastnik stanovanja – z izselitvijo izgubil pravico do njegove nadaljnje uporabe, še posebej, ker je ravno toženka preprečila smoter njegove izselitve (realizacijo prodaje stanovanja). Če pa je toženka res (utemeljeno) želela zaščititi svoje stvari, bi to morala storiti na način, ki tožniku ne bi izključeval njegove pravice do uporabe solastnega stanovanja. Pritožnici nadalje ne koristi stališče sodne prakse, da verzijskega zahtevka ne utemeljuje zgolj neuporaba stvari s strani solastnika, saj je to stališče uporabljivo le v primerih, ko slednjemu uporabe nihče (izmed drugih solastnikov) ne brani. V situacijah, primerljivih obravnavani zadevi, je sodna praksa sprejela drugačno stališče: tisti, ki solastniku onemogoči uporabo stvari, mu mora plačati izgubljeno korist (ustrezen delež najemnine enakovredne nepremičnine), katere bistvo je ravno poseg v njegovo pravico do (so)uporabe nepremičnine v skladu z njegovim solastniškim deležem (1. odst. 14. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami, in Ur. l. RS, št. 50/2002, s spremembami; od tu ZTLR, oziroma 1. odst. 66. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002; od tu SPZ (2)).

(7) Tudi višina uporabnine je pravilno ugotovljena. Kot je nazorno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je podprta z izvedenskim mnenjem, drugačne višine pa toženka ni uspela dokazati. Edini dokazni predlog, ki ga je v zvezi s tem podala (poizvedbe sodišča pri nepremičninskih agencijah), je bil utemeljeno in obrazloženo zavrnjen. Pritožnica zmotno meni, da bi tako pridobljeni podatki, če bi jih sodišču predložila sama, predstavljali le njeno trditveno podlago. Takšno pravilo je teorija in sodna praksa sprejela glede mnenja izvedenca, ki ga angažira sama stranka (in ne sodišče), saj v tem primeru izvedenec ne ravna kot pomočnik sodišča, temveč kot pomočnik stranke. Listine s podatki, s katerimi razpolagajo nepremičninske agencije, ni mogoče enačiti z (zasebno pridobljenim) izvedenskim mnenjem. Ker gre za listinski dokaz, ki bi ga toženka lahko pridobila, je predložitveno breme na njej (226. čl. ZPP).

(8) Pritožbeno sodišče pa je po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) zasledilo, da je sodišče prve stopnje deloma napačno uporabilo materialno pravo (341. čl. ZPP). Čeprav je ugotovilo, da tožnik zaradi ravnanja toženke stanovanja ni mogel uporabljati od januarja 1996 do marca 2003, je uporabnino prisodilo tudi za obdobje od junija do decembra 1995, ko je tožnik stanovanje uporabljal. Posledično je bilo treba v tem delu pritožbi ugoditi in prisojeno uporabnino zmanjšati za 7 zahtevanih mesečnih zneskov, torej za (7 x 132,00 EUR) 924,00 EUR (5. alineja 358. čl. ZPP). Sodbo sodišča prve stopnje je bilo treba ustrezno spremeniti povsod tam, kjer se znesek uporabnine za prvo zahtevano obdobje nahaja, torej v 3. tč. izreka (znižata se zneska 7.920,00 EUR in 15.026,00 EUR) ter v 5. tč. izreka (znižata se zneska 7.920,00 EUR in 19.401,46 EUR). Z zavrnitvijo presežnega tožbenega zahtevka je tudi odpravljeno nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 354. čl. ZPP).

(9) Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo, da toženkina verzijska terjatev do toženca ne obstoji. Razmerje med obema roditeljema in otrokom glede preživnine je tristransko, pri čemer gre v razmerju med roditeljema za porazdelitev preživninskega bremena med njima, sorazmerno z njunimi možnostmi (79. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami; od tu ZZZDR). Kadar je omenjena porazdelitev določena s pravnomočno sodbo, za obdobje otrokove mladoletnosti veže tudi roditelja, pri katerem otrok živi (toženko). V tem obdobju ima namreč kot otrokov zakoniti zastopnik možnost od drugega roditelja (tožnika) izterjati že prisojeno preživnino oziroma zahtevati zvišanje preživnine, nima pa verzijskega zahtevka v smislu 133. čl. ZZZDR za povračilo dela izdatkov za preživljanje otroka. Takšen zahtevek lahko zoper drugega roditelja postavi le za obdobje polnoletnosti otroka, ko ga prejšnja sodna odločba o preživnini ne veže več (primerjaj pravno mnenje VS RS, objavljeno v Pravnih mnenjih 1/98, str. 7). Verzijski zahtevek pa bo utemeljen le ob nadaljnjem pogoju, da dolžnost preživljanja še obstaja (če se otrok redno šola, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti; 2. odst. 123. čl. ZZZDR).

(10) Pritrditi gre sodišču prve stopnje, ki toženki očita nesklepčnost pobotnega ugovora, ki ga je podala na naroku za glavno obravnavo z dne 6. 4. 2004. Iz njenih navedb ter prilog spisa (A 19, B 7, B8) je mogoče razbrati le, da uveljavlja plačila od 15. 8. 1997 do 15. 5. 2007, torej po tem, ko je bila tožniku s sodbo že naložena preživninska obveznost (ugotovitve, da je bila preživnina prvič določena s sodbo z dne 16. 9. 1996, pritožba ne izpodbija). Čeprav je toženka trdila, da se zneski nanašajo tudi za čas po polnoletnosti hčerke (29. 7. 2004), ni razvidno, ali je se je takrat njuna hčerka redno šolala ter kaj konkretno predstavljajo zatrjevana plačila, oziroma ali so bili ti izdatki potrebni. Toženka je dne 23. 11. 2007 po pozivu sodišča sicer vložila „specifikacijo pobotnega zahtevka“ (list. št. 178-179), v kateri pa na tu obravnavana vprašanja ni odgovorila. Tega ni storila niti, ko jo je v tej smeri izrecno opozoril tožnik v odgovoru na njeno specifikacijo z dne 5. 12. 2007. Nesprejemljivo je pritožničino stališče, da je tožnik s pravkar omenjeno vlogo prepozno nasprotoval temelju njene terjatve. Kot rečeno, toženka takrat niti ni navedla zadostnih trditev, ki bi utemeljevali temelj njenega zahtevka. Dokler stranka ne zadosti svojemu trditvenemu bremenu, ga ne more prevaliti na nasprotno stranko; dejstvo, ki (še) ni zatrjevano, (še) ne more biti prerekano. V položaju, ko stranka ne poda vseh navedb, ki bi utemeljevali njen zahtevek, ima sodišče načelno dolžnost, da jo v okviru materialnega procesnega vodstva na to pomanjkljivost opozori. Opisana dolžnost sodišča do toženke pa je v konkretnem primeru odpadla, saj jo je o pravno odločilnih dejstvih opozoril tožnik (3). Dodati je, da je bilo opozorilo tožnika izrecno in natančno, celo popolnejše, kot bi ga v konkretnem primeru opredeljevale meje 285. čl. ZPP. Če tožnik ne bi opozoril toženke, bi to moralo storiti sodišče prve stopnje, vendar na drugačen način. Opozorilo bi bilo v takšnem primeru splošnejše, podano predvsem kot vzpodbuda za navajanje odločilnih trditev v obliki vprašanj ali na drug ustrezen način, nikakor pa ne kot popolno in izrecno navodilo, katera odločilna dejstva naj toženka še navede. Upoštevati je namreč treba tudi dolžnost strank, da skrbno navedejo vsa dejstva in dokaze (4). Drugačno tolmačenje opisanega položaja bi lahko aktivnosti sodišča v pravdi približalo odvetniškim, kar je v nasprotju z ustavnim načelom o nepristranskosti sojenja (23. čl. Ustave Republike Slovenije, Ur. I. RS/I, št. 33/1991, s spremembami; od tu URS).

(11) Uradni preizkus obrestnega dela izpodbijane sodbe je razkril nadaljnjo zmotno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče je namreč z odločbo z dne 2. 3. 2006, št. U-I 300/04-25, razveljavilo določbo 1060 čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ), kolikor se je na njeni podlagi za zamudne obresti (iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ), ki tečejo po 1. 1. 2002, uporabljal 277. čl. ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To pomeni, da v konkretnem pravnem razmerju, o katerem bo pravnomočno odločeno šele s sodbo tukajšnjega Višjega sodišča, za zamudne obresti velja prepoved ultra alterum tantum. Zamudne obresti, ki so od zneskov 1.785,05 EUR oziroma 427.769,38 SIT ter 6.996,00 EUR oziroma 1.676.521,44 SIT (1., 3. in 5. tč. izreka) začele teči od 10. 6. 2000, so v času veljavnosti omenjene prepovedi (do 22. 5. 2007, ko je stopil v veljavo OZ-A) že presegle omenjeni glavnici. Del izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki omogoča nadaljnji tek omenjenih zamudnih obresti („do plačila“), je torej neutemeljen, zato ga je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo tako, da je tek obresti omejilo in tudi v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. čl. ZPP).

(12) Opisane spremembe izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje niso vplivale na njen stroškovni del. Toženka je bila v pravdi uspešna le v sorazmerno majhnem delu, še posebej, če se upošteva neuspešnost njenega pobotnega ugovora. Tudi po delni spremembi izpodbijanega dela sodbe velja, da zavrnilni del ni povzročil posebnih stroškov (3. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP). V stroškovno odločitev sodišča prve stopnje je bilo treba poseči le v obrestnem delu, saj je materialnopravno napačen. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti in ne morda že od dneva izdaje sodbe (5). Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in 6. tč. izpodbijane sodbe v obrestnem delu ustrezno spremenilo (5. alineja 358. čl. ZPP).

(13) Ker glede nespremenjenega dela izpodbijane sodbe pritožbeni očitki niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti, ustrezajoči izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje pa potrditi (353. člen ZPP).

(14) Tudi izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 3. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP. Ker je toženka s pritožbo v pretežnem delu propadla, sama nosi svoje pritožbene stroške.

(1) Tako pravilo je sicer dne 1. 10. 2008 izrecno vnesla novela ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), vendar je v sodni praksi že pred tem veljala ustaljena razlaga, da je neprerekane trditve treba vzeti za dejansko podlago sodbe.

(2) Primerjaj sodbo in sklep VS RS II Ips 85/97 z dne 21. 5. 1998 in sodbo VS RS II Ips 169/99 z dne 2. 12. 1999. (3) Betetto v: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 592. (4) Sodba VS RS II Ips 487/95 z dne 14. 9. 1995. (5) Primerjaj načelno pravno mnenje VS RS, objavljeno v Pravnih mnenjih 1/2006, str. 7.