Jedro

Na podlagi ocene dejanskih okoliščin, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba odšel s svojo enoto iz Slovenije v Črno Goro, kjer je ostal pet mesecev, vse do invalidske upokojitve, je izkazana ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje zakonskega pogoja dejanskega življenja v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik kot aktivni pripadnik jugoslovanske armade, po činu podpolkovnik, kot aktivna vojaška oseba s svojo enoto konec oktobra 1991 zapustil Slovenijo in odšel v ... V Slovenijo se je vrnil 7.4.1992. Ob tem dejstvu, da tožnik dejansko pet mesecev ni živel na ozemlju Slovenije, je ugotovila, da ne izpolnjuje enega od pogojev za pridobitev državljanstva RS po 40. členu zakona.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo, ker meni, da je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je sicer res konec oktobra 1991. skupaj s svojo enoto JLA zapustil Slovenijo, vendar sta bila še dva razloga njegovega odhoda. To so bili zdravstveni razlogi in s tem v zvezi pridobitev dokumentacije za invalidsko upokojitev ter nasvet in predlog pooblaščenih predstavnikov teritorialne obrambe RS, da je njegov umik v njihovem interesu. V nasprotnem primeru bi tožnik ostal v Sloveniji in izstopil iz aktivne službe v JLA že mnogo prej. Po odhodu iz Slovenije je bil hospitaliziran na kliniki v ... od 10.12. do 16.12.1991 in ponovno zdravstveno pregledan 30.1.1991. To je pomenilo ponovno čakanje na zdravstveno dokumentacijo za upokojitev. Do 14.3.1992 je prebival v Sloveniji in se 17.3.1992 ponovno zglasil v ..., da prevzame medicinsko dokumentacijo za upokojitev. Upokojitev je bila odobrena 2.4.1992. Tožnik poudarja, da je bil v obdobju od oktobra 1991 do 7.4.1992 večino časa v Sloveniji pri družini, tako je bival od 17.11.1991 teden dni, od 19.12.1991 dva tedna in od 2.2.1992 mesec dni. V dopolnitvi tožbe tožnik še predlaga zaslišanje treh prič, ki bi vedele povedati o okoliščinah, v katerih je odšel ob umiku JLA iz Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in še navaja, da se je tožnik v času, ko je bil odsoten iz Slovenije, res nekajkrat vrnil v Slovenijo, vendar so to bili le krajši obiski v času njegove približno petmesečne odsotnosti. Ne glede na to, da je tožnik kot razlog, zaradi katerega se je odločil, da kot aktivna vojaška oseba zapusti Slovenijo, navedel invalidsko upokojitev, je tožena stranka ocenila, da ne izpolnjuje enega od pogojev, ki jih določa zakon, saj kot državljan druge republike od 23.12.1990 dalje do izdaje odločbe ni ves čas dejansko živel v Sloveniji.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka dejansko stanje popolno ugotovila in tudi pravilno uporabila določbo 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 30/91-I). Po navedeni določbi lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Izpolnjena morata biti torej oba navedena pogoja. V obravnavani zadevi je sporno ali tožnik izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Sloveniji. Vsebina tega pojma v zakonu ni določno opredeljena, zato ga ugotavlja pristojni organ v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine, ki jih ugotovi v postopku. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe je bil v obravnavanem primeru tožnik dvakrat zaslišan in iz njegovih izjav, ki sta razvidni iz zapisnikov o zaslišanju izhaja, da je kot aktivni pripadnik bivše JA zapustil Slovenijo skupaj s svojo enoto konec oktobra 1991 in odšel v ..., kjer je ostal do 7.4.1992, to je do invalidske upokojitve. Na teh dejanskih okoliščinah je po presoji sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, kajti od poveljstva JA in službenih zadolžitev je bilo odvisno, kje bo tožnik dejansko živel in to ni bilo v Sloveniji, ampak v ... Razlogi, ki naj bi prispevali k tožnikovi odločitvi, da je odšel iz Slovenije, bodisi da so bili to zbiranje dokumentacije zaradi invalidske upokojitve, bodisi nasvet V.D., zaposlenega pri Teritorialni obrambi, ne morejo spremeniti te ugotovitve. Ravno tako tudi ne dejstvo, da je bil tožnik v času, ko je odšel iz Slovenije, dvakrat za nekaj dni na zdravljenju v bolnicah v ... in da je tudi večkrat prihajal k svoji družini v Slovenijo. Te okoliščine le še dodatno podpirajo pravilen zaključek, da je tožnik od konca oktobra 1991 dejansko živel zunaj Slovenije, kjer je tudi bil na zdravljenju in je prihajal v Slovenijo le na obiske, vse do invalidske upokojitve dne 2.4.1992. Tožnikovega predloga naj sodišče zasliši priče, ki bi izpovedovale o okoliščinah njegovega odhoda iz Slovenije, zaradi interesov teritorialne obrambe, sodišče ni upoštevalo. Sodišče v upravnem sporu praviloma odloča na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena zakona o upravnem sporu). Predloga za zaslišanje prič o okoliščinah tožnikovega odhoda iz Slovenije, ki naj bi bil v interesu teritorialne obrambe, tožnik v upravnem postopku ni navajal. Na zaslišanju dne 1.10.1993 je tožnik navedel, da se je za odhod iz Slovenije odločil po posvetovanju z V.D., ki je zaposlen pri Teritorialni obrambi. Na podlagi te izjave upravni organ ni izvajal dokazov, ker jo je očitno štel kot nepomembno, tožnik pa je tudi ni bolj konkretiziral in v ta namen ni predlagal dokazov. V sodnem postopku pa te navedbe in dokazi predstavljajo tožbeno novoto, ki je sodišče ne more upoštevati pri preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe. Po povedanem je tožena stranka utemeljeno ugotovila, da tožnik ni izpolnjeval pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, ker je dejansko živel drugje. Ker tako ni izpolnjen eden od pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona, je bila tožnikova vloga utemeljeno zavrnjena. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe sodišče ni zasledilo kršitev postopka in jih tožeča stranka tudi ne uveljavlja.

Glede na navedeno je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).