Jedro

Če gre za takšno adaptacijo, po kateri bo poseg presegel primere, ki so določeni v 4. členu Navodila o merilih za to, kaj se lahko šteje za objekte oziroma za posege v prostor, za katere po zakonu lokacijsko dovoljenje ni potrebno (Uradni list SRS, št. 27/85), mora investitor pridobiti lokacijsko dovoljenje in sama priglasitev del ne zadošča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo sedanjega tožnika zoper odločbo Upravne enote A z dne 12. 10. 2001, s katero je bilo odločeno, da se zavrne zahteva tožnika za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za gradnjo oziroma preureditev hleva na zemljišču s parc. št. 539/1 in 540 k.o. B. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec navaja, da odločitev organa prve stopnje temelji na ugotovitvi, da si mora investitor za priglašena dela pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje, z obrazložitvijo, da so dela v nasprotju z določili Odloka o določitvi pomožnih objektov v Občini Šenčur (Uradni vestnik Gorenjske, št. 1/00; v nadaljevanju odlok o pomožnih objektih), saj priglašena preureditev hleva v površini 48,76 m2 in gradnja dveh jam za gnojevko v velikosti 95,5 m2, presega z odlokom določeno največjo dovoljeno tlorisno površino hlevov (30 m2) in gnojnih jam (50 m2), ki se lahko štejejo za pomožne objekte, za katere zadostuje priglasitev del po odloku o pomožnih objektih. Toženec v nadaljevanju navaja, da je iz tožnik dne 26. 6. 2001 vložil vlogo, s katero je priglasil preureditev obstoječega hleva na predmetnem zemljišču, k tej vlogi pa je priložil še tehnološko tehnični projekt preureditve hleva, ki ga je v maju 2001 izdelal Oddelek za zootehniko pri Inštitutu za mlekarstvo na Biotehnični fakulteti. Iz opisa del k vlogi priloženem projektu med drugim izhaja, da namerava investitor podaljšati obstoječi hlev, ki je širok 10,6 m in dolžine 11,10 m, za 4,6 m po celi širini obstoječega hleva in sicer tako, da se za povečanje hleva izkoristi oba silosa in predprostor na čelni strani hleva. Na začelju hleva, na mestu, kjer je sedaj gnojišče z gnojnično jamo, pa je predvidena gradnja dveh nepropustnih jam za zbiranje gnojevke, skupne kapacitete 224 m3 ter skupne širine 10,6 in dolžine 9m. Predvidena je tudi odstranitev prizidane stare mlekarnice na sprednji strani hleva v velikosti 1,8 x 2,8 m, medtem ko naj bi zemljišče ostalo nepozidano. Navedeni obseg del po presoji toženca nedvomno kaže, da naj bi se s priglašenimi deli povečala tlorisna površina obstoječega hleva za cca 50 m2, hkrati pa je predvidena še gradnja nepropustne jame za gnojevko v tlorisni površini 95 m2. Take gradnje pa odlok o pomožnih objektih zgolj s priglasitvijo del ne dopušča, zato je bila po mnenju toženca odločitev organa prve stopnje, ko je tožnikov zahtevek zavrnil, utemeljena. Toženec v nadaljevanju smiselno navaja, da bi bila gradnja, ki jo namerava izvajati tožnik, tudi v nasprotju z določbo 1. dostavka 51. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), ki med drugim določa, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno, če se ne spremeni vertikalni in horizontalni gabarit objekta in njegov izgled in če se z adaptacijo ne posega v konstrukcijske elemente objekta. Ker tožnik v spornem primeru torej namerava spreminjati horizontalni gabarit obstoječega objeta, bi se s tem posegalo tudi v konstrukcijske elemente objekta, spremenil pa bi se tudi njegov izgled, zato za tak poseg v objekt priglasitev del, v smislu 51. člena ZUN, nedvomno ne zadostuje.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in navaja, da toženec v bistvu pritrjuje njegovim navedbam, da priglašena dela dejansko pomenijo adaptacijo že obstoječega objekta in bi jo bilo treba iz tega razloga presojati kot celoto, v smislu 1. odstavka 51. člena ZUN. V nadaljevanju toženec kot organ druge stopnje to presojo opravi sam, kjer smiselno ugotavlja, da zaradi preobsežnih sprememb priglašenih del ni mogoče šteti med adaptacije, za katere zadostuje priglasitev v smislu 3. alinee 1. dostavka 51. člena ZUN. Tožnik meni, da taka presoja toženca po vsebini ni popolna oziroma ni zadosti temeljita. Ko je toženec ugotovil, da upravni organ prve stopnje tožnikove vloge za priglasitev ni obravnaval v smislu ustreznih materialnih predpisov, bi po mnenju tožnika moral odločbo organa prve stopnje odpraviti in mu zadevo vrniti v dopolnitev postopka in v ponovno odločanje. Saj bi organ prve stopnje šele v ustrezno dopolnjenem postopku lahko natančno ugotovil, ali in v kolikšni meri se z nameravano adaptacijo posega v obstoječe stanje objekta. Šele po tako izvedenem in dopolnjenem postopku bi lahko organ prve stopnje ugotovil, kakšna vrsta dovoljenja je za adaptacijo sploh potrebna, in bi temu ustrezno tudi odločil o tožnikovi vlogi. V zvezi z navedenim tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno zlasti vprašanje, ali za posege v objekt in v prostor, ki jih namerava izvajati tožnik, zadostuje priglasitev del ali ne. Po vpogledu v izpodbijano odločbo in v podatke iz predloženih upravnih spisov ugovori tožnika sodišču ne vzbujajo dvoma o tem, da je toženec v zadevi odločil v skladu s predpisi, ki jih v izpodbijani odločbi tudi citira. ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01) loči posege v prostor na tiste, za katere je potrebno lokacijsko dovoljenje in tiste, za katere zadošča priglasitev del. Po določbi 2. odstavka 62. člena ZUN pristojni upravni organ za urejanje prostora dovoli priglašena dela, če ugotovi, da za nameravana dela po tem zakonu oziroma po občinskem odloku zadostuje priglasitev ter da dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Navedeni postopek, ki se začne po priglasitvi del in konča z odločbo o dovolitvi priglašenih del, pomeni izjemo od pravila, ki ga vsebuje 50. člen ZUN, torej da si mora investitor za graditev objekta pridobiti lokacijsko dovoljenje. Kot izjemo teh določb zato ni mogoče širše uporabljati, kot to sicer izhaja iz zakonske ureditve. Za graditev pomožnih objektov ni potrebno lokacijsko dovoljenje, če tako predpiše lokalna skupnost, ki tudi določi vrsto, namen, največjo velikost in način gradnje teh objektov, upoštevajoč pri tem še izvršilni predpis pristojnega ministrstva ( 2. in 3. odstavek 51. člena ZUN). Če je kot pomožni objekt s takim predpisom določen posamezen objekt z določeno največjo velikostjo, ni mogoče objekta, ki presega največjo določeno velikost pomožnega objekta, še vedno šteti za pomožni objekt. V tej zadevi velja to za gradnjo nepropustnih jam za zbiranje gnojevke v velikosti 95,5 m2, ki jih namerava graditi tožnik, medtem ko je po odloku o pomožnih objektih dopustna gradnja gnojne jame le do velikosti 50 m2. Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženca, da pri povečanju hleva ne gre za dela, za katera bi zadostovala zgolj priglasitev. Toženec ugotavlja in tudi ni sporno, da namerava tožnik podaljšati obstoječi hlev za 4,6 m oziroma v površini za 48,76 m2. Tak poseg v objekt tudi po presoji sodišča kaže na to, da gre za izvedbo takih del, ki presegajo dela, za katera zadostuje zgolj priglasitev del. Dejstvo namreč je, da bi se zaradi del, ki jih namerava izvajati tožnik, spremenila zunanjost, zmogljivost in velikost obstoječega objekta, kar pa ni več adaptacija v smislu 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZUN. Hkrati bi se s predvidenimi deli posegalo tudi v konstrukcijske elemente objekta, kar pomeni, da iz tega razloga v spornem primeru ne bi šlo za adaptacijo po 4. členu Navodila o merilih za to, kaj se šteje za objekte oziroma posege v prostor, za katere po zakonu ni potrebno lokacijsko dovoljenje in kaj se šteje za pomožne objekte (Uradni list SRS, št. 27/85), za katero bi zadostovala priglasitev del. Kadar pa gre za takšno adaptacijo, po kateri bo poseg presegel primere, ki so določeni v 4. členu navedenega navodila, mora investitor pridobiti lokacijsko dovoljenje in sama priglasitev del ne zadošča. Po obrazloženem je bila odločitev toženca pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato tožnik v tem upravnem sporu ni mogel uspeti. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).