Jedro

Kršitev osebnostne pravice je tožnica konkretizirala izključno z navedbami, da so toženci z žaljivimi in neresničnimi navedbami posegli v njeno čast in dobro ime. Zato je bistveno, da pojasnjeni komentar o spornih zasebnih interesih, v okviru katerega je tožnica primeroma omenjena, temelji na resničnih dejstvih in da, čeprav v kontekstu celotnega letaka dobi nekoliko negativno konotacijo, ne odraža namena zaničevanja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da so prvo tožena stranka (v nadaljevanju prvi toženec), drugo tožena stranka (v nadaljevanju drugi toženec) in tretje tožena stranka (v nadaljevanju tretji toženec) dolžne v roku 15 dni solidarno na lastne stroške objaviti opravičilo: "V letaku X. Z naslovom Y je bila A. B. neupravičeno omenjena v zvezi s kritiko lokalne politike. Gospe A. B. se iskreno opravičujemo in preklicujemo vse navedbe v zvezi z njo, ker so neresnične. A. Š., R. Č., P. P.", in sicer na letakih, v časopisih K., D. in N.; da so dolžni v roku 15 dni na lastne stroške naročiti objavo sodbe v obsegu uvoda in izreka v časopisih K., D. in N., dokazilo o naročeni objavi pa poslati pooblaščenki tožnice; da so ji dolžni plačati 6.300,00 EUR odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sodbe dalje. S sklepom z dne 19.11.2012 je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnica dolžna tožencem v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.195,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodičnih napotkov 8. člena ZPP, temveč je dokaze selektivno izbiralo ter jih obravnavalo enostransko in v korist tožencev. Občinska problematika spreminjanja namembnosti kmetijskih zemljišč, povezana z nepravilnim delom župana, na katero so se sklicevali toženci, v obravnavani zadevi ni relevantna in je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Napačno je ocenjena vsebina spornega letaka, ki posega v osebnostne pravice tožnice. Pri presoji pomena letaka je sodišče prve stopnje napačno tehtalo med osebnostnimi pravicami tožnice in pravico lokalne skupnosti do obveščenosti. Občinski prostorski plan je javna listina, tožnica pa nanj in na delo župana ni imela vpliva. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj bi morala biti lokalna javnost z letakom obveščena o dejstvu, da je tožnica legalno dosegla spremembo svojih kmetijskih zemljišč v stavbne parcele. Iz sodbe ne izhaja nobena nepravilnost na strani tožnice v tem postopku in tudi toženci je niso konkretizirano zatrjevali. Na nepravilnosti so namigovali v dvoumnih zapisih letaka, s čimer so nadaljevali tudi v pripravljalnih vlogah, ko so omenjali sporne zasebne interese in neplačan komunalni prispevek ter preobsežno pozidavo. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo tožencem, da jih je kot občinske svetnike v letaku skrbela samo pozidava kmetijske zemlje v občini, in dejstva, da so jo v letaku izpostavili z imenom, ji očitali njene sporne zasebne interese in v zvezi z njo namigovali na neplačilo komunalnega prispevka, napačno ni ocenilo kot kršitev njenih osebnostnih pravic. Do tožničinih trditev o vzrokih, ki so tožence vodili k sestavi letaka, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Toženci so jo v letaku namerno očrnili iz nevoščljivosti in zaradi nabiranja političnih točk. Drugemu tožencu, ki je tudi sam deloval z zasebnimi interesi, namreč ni uspelo doseči spremembe namembnosti, kar izhaja tudi iz njegove izpovedi. Ob upoštevanju navedenega pa ni mogoče šteti, da so pri pisanju letaka toženci delovali zgolj politično kot svetniki. Ugotovitev, da je bil letak oblikovan na podlagi nepravilnosti pri sprejemu občinskega prostorskega načrta, je napačna. Ni pojasnjeno, kakšna je bila tožničina vloga v postopku sprejemanja občinskega prostorskega načrta in zakaj naj bi napake župana utemeljevale osebni napad na tožnico. Neustrezno občinsko upravljanje z zemljišči je tožencem služilo le za fasado pri napadu na tožnico. Vedeli so, da občinske prostorske načrte potrjuje pristojno ministrstvo in da tožnica na ves postopek ni imela vpliva. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj svoje skrbi glede pozidave kmetijskih zemljišč niso mogli izraziti zgolj z omembo lokacije. Lahko bi pokazali na problem v prostoru, ne da bi hkrati izvedli tudi osebni napad na tožnico. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo zavistnega ozadja pri pisanju letaka, kaže na njegovo pristranskost. Enako je mogoče zaključiti, ker je sodišče prve stopnje zavzelo nedopustno stališče, da je tožnica takšno izpostavljenost najmanj mogla pričakovati. Ni upoštevalo, da iz njene izpovedi izhaja, da je po poklicu gospodinja in torej ni javna oseba, ki se jo lahko javno kritizira, da je kot lastnica parcel vložila običajno vlogo za spremembo namembnosti in z njo uspela, kot mnogi lastniki pred njo, ter da je nato svojo zemljo prodala, ker ni imela namena graditi (zato ni bila zavezana za plačilo komunalnega prispevka, na kar se namiguje v letaku). Sodišče prve stopnje ji tudi samo očita sporne interese, ki pa jih ne argumentira. Tožnica ni nikoli trdila, da lahko vsak občan v V. spremeni namembnost svoje parcele ne glede na lego in občinski prostorski načrt, sodišče prve stopnje pa je sledilo tožencem, ki postopek spremembe namembnosti očitno razumejo kot pravico slehernika. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje zaslišalo pričo S. C., poleg tega ni upoštevalo njene izpovedi, da tudi po zamenjavi župana ni uspela spremeniti namembnosti svoje parcele in da je za tožnico izvedela šele iz letaka. Tožnica je trdila, da je bil dvoumno sestavljen letak med ljudmi razumljen, kot da tožnica ni plačala komunalnega prispevka. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje verjelo izpovedbama tožencev, ki sta to zanikala, drugih dokazov pa ni ocenilo. Posledično ni opravilo suverene ocene letaka, ki bi upoštevala tudi negativno razumevanje občanov. Čeprav je sodišče prve stopnje pritrdilo tožnici, da gre v letaku za negativno konotacijo, je to tožencem dovolilo v okviru njihovega političnega delovanja. Takšno stališče ni sprejemljivo, saj ni mogoče dovoliti, da bi politiki žalili nedolžne ljudi s podtikanji in namigovanjem na neresnična dejstva in pri tem ostale ljudi spravljali v jezo in zavist, še zlasti zato, ker se tožnici hkrati ne očita povezava z županom. Sodišče prve stopnje se je nekritično oprlo in skoraj v celoti povzelo izpovedi obeh tožencev, da nista imela namena užaliti in zaničevati tožnice, čeprav bi moralo samo presoditi vsebino letaka. Napačno je ocenjena vloga tretjega toženca, ki naj letaka ne bi sestavil, je pa na njem njegov podpis. Odločilno za pasivno legitimacijo tretjega toženca je, da je na letaku naveden kot avtor in da se od letaka ni nikoli distanciral, saj se na poziv za preklic in opravičilo ni odzval. Tako je vztrajal pri neresnični vsebini in se še naprej predstavljal kot avtor. Ker je bilo na letaku več avtorjev, so ga občani sprejeli kot bolj verodostojnega. Na ta dejstva je tožnica posebej opozorila z vlogo z dne 26.8.2010, sodišče prve stopnje pa se do njih ni opredelilo. Hkrati izpostavlja izjavo tretjega toženca, da je moralno sporno, da je toliko kmetijske zemlje zazidljive. Na podlagi ugotovljenih dejstev je napačno ocenjeno, da tožnica ni utrpela pravno priznane škode, ker je napačno upoštevano, da je njena družina s svojimi podjetji redno poslovala z občino V. Navedena okoliščina ni relevantna za oceno, ali je tožnici nastala pravno priznana škoda. Bistveno je, da tožnica še vedno ni prebolela žalitve iz letaka in da še vedno uporablja pomirjevala.

3. Zoper sklep o stroških se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da tožencem naloži povrnitev vseh njenih pravdnih stroškov. Navaja, da je stroškovna odločitev nepravilna zaradi nepravilne zavrnitve tožbenega zahtevka.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Materialnopravno podlago spora je pravilno in obširno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Varstvo osebnostnih pravic posameznika zagotavlja že 35. člen Ustave RS. Pravno podlago za presojo pravice do denarne odškodnine zaradi razžalitve časti in dobrega imena predstavlja prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pravno podlago tožbenega zahtevka za objavo sodbe pa predstavlja 178. člen OZ. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da navedbe v letaku ne kršijo tožničine osebnostne pravice do časti in dobrega imena.

6. Sodišče prve stopnje je vsebino letaka pravilno ocenilo. Pravilno je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, ki so potrebna za presojo, ali sta prvi in drugi toženec z navedbami v letaku posegla v čast in dobro ime tožnice. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z metodičnimi napotki iz 8. člena ZPP, je torej vestna, skrbna in analitično sintetična, zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje ni zgolj nekritično sledilo navedbam in izpovedim tožencev, kot to neutemeljeno navaja pritožba. Prepričljivo dokazno podlago so sodišču prve stopnje nudili tudi vsebina letaka, izpovedi prič in listinska dokumentacija. Izpoved priče S. C. o številnih neuspešnih zaprosilih drugih občanov za spremembo namembnosti njihovih veliko manjših zemljišč, za njihove lastne potrebe oziroma potrebe njihovih družinskih članov, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo, saj je bila navedena priča predlagana tudi kot dokaz navedene okoliščine. Njena izpoved o tem, da tudi po zamenjavi župana ni uspela spremeniti namembnosti svoje parcele in da je za tožnico izvedela šele iz letaka, ni relevantna oziroma ni v prid tožnice, zato pritožba neutemeljeno opozarja na ta del izpovedi. Poleg tega gre pri izpostavljenih okoliščinah za posamezna indična dejstva, ki spadajo v polje proste dokazne ocene sodišča. Dokazna ocena je tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo tudi sklicuje.

7. Letak, ki je vseboval navedbe, za katere tožnica zatrjuje, da posegajo v njeno čast in dobro ime, je bil oblikovan na podlagi dejstva, da se je osnutek občinskega prostorskega načrta v času županovanja P. oblikoval, ne da bi se vpogled v osnutek omogočil vsem takratnim svetnikom, med njimi tudi tožencem. Namenjen je bil seznanitvi občanov z nepravilnostmi pri pripravi občinskega prostorskega načrta. Tožnica je bila v letaku omenjena v zvezi s kritiko lokalne politike. V to pritožbeno sodišče ne dvomi, saj navedeno izhaja iz vsebine samega letaka, kot tudi iz prepričljive izpovedi tožencev. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da občinska problematika spreminjanja namembnosti kmetijskih zemljišč v obravnavani zadevi ni relevantna. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tehtanje, ali je poseg v osebnostne pravice zahteval upravičen interes javnosti, da je obveščena o določenem dejanju ali dogodku, treba opraviti, ko do zatrjevane kršitve osebnostne pravice pride po sredstvu javnega obveščanja.

8. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta prvi in drugi toženec oblikovala letak, ki vsebuje sporne navedbe, v okviru političnega delovanja kot občinska svetnika. Za takšen zaključek je imelo prepričljivo dokazno podlago ne le v izpovedih tožencev, temveč tudi v izpovedi priče F. S. ter zlasti ob upoštevanju vsebine letaka. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje tožencem nekritično sledilo, zato niso utemeljeni. Z zaključkom, da je bil letak namenjen seznanjanju občanov z nepravilnostmi in načinom delovanja župana pri pripravi občinskega prostorskega načrta, je sodišče prve stopnje ugotovilo nasprotno od tistega, kar je zatrjevala tožnica. S tem se je posredno opredelilo tudi do tožničinih trditev, da so toženci pri sestavi letaka tožnico namerno očrnili iz nevoščljivosti in zaradi nabiranja političnih točk. Okoliščina, da je bila tožnica v letaku posebej izpostavljena, v povezavi z dejstvom, da drugemu tožencu v nasprotju s tožnico ni uspelo doseči spremembe namembnosti svojega zemljišča, ne omogoča zaključka, ki ga ponuja pritožba, to je, da je šlo izključno za napad na tožničino osebo. Tožnica je bila v letaku izpostavljena kot lastnica velike površine kmetijskega zemljišča, za katerega je bila dosežena sprememba namembnosti v času županovanja P, in na katerem je novi lastnik zgradil številne hiše, v primerjavi s številnimi neuspešnimi zaprosili drugih občanov za spremembo namembnosti njihovih veliko manjših zemljišč za njihove potrebe oziroma za potrebe njihovih družinskih članov in ne za potrebe gradnje strnjenih naselij. Omenjena je bila tudi kot lastnica 7.600 m2 velike parcele, za katero je bila v novem predlogu občinskega prostorskega načrta predvidena sprememba namembnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za resnična dejstva. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo razloge, zaradi katerih je bila tožnica v letaku, ki je bil namenjen seznanjanju občanov s problematiko sprejemanja občinskega prostorskega načrta in spreminjanja namembnosti zemljišč, lahko posebej izpostavljena. Ob upoštevanju, da predstavlja sprememba namembnosti iz kmetijskega v zazidljivo zemljišče že sama po sebi pomembno dogajanje v lokalni skupnosti, kar velja še v večji meri, ko gre za veliko površino zemljišča in ko navedeni spremembi sledi gradnja stanovanjskega naselja, se pritožbeno sodišče strinja, da so bila s tožnico povezana in resnična dejstva lahko predmet presoje lokalne javnosti.

9. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je na navedenih resničnih dejstvih temeljila tudi v letaku izražena vrednostna sodba, da v županovi politiki prevladujejo sporni zasebni interesi vedno enih in istih ljudi, pri čemer se primeroma poimensko omenja tožnica. V razlogih sodbe so sporni zasebni interesi, ki se omenjajo v letaku, podrobno in pravilno pojasnjeni. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bil izraz sporen zasebni interes uporabljen v kontekstu kritike delovanja župana P., v mandatu katerega je bila tožnici že odobrena sprememba namembnosti njenega zemljišča, ki ga je tožnica kasneje prodala za gradnjo stanovanjskega naselja, čeprav je šlo pri izvedenih spremembah namembnosti kmetijskih zemljišč v zazidljiva po ugotovitvah Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za nepotreben in neprimeren poseg v prostor. Sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo razloge, zaradi katerih je bila tožnica v letaku, ki je obravnaval problematiko sprejemanja (novega) občinskega prostorskega načrta, lahko poimensko izpostavljena in pritožbeno sodišče se z njimi strinja ter se nanje v celoti sklicuje. Opisano preteklo dogajanje v povezavi z dejstvom, da zaprosilom številnih drugih oseb za spremembo namembnosti bistveno manjših zemljišč občina ni bila naklonjena, ter ob upoštevanju, da je bilo s strani tožnice in njene družine tedaj vloženih večje število še neobravnavanih pobud, med drugim tudi za parcelo v izmeri 7.600 m2, so razlogi, iz katerih je bila tožnica v letaku lahko izpostavljena z imenom in priimkom, v okviru obravnavanja aktualne občinske problematike spreminjanja namembnosti zemljišč. S slednjo se ima lokalna javnost nedvomno pravico seznaniti. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da toženci in posledično tudi sodišče prve stopnje tožnici, ki je po poklicu gospodinja, ne očitajo konkretnih nepravilnosti v postopku spreminjanja namembnosti zemljišč oziroma konkretne povezave z županom, ne utemeljuje drugačnega sklepa.

10. Velja pojasniti, da je kršitev osebnostne pravice tožnica konkretizirala izključno z navedbami, da so toženci z žaljivimi in neresničnimi navedbami posegli v njeno čast in dobro ime. Zato je bistveno, da pojasnjeni komentar o spornih zasebnih interesih, v okviru katerega je tožnica primeroma omenjena, temelji na resničnih dejstvih in da, čeprav v kontekstu celotnega letaka dobi nekoliko negativno konotacijo, ne odraža namena zaničevanja. O tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo zlasti ob upoštevanju v letaku uporabljenih izrazov in konteksta, v katerem so bili uporabljeni. Navedbe o tožnici, kolikor gre za trditve o dejstvih, pa so resnične in so dane v kontekstu osvetlitve problematičnosti dotedanje politike spreminjanja namembnosti zemljišč. Z njimi zato toženca nista prestopila meja dovoljene kritike ravnanja oseb v zadevah, glede katerih ima lokalna javnost interes, da se z njimi seznani in da se do njih opredeli.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da navedba v letaku, da za naselje 21 hiš občini ni bil plačan komunalni prispevek, ne vsebuje navedbe o tem, da bi ga morala plačati tožnica. Že iz tega razloga razžalitev tožničine časti in dobrega imena v zvezi s to navedbo ni podana. Da navedb o neplačilu komunalnega prispevka občini ni mogoče povezati s tožnico, je sodišče prve stopnje zaključilo predvsem ob upoštevanju vsebine letaka, dodatno pa tudi ob upoštevanju izpovedi tožencev. Ker v letaku ni izrecno navedeno, da bi komunalni prispevek morala plačati tožnica in ker je tožnica izrecno omenjena kot nekdanja lastnica zemljišča, na katerem je po prodaji zraslo naselje 21 hiš, očitkov o neplačilu komunalnega prispevka tudi po presoji pritožbenega sodišča objektivno ni mogoče povezati s tožnico.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje štelo, da pasivna legitimacija tretjega toženca ni podana. Odločilno je, da tretji toženec ni sodeloval pri sestavi letaka, na katerem je bil naveden kot eden izmed avtorjev, in z njegovo vsebino tudi ni bil seznanjen. Okoliščina, da se toženec po seznanitvi z vsebino letaka od nje ni distanciral, ne vzpostavlja njegove pasivne legitimacije, saj je zatrjevana škoda tožnici nastala že z objavo letaka oziroma z njegovim posredovanjem v vsako gospodinjstvo, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tako ne drži niti pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih navedb, s katerimi je utemeljevala pasivno legitimacijo tretjega toženca.

13. Ker že iz navedenih razlogov ni mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do navedb, s katerimi pritožba nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnici ni nastala pravno priznana škoda. 14. Opredeljevanje do vprašanja škode je v obravnavanem primeru odveč.

14. Tožbeni zahtevek je bil utemeljeno v celoti zavrnjen, zato je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, vsebovana v izpodbijanem sklepu, da je tožnica dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti tožencem vse pravdne stroške.

15. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženci sami krijejo stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).