Jedro

Če se v postopku zaradi vznemirjanja lastninske pravice stranka ne strinja z ugotovljeno mejo med parcelami, kot izhaja iz katastrskih podatkov geodetske uprave, lahko vloži predlog za ureditev meje v nepravdnem postopku. Dokler v drugem postopku ni ugotovljena drugačna meja, se uporabijo takšni uradni podatki.

Samopomoč je oblika posestnega varstva. Za presojo, ali ravnanje toženca, ki je izruval ograjo na tožnikovi parceli, predstavlja dopustno samopomoč, je zato bistveno, ali je bil v svoji posesti moten ter ali so izpolnjeni pogoji iz 31. čl. SPZ, ne pa, ali je tožnik postavil ograjo v skladu z upravnopravnimi predpisi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika na parc. št. 553 k.o. C., predvsem pa je dolžan opustiti odstranjevanje količkov in žic električnega pastirja ter rezanje žic na zahodni strani tožnikove parcele ob poti. Tožencu je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožnika.

Pritožbo zoper takšno odločitev je vložil toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007- UPB3 s spremembami, ZPP), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da je količke električnega pastirja, ki so bili od poti oddaljeno manj kot 0,5 m, odstranil zato, ker so predstavljali nevarnost za mimoidoče. Zatrjuje, da je električni pastir postavljen v nasprotju Pravilnikom o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Ur. l. RS, št. 114/03), pri čemer se sklicuje na 6., 20. in 23. člen, zato je nasprotna ugotovitev sodišča napačna. Ker je ravnanje tožnika, ki je električnega pastirja v nasprotju s pravilnikom postavil preblizu poti, protipravno, je poseg toženca kot oblika samopomoči povsem upravičen. Iz priloženih fotografij je razvidno, da je tožnik z nasipavanjem gramoza pomaknil pot v levo v toženčevo parcelo, kar je sicer zanikal. Tožnik tako ni govoril resnice, sodišče pa mu je vseeno verjelo. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe priče B. E., iz katere izhaja, da so električni pastir postavili čez pot. Meni, da priča F. R. ni verodostojna. Ni namreč vedel, da je od leta 1953, ko je nazadnje kosil na tej parceli, tožnik pot prestavil za več kot 1 m, niti ni natančno opredelil, kje je kosil, poleg tega je izjavo podal v sodni dvorani in ne kraju samem. Tožnik je lagal, ko je zatrjeval, da je betonske količke postavil na mesto, kjer so bili nekdaj leseni količki. Ker je bil v postopku nedobroveren, sodišče ne bi smelo odločiti v njegovo korist. Sodišču očita, da ni odločilo o predlogu za prekinitev postopka in določitev meje v nepravdnem postopku, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev postopka. Končno navaja še, da zanašanje na katastrsko mejo, kot jo je ugotovil izvedenec, ni zanesljivo, saj se ta ne ujema z uživalno mejo, zato bi bilo smotrno upoštevati predlog za sodno določitev.

Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na določbo 99. čl. Stvarnopravnega zakonika (Ur. list RS, št. 87/2002, SPZ), ki v obravnavani zadevi predstavlja materialnopravno podlago zahtevka, je bistveno vprašanje, ali je tožnik lastnik zemljišča, na katerem je prišlo do vznemirjanja, ter ali ravnanje toženca predstavlja protipravno vznemirjanje.

Medtem ko sam poseg toženca v tožnikovo parcelo 553 k.o. C. med strankama ni bil sporen, saj je toženec priznal, da je 11.4.2007 in 3.5.2007 izruval količke in prerezal žico okrog tožnikove parcele, pa je bilo sporno, kje poteka meja med tožnikovo parcelo 553 in toženčevima parcelama 552 in 555/3, vse k.o. C.. Oba sta namreč zatrjevala, da količki z ograjo stojijo na njegovi parceli. Sodišče prve stopnje je navedeno dejstvo pravilno ugotavljalo s pomočjo izvedenca geodetske stroke, ki je na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra in meritev na kraju samem ugotovil, da se količki in ograja po celotni dolžini nahajata na tožnikovi parceli 553 k.o. C. (glej skico terenskih meritev na list. št. 29 in 53a spisa). Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenca, ki ima s tega področja ustrezno strokovno znanje. Glede na očitke toženca, na katere je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, da katastrska meja ni ustrezno izhodišče, saj se ne ujema z mejo, do katere stranke zemljišče uživajo v naravi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se pri varstvu lastninske pravice le ugotavlja obstoječa meja. Če se toženec z ugotovljenim potekom meje ne strinja, lahko sproži nepravdni postopek za ureditev meje (131. in nasl. čl. Zakona o nepravdnem postopku, Ur. list 30/1986 s spremembami, ZNP), v katerem bo lahko odločilno, do kje stranki dejansko uživata zemljišče (kriterij zadnje mirne posesti, 4. odst. 77. čl. SPZ). Dokler pa v drugem postopku ni ugotovljena drugačna meja, se uporabijo uradni podatki Geodetske uprave. Vprašanje, kako bo meja določena v (morebitnem) nepravdnem postopku (iz podatkov v spisu namreč ne izhaja, da bi bil takšen predlog sploh vložen), na odločitev v tej zadevi ne vpliva. Prekinitev postopka do sodne odločitve o ureditvi meje, kot jo je predlagal toženec, zato ni potrebna. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki ni sledilo predlogu (do njega se je opredelilo v obrazložitvi sodbe, glej 3. odstavek na strani 2), ne predstavlja zatrjevane procesne kršitve po 1. odst. 339. čl. ZPP.

Posestno varstvo, do katerega bi bil toženec upravičen, če bi ga postavljena električna ograja ovirala pri vožnji s traktorjem po poti ob žici, se praviloma uveljavlja po sodni poti (tožba zaradi motenja posesti, 32. čl. SPZ), samopomoč pa predstavlja izjemo, ki jo je treba razlagati restriktivno. Dopustna je le pod pogoji, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna in da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost (31. čl. SPZ). Toženec bi po stališču pritožbenega sodišča lahko (zgolj) prestavil ograjo v notranjost tožnikove parcele 553 k.o. C., ne pa izruval količke in poškodoval žico, zato njegovo ravnanje ni bilo ustrezno.

Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vožnja mimo pastirja še vedno mogoča, česar pritožba niti ne izpodbija, pa toženec v posesti poti pravzaprav ni bil moten in toženčevo sklicevanje na samopomoč že zato ne more biti uspešno.

Glede na to, da je samopomoč namenjena varstvu (motene) posesti, ne pa sankcioniranju obstoječega stanja, ki je v nasprotju z upravnimi predpisi, za odločitev ni bistvenega pomena, ali je tožnik postavil ograjo v skladu s pravilnikom, na katerega se sklicuje pritožba.

Pritožbeno stališče, da je toženec upravičeno odstranil ograjo, ker je bila postavljena v nasprotju s pravilnikom, je zato pravno zmotno. Za takšno ravnanje so namreč predvidene druge sankcije (na upravnem področju). V kolikor bi električna ograja predstavljala (večjo) nevarnost za okolico (česar izvedeni dokazni postopek ni potrdil), bi bil zoper tožnika mogoče uveljavljati zahtevek na odstranitev škodne nevarnosti (133. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. list RS, št. 83/2001, OZ). Ravnanje toženca, ki je sam odstranil ograjo, je samovoljno in kot takšno nedopustno, saj je v pravno urejeni državi samovolja kot oblika reševanja sporov izključena.

Vprašanje, ali je tožnik ograjo in pot (z nasipanjem gramoza) v preteklosti prestavil nekoliko bolj v levo, v obravnavani zadevi ni odločilno, enako kot tudi ne vprašanje, ali so toženčevi predniki kdaj kosili na delu tožnikove parcele 553 k.o. C., na katerem danes stoji ograja. Pritožbeni očitki glede dokazne ocene prič B. E. in F. R., ki sta izpovedala o teh dejstvih, zato ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča. Glede na ugotovitev sodišča, da se količki in ograja nahajata na tožnikovi parceli, ravnanje toženca, ki jih je izruval, pa ni mogoče opredeliti kot (dopustno) samopomoč, je odločitev sodišča prve stopnje, ki mu je v bodoče to prepovedalo, materialnopravno pravilna. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju ni zagrešilo procesnih kršitev, ki jih zatrjuje pritožba, in tudi ne tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo (353. čl. ZPP).

Stroška odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za potreben strošek, saj ni v ničemer prispeval h hitrejši rešitvi zadeve, zato jih nosi tožnik sam (155. čl. ZPP).