Jedro

Sodišče se strinja, da z zavrnitvijo zahteve za verifikacijo tožeča stranka ni pridobila nobene pravice ali pravne koristi. Vendar pa mora v takih primerih vlagatelj izkazati, da sta se relevantno dejansko stanje ali ustrezna pravna podlaga spremenila. Tega pa tožeča stranka tudi po presoji sodišča ni izkazala.

Zatrjevanje, da je do spremembe pravne podlage prišlo, ker je tožena stranka začela s pozivi upravičencem, naj pojasnijo pravno ali dejansko podlago svojih zahtevkov, čeprav bi po mnenju tožeče stranke moral biti postopek zgolj formalne narave, tako nedvomno ne predstavlja sprememb pravne podlage, ki bi omogočala tožeči stranki ponovno obravnavanje njene vloge. Če pa tožeča stranka meni, da je tožena stranka v prvem postopku ravnala v nasprotju z ZNISESČP, pa bi to kvečjemu pomenilo napačno uporabo materialnega prava, kar je možno uveljavljati le v upravnem sporu zoper prvo zavrnilno odločbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog z dne 30. 10. 2017, ker je o deviznih vlogah št. ..., ... in ... že odločil z odločbo o zavrnitvi zahteve za verifikacijo pravnega prednika A. A. (v nadaljevanju pravni prednik), št. 510-1024/2015/6 z dne 31. 1. 2017. Pravna naslednika, tožnica in B. B., sta zoper navedeno zavrnilno odločbo vložila tožbo v upravnem sporu, Upravno sodišče pa je dne 14. 10. 2020 s sodbo I U 1789/2019 tožbo zavrnilo. Tožeča stranka je predložila pravnomočen sklep o dedovanju po pravnem predniku št. 65 0 O 647367 17 O z dne 31. 8. 2017, iz katerega izhaja, da je delno nasledila predmetne devizne vloge, in sicer v deležu ½. Ker je tožena stranka o istih deviznih vlogah že odločila z zavrnilno odločbo, bi to pomenilo odločanje o isti stvari. Dejansko stanje v novi zahtevi pa se v ničemer ne razlikuje od dejanskega stanja v zavrnilni odločbi.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

2. Tožeča stranka glede izpodbijanega sklepa navaja, da naj bi bil postopek verifikacije neizplačane stare devizne vloge formalne narave, kjer se ugotavlja le identiteto osebe, njen račun in verodostojnost devizne knjižice. V postopku pa se je izkazalo, da tožena stranka zavrača zahtevke iz različnih razlogov in poziva upravičence k pojasnilu prenosa terjatev na Agencijo za privatizacijo. Postopek verifikacije se je tako spremenil iz enostavne in formalne ugotovitve verodostojnosti listin v ugotavljanje pravne in dejanske podlage vsake devizne vloge varčevalca. Stanje se je dodatno spremenilo s sodbami Upravnega sodišča, kjer sodišče toženi stranki nalaga dodatno preverjanje dejanskega stanja. Sklicevanje tožene stranke na 129. člen ZUP ni utemeljeno, saj nobeden od vložnikov zahteve za verifikacijo z vložitvijo zahteve ni pridobil nobene pravice, kot tudi mu ni bila naložena nikakršna obveznost. Dejansko stanje ali pravna podlaga sta se spremenili, saj je tožena stranka začela s pozivi upravičencem, naj pojasnijo pravno ali dejansko podlago svojih zahtevkov, čeprav bi moral biti postopek zgolj formalne narave skladno z Zakonom o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju Zadeva Ališić in drugi). Ker ZNISESČP daje možnost vlaganja zahtev za verifikacijo do 31. 12. 2017, so upravičenci menili, da lahko svoje zahteve vlagajo večkrat, jih spreminjajo in dopolnjujejo. Tožeča stranka je zato upravičeno menila, da njena prva zahteva ni dosegla in vsebovala zadostnih podatkov ter je zato vložila dodatna pojasnila ali novo zahtevo za verifikacijo. Prekluzije vlaganj zahtev za verifikacijo tožeča stranka ni pričakovala, ker bi zakonodajalec v takšnem primeru jasno zapisal, da se zahteva za verifikacijo lahko vloži le enkrat. To stališče je v nasprotju s sodbo v Zadevi Ališić in drugi ter Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, saj gre za ustavno varovano pravico do premoženja. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi odloči v sporu polne jurisdikcije, in podrejeno, naj izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da kot upravni organ spoštuje načelo materialne resnice in mora v postopku ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito ter pravilno odločbo. Dejansko stanje v zadevi je ves čas enako, saj je pravni prednik prenos sredstev na svoj posebni enotni privatizacijski račun opravil že pred vložitvijo zahteve za verifikacijo. V ponovni zahtevi za verifikacijo tožeča stranka ni predložila nobene dodatne listine, s katero bi domnevno dopolnila prvo zahtevo za verifikacijo, o kateri je tožena stranka že odločila. Če bi zakonodajalec predvidel večkratno vlaganje zahtev, bi to izrecno zapisal. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma zavrne.

**Odločanje po sodniku posamezniku**

4. Sodišče je 24. 11. 2020 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodniku posamezniku, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stranki postopka sestavi sodišča nista ugovarjali niti pisno pred glavno obravnavo, niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 18. 3. 2021. **Dokazni sklep**

5. Po uradni dolžnosti je sodišče na naroku za glavno obravnavo izvedlo vpogled v listino C1 (sodba I U 1789/2019 z dne 14. 10. 2020 o zavrnitvi tožbe B. B. in tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 1. 2017), in po predlogu tožeče stranke v izpodbijani sklep z dne 10. 1. 2019 (A 2), odločbo tožene stranke z dne 31. 1. 2017 o zahtevi A. A. (A3), rješenje o nasljeđivanju z dne 31. 8. 2017 o pravnem nasledstvu tožnice (A4). Zavrnilo pa je dokazne predloge tožeče stranke za vpogled v izpis deviznih knjižic, izpis ZPP F BiH, ker gre za dokazovanje pravno nepomembnih dejstev.

**K odločitvi sodišča**

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju zahteve tožeče stranke za verifikacijo glede neizplačanih starih deviznih vlog, št. knjižice ali računa ..., ... in ... (v nadaljevanju zahteva). Tožena stranka se je pri tem oprla na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Po tej določbi organ s sklepom zahtevo zavrže, če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. Podlago za odločanje po ZUP v tovrstnih postopkih daje toženi stranki četrti odstavek 7. člena ZNISESČP, po katerem se v postopku verifikacije uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, razen če je v tem zakonu določeno drugače. 8. Med strankama niso sporna naslednja dejstva: - da je tožena stranka o zahtevi pravnega prednika A. A. za verifikacijo zgoraj navedenih deviznih knjižic izdala zavrnilno odločbo, št. 510-1024/2015/6 z dne 31. 1. 2017, - da je sodišče zavrnilo tožbo pravnih naslednikov, tožnice in B. B., zoper zavrnilno odločbo z dne 31. 1. 2017 s sodbo I U 1789/2019-14 z dne 14. 10. 2020, - da je tožeča stranka dne 30. 10. 2017 ponovno vložila zahtevo za predmetno devizno vlogo.

9. Sodišče se sicer strinja, da z zavrnitvijo zahteve za verifikacijo tožeča stranka ni pridobila nobene pravice ali pravne koristi. Vendar pa mora v takih primerih vlagatelj izkazati, da sta se relevantno dejansko stanje ali ustrezna pravna podlaga spremenila.1 Tega pa tožeča stranka tudi po presoji sodišča ni izkazala. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča tožena stranka mogla zahtevo tožeče stranke na zgoraj citirani podlagi prenesena.

10. Tožeča stranka namreč ne v upravnem postopku, kot tudi ne v upravnem sporu, ne zatrjuje, da se je relevantno dejansko stanje (ki je v tem primeru, da je tožeča stranka vložila zahtevo za verifikacijo predmetnih deviznih vlog, s katerih so bila vsa sredstva prenesena na posebni privatizacijski račun) spremenilo.

11. Tožbenim naziranjem o spremembi pravne podlage obravnavane zahteve sodišče tudi ne sledi. Pravna podlaga za odločanje se namreč ni spremenila, saj ZNISESČP velja v nespremenjeni vsebini od uveljavitve naprej (Uradni list RS, št. 48/2015, od 4. 7. 2015 dalje) in po tem zakonu tožena stranka o zahtevah za verifikacijo deviznih vlog tudi odloča. Zatrjevanje, da je do spremembe pravne podlage prišlo, ker je tožena stranka začela s pozivi upravičencem, naj pojasnijo pravno ali dejansko podlago svojih zahtevkov, čeprav bi po mnenju tožeče stranke moral biti postopek zgolj formalne narave, tako nedvomno ne predstavlja sprememb pravne podlage, ki bi omogočala tožeči stranki ponovno obravnavanje njene vloge. Če pa tožeča stranka meni, da je tožena stranka v prvem postopku ravnala v nasprotju z ZNISESČP, pa bi to kvečjemu pomenilo napačno uporabo materialnega prava, kar je možno uveljavljati le v upravnem sporu zoper prvo zavrnilno odločbo. Enako (tj. da ne gre za spremembo pravne podlage) velja tudi za sodbe sodišča, saj sodbe sodišča v Republiki Sloveniji nimajo učinka precedensa, ki bi spreminjal pravno podlago oziroma zavezoval sodišče ali upravni organ pri odločanju v drugih istovrstnih zadevah.

12. Zavrženje vloge tožeče stranke zaradi že pravnomočno izdane zavrnilne odločbe o zahtevi za verifikacijo devizne vloge ob enakem dejanskem in pravnem stanju tudi ni v nasprotju s stališči ESČP v sodbi v Zadevi Ališić in drugi. Ta namreč ni neposredna podlaga za odločanje v tej zadevi. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in drugi na podlagi 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Kar zadeva ostale varčevalce, je ESČP Republiki Sloveniji v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor slednja, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Prepoved ponovnega odločanja v isti zadevi (ob nespremenjeni pravni in dejanski podlagi - t.i. res iudicata) je splošno sprejeto pravno načelo, namenjeno zanesljivosti s pravnomočno odločbo urejenih razmerij. Ne gre torej za formalistično določbo, ki neupravičeno izključuje vlagatelja od izplačila sredstev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, ampak za delovanje pravne države nujno potrebno zagotovilo, da se lahko pravni subjekti oziroma stranke postopka zanesejo na pravnomočno odločitev. Spremembo (pravnomočne) odločbe pa lahko stranka postopka doseže, če pravočasno vloži z zakonom predvidena pravna sredstva.

13. Sodišče je, kot navedeno, v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi. Na glavni obravnavi sta stranki zgolj vztrajali pri podanih pisnih vlogah in nista imeli novih dokaznih predlogov, niti pripomb v zvezi z dokaznim postopkom ali drugih.

14. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

15. O stroških postopka tožeče stranke je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrne, vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1 E. Kerševan, V. Androjna: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 229.