30. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 12. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 244/2005 z dne 13. 6. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Ks 156/2005 z dne 3. 6. 2005 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper:

se zavrže.

Obrazložitev

A.

1.S sklepom št. Ks 156/2005 je Okrožno sodišče v Novi Gorici pritožniku v fazi preiskave podaljšalo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Kopru je pritožbo zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Iz istega pripornega razloga je bil pritožniku po vložitvi obtožnice podaljšan pripor s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Ks 197/2005 in Ks 198/2005. S sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Kpr 49/2005 pa je bil zavrnjen pritožnikov predlog za odpravo pripora proti ponujeni varščini.

2.Pritožnik zatrjuje kršitve 14., 19., 20., 23. in 160. člena Ustave. Navaja, da je pripor nezakonit. Ker sodišče ni sprejelo ponujene varščine, je po pritožnikovem mnenju kršilo 19., 20. in 160. člen Ustave. Kršitev 14. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbo, da je sodišče s sklepom (sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Ks 197/2005 in Ks 198/2005), s katerim je njemu pripor ob vložitvi obtožnice podaljšalo, pripor zoper soobdolženega C. P. odpravilo. Poleg tega naj bi sodišče vročalo pritožniku sklep o podaljšanju pripora po preteku časa in le v slovenskem jeziku. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sklepe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

B. ─ I.

3.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pripor zaradi begosumnosti je mogoče odrediti le, če so izpolnjeni pogoji, določeni v Ustavi in zakonu. ZKP v 1. točki prvega odstavka 201. člena določa, da se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če obstajajo druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi oseba pobegnila.

4.Sklepanje sodišča o obstoju begosumnosti mora temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega. Med take okoliščine spadajo poleg teže kaznivega dejanja predvsem okoliščine, ki zadevajo značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske in vse druge vezi z domačim oziroma tujim okoljem (tako že odločba Ustavnega sodišča št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996, OdlUS V, 186). Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanih odločb, so sodišča ugotovila obstoj takih okoliščin in opravila tudi presojo neogibne potrebnosti za potek kazenskega postopka. Sodišča so se v izpodbijanih odločbah opredelila do obstoja utemeljenega suma in do pripornega razloga begosumnosti. Obrazložila so obstoj relevantnih okoliščin, ki se nanašajo na domicil osebe, družinske in druge vezi z domačim in tujim okoljem (pritožnik je tujec, državljan Republike Italije, kjer ima tudi stalno prebivališče). Pri tem so ugotovila, da pritožnika na bivanje v Republiki Sloveniji ne veže nobena bistvena okoliščina. S takšno presojo in tehtanjem so se sodišča opredelila glede realne nevarnosti, da bi pritožnik pobegnil in se tako izognil kazenskemu postopku v Republiki Sloveniji. Iz izpodbijanih odločb je razvidno, da so sodišča ocenila, zakaj je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka. Takšnemu sklepanju sodišč o podaljšanju pripora ni mogoče odreči razumne presoje.

5.Ker sta sodišči pri odločanju o podaljšanju pripora presodili vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo, in svojo odločitev obrazložili, nista ravnali v neskladju s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Zato tudi nista kršili pritožnikove pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave.

6.Pritožnikovega očitka, da je bila z izpodbijanima odločbama kršena določba 160. člena Ustave, ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Člen 160 Ustave ureja pristojnost Ustavnega sodišča in ne človekovih pravic.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (prva točka izreka).

B. ─ II.

8.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo tudi zoper sklep o podaljšanju pripora na podlagi prvega odstavka 207. člena ZKP ob vloženi obtožnici ter zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za odpravo pripora proti ponujeni varščini.

9.Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Tako zoper sklep o podaljšanju pripora kot zoper sklep o zavrnitvi predloga za nadomestitev pripora z milejšim ukrepom je dovoljena pritožba. Pritožnik je obe pritožbi sicer vložil, ni pa izkazal, da je drugostopenjsko sodišče o pritožbah že odločilo, kar pomeni, da niti redno pravno sredstvo še ni izčrpano. Procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev, ki mora biti podana za obravnavo ustavne pritožbe, torej ni izkazana. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči (druga točka izreka).

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer